Jedro

Ker je obstoj dolga razlikovalni element med kaznivim dejanjem izsiljevanja po 213. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 in ker je dolg oškodovanca napram obtožencu obstajal, to negira zakonski znak namena obtoženca pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s tem pa tudi obstoj obarvanega naklepa, ki se zahtevata za kaznivo dejanje po 213. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega A. A. spozna za krivega, da je zato, da bi zase izterjal dolg, s silo in resno grožnjo poskušal drugega prisiliti, dejanje pa je poskušal z uporabo nevarnega orodja, s tem, da je: - v času od 27. 1. 2015 do 11. 6. 2015 večkrat poklical po telefonu iz številke 041 ... na telefonsko številko 070 ... B. B., ga iskal na domu na naslovu ... in od njega zahteval 500,00 EUR, kolikor mu je bil dolžan, pri tem pa mu grozil, da ga bo polomil, da mu bo polomil noge, da ne bo mogel hoditi, da ve, kje je doma in kje je njegovo imetje; - dne 11. 6. 2015 okoli 13.30 ure se je z motorjem pripeljal h B. B. domov na naslov ..., na dvorišču odšel proti njemu in ga vprašal, kje ima zanj denar, ko mu je B. B. odvrnil, da denarja zanj nima, pa ga je s pestjo udaril v usta in mu pri tem okrušil umetni prvi zgornji desni sekalec, ko pa je B. B. še vedno vztrajal, da mu denarja ne bo dal, mu je zagrozil, da bo sedaj videl, kako gre zares, odšel do svojega motorja, izpod sedeža vzel nož na preklop dolžine rezila 11 centimetrov in z njim v roki odšel proti B. B. ter zamahnil proti njemu, kot da ga bo z njim napadel, B. B. pa je iz strahu pred njim pobegnil v hišo in se zaklenil; ker pa mu B. B. zahtevanega denarja ni izročil, je njegovo ravnanje ostalo pri poskusu.

S tem je storil poskus kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Obtožencu se na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne stori novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem se pritožba zagovornikov, v celoti pa pritožba državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka odločilo, da je obtoženec kriv poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtožencu je po prvem dostavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Odvzelo mu je nož, uporabljen pri kaznivem dejanju dne 11. 6. 2015. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Predlagali so, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno, da se spremeni odločba o kazenski sankciji tako, da obtoženca mileje kaznuje, še podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zoper sodbo je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožbo vložila tudi okrožna državna tožilka. Predlagala je, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zviša na eno leto in pet mesecev zapora, čas preizkusne dobe pa podaljša na tri leta. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba obtoženčevih zagovornikov je delno utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe zagovornikov obtoženca ter podatke v spisu uvodoma ugotavlja, da je, skladno s pritožbenimi navedbami zagovornikov, prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker pa je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, je zato pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP. Spremenilo je sodbo sodišča prve stopnje in izreklo drugačno sodbo. Skratka obtoženca je spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja samovoljnosti, ki pa je ostalo pri poskusu.

Glede obstoja upniško-dolžniškega razmerja

6. Prvostopenjsko sodišče je sicer v 19. in 21. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da sta se obtoženec in oškodovanec spoznala novembra 2014 na ladji v Singapurju, kjer sta delala za istega delodajalca. Obtoženec je prišel v konflikt s prijateljem oškodovanca, oškodovanec pa je, po navodilih nadrejenih, o tem povedal direktorju, v posledici česar je bil obtoženec odpuščen. Je pa prvostopenjsko sodišče napak zaključilo, da med obtožencem in oškodovancem ni obstajalo upniško-dolžniško razmerje.

7. Pripovedi obtoženca in oškodovanca se sicer v tem delu nekoliko razlikujeta. Obtoženec je v svojem zagovoru na glavni obravnavi navajal, da je med pakiranjem svojih stvari za odhod z ladje do njega prišel oškodovanec sam ter se mu opravičil, da je zaradi njega izgubil službo, in ponudil, da se mu želi odkupiti, zato sta se dogovorila, da se bosta „zmenila“ v L., v smislu, da bo oškodovanec ob vrnitvi v L. obtožencu povrnil izpad dohodka, ki je bil posledica predčasne odpovedi in predčasnega odhoda z ladje (l. št. 96). Oškodovanec, ki sicer svojo izjavo precej spreminja, pa je zaslišan na glavni obravnavi trdil, da je obtoženec med pakiranjem oškodovancu, ko je šel ta slučajno mimo, sam od sebe rekel, da se bosta „zmenila v L.“, v smislu nekakšne enostranske grožnje, oškodovanec pa naj na to ne bi pristal (l. št. 113).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede dejanskega stanja vseskozi v celoti sledilo navedbam oškodovanca, ki ga je neutemeljeno ocenilo kot verodostojnega. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja dejstvo, da je oškodovanec svojo izpoved večkrat spreminjal, še posebej zgovorno pa je dejstvo, da je oškodovanec nedvomno, kakor v 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovi tudi prvostopenjsko sodišče, povsem neresnično izpovedal o dogajanju ob prihodu policistov po dogodku dne 11. 6. 2015. Oškodovanec je dogajanje opisal izredno dramatično, pri opisu je pretiraval ter potenciral nevarnost obtoženca, in to povsem brez potrebe, saj je bilo jasno, da je obtoženčevo ravnanje že samo po sebi protipravno, poleg tega pa je oškodovanec lahko vedel, da bo njegova pripoved ovržena s strani policistov, oškodovančevega očeta in obtoženca. Kljub temu da torej prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je oškodovanec gotovo izpovedoval po resnici, saj ni razloga, da bi si dogodke izmislil (41. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče zaključuje, da je oškodovanec očitno vsekakor vsaj glede določenih dogodkov našel razlog, da si jih je izmislil, zato mu ni mogoče v celoti kar brez pomislekov slediti. Na drugi strani pa je tudi obtoženec svoje izjave skozi postopek nekoliko spreminjal, med drugim se je šele v fazi glavne obravnave spomnil na pričo C. C., ki je prikladno vedela izpovedati o vseh relevantnih dogodkih, pri čemer je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ocenilo navedeno pričo kot neverodostojno in neprepričljivo (pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe, zlasti v 33., 35. in 42. točki).

9. Spričo vsega pojasnjenega je zato pritožbeno sodišče verodostojnost nasprotujočih si izjav obtoženca in oškodovanca ocenjevalo v luči preostalih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenih dejstev, kot jih izpostavlja pritožba zagovornikov obtoženca na 4. strani. To, kako so odnos med obtožencem in oškodovancem (tj. kot upniško-dolžniško razmerje) dojemale tretje osebe, torej oškodovančevi starši ali policisti, sicer samo po sebi res ne izkazuje obstoja dolga, vendar pa je v kontekstu preostalih dejstev in dokazov vsekakor pomemben indic. Obtoženec je oškodovančevi mami, ko je oškodovanca iskal na domu, pa tudi oškodovančevemu očetu ob dogodku dne 11. 6. 2015 povedal, da oškodovanca išče, ker mu ta dolguje denar, to pa je konsistentno in prepričljivo trdil tudi ves čas postopka. Nasprotno pa oškodovanec nikomur ni povedal o tem, da naj bi mu obtoženec grozil in ga izsiljeval. Čeprav prvostopenjsko sodišče v 26. točki obrazložitve zaključi, da je takšno ravnanje povsem običajno, saj se je oškodovanec po lastnih navedbah zavedel, da gre zares šele, ko je obtoženec dne 11. 6. 2015 povlekel nož, je po oceni pritožbenega sodišča življenjsko povsem neprepričljivo, da se oškodovanec resnosti in nevarnosti situacije ne bi zavedel vsaj takrat, ko ga je obtoženec fizično iskal na domu in pričel groziti, da ga bo polomil. 10. Glede obstoja dolga je nadalje posebej zgovorno dejstvo, da je Č. Č. (oseba, s katero se je obtoženec na ladji v Singapurju zapletel v konflikt) obtožencu dejansko izročil 500,00 EUR zaradi obtoženčevega predčasnega odhoda z ladje, o čemer povsem skladno izpovedujeta tako obtoženec kot oškodovanec. Prav tako o razmerju med obtožencem in oškodovancem priča SMS z dne 28. 5. 2015, katerega vsebina ne vsebuje nikakršne grožnje ali posebne agresivnosti, razlagati jo je mogoče le kot opomin oškodovancu, naj poplača dolg obtožencu. Iz SMS sporočila namreč izhaja, da obtoženec oškodovanca naziva z njegovim vzdevkom „...“, da ve, kdaj in koliko je dobil plačano, torej sta bila očitno oškodovanec in obtoženec v kontaktu ter sta se očitno tudi dogovorila, da bo oškodovanec obtožencu dolg povrnil čez osem dni, ko bo imel na voljo zadostna finančna sredstva. To, da je obtoženec potrpežljivo čakal, da bo oškodovanec pridobil zadostna finančna sredstva za plačilo 500,00 EUR, pa predstavlja dodaten faktor, ki kaže na to, da ni šlo za izsiljevanje izmišljenega dolga, temveč je obtoženec želel oškodovancu omogočiti, da mu bo ta povrnil obstoječi dolg. Kot v pritožbi utemeljeno opozarjajo zagovorniki obtoženca, je obtoženec na plačilo čakal vse od dogodka na ladji novembra 2014 pa do junija 2015, oškodovanec pa je očitno s plačilom ves ta čas zavlačeval in se izmikal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni življenjsko prepričljivo, da bi obtoženec, ki ima sicer urejeno življenje in je nekaznovan, oškodovanca, ki ga je komaj poznal, šest mesecev vztrajno, potrpežljivo izsiljeval za namišljeni, neobstoječi dolg, in to celo vpričo oškodovančevih staršev, ko pa bi lahko, v kolikor bi bil njegov namen z izsiljevanjem pridobiti protipravno premoženjsko korist, oškodovanca napadel že takoj na ladji oziroma po prihodu z ladje.

11. Kljub temu da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe v smeri dokazovanja obstoja dolga, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča (4. in 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bili ti dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje zadosti razjasnjeno že na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kot so povzeti zgoraj.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče, upoštevajoč tudi načelo _in dubio pro reo_, zaključuje, da je med obtožencem in oškodovancem obstajalo upniško-dolžniško razmerje in da so bila ravnanja obtoženca usmerjena k izterjavi dolga.

Glede dejanskega stanja na splošno

13. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se v januarju 2015 dejansko pričeli pritiski obtoženca na oškodovanca, naj mu poplača dolg v višini 500,00 EUR.

14. V zvezi z dogajanjem, opisanim pod prvo alinejo izreka izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na povsem pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Obtoženec je oškodovanca nedvomno pričel klicati ter iskati na domu, o čemer je prepričljivo izpovedala tudi oškodovančeva mama, ki je ves čas smiselno enako izpovedovala, da je obtoženec oškodovanca iskal na domu, pri čemer mu je odprla ona. Obtoženec ji je pojasnil, da oškodovanca išče, ker mu dolguje denar in da mu bo polomil vse kosti. Ko je o tem povedala sinu - oškodovancu, pa ji je ta dejal, naj obtožencu ne naseda in naj mu ne daje denarja, ker samo izsiljuje.

15. Glede dogodka, opisanega pod drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornikov, da ni dokazan onkraj razumnega dvoma. O dogodku v M. je namreč izpovedal le oškodovanec, obtoženec ga je v celoti zanikal, pri čemer pritožbeno sodišče spričo poprej navedenega zaključuje, da oškodovanec v svoji pripovedi ni dovolj prepričljiv niti verodostojen, da bi mu sodišče, v odsotnosti drugih dokazov, lahko brez pomislekov sledilo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja tudi dejstvo, da je oškodovanec sicer navedel, da je bil dogodku priča tudi njegov prijatelj D. D., vendar je oškodovanec njegovo zaslišanje odsvetoval, češ da naj bi stal predaleč od dogajanja ter da naj bi bil umsko zaostal, čeprav navedeno ni ovira, da bi D. D. vedel in mogel kaj izpovedati o dogodku, v katerem naj bi navsezadnje oškodovanec z motornim kolesom zato, ker je obtoženec zapeljal proti njemu, padel po tleh, kar je zagotovo mogoče videti tudi z večje razdalje. Kljub temu da je oškodovanec opisal, da naj bi se v avtu nahajal pes pasme pit bull, ki ga obtoženec res ima, je obtoženec hkrati pojasnil, da o svojem psu veliko pripoveduje, zato je povsem mogoče, da je o njem povedal tudi oškodovancu na ladji v Singapurju. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, avtomobila Nissan Micra obtoženec nima in nikoli ni imel v lasti, niti ni bilo ugotovljeno, da bi ga posedoval kdo od njegovih bližnjih. Čeprav to res ne pomeni, da ga obtoženec ni mogel voziti, pa je potrebno tudi v tem delu ravnati v skladu z načelom _in dubio pro reo_ in v dvomu ugotoviti, da dogodek, opisan pod drugo alinejo izpodbijane sodbe, ni bil dokazan, zato je pritožbeno sodišče ta dogodek, torej celotno drugo alinejo, izpustilo iz očitkov obtožbe. V podkrepitev pravilu iz 3. točke 358. člena ZKP pa je nenazadnje tudi dejstvo, da oškodovanec dogodka, ki je bil po dejstvenem opisu brutalen, policiji niti ni prijavil. Moti pa tudi zelo ohlapna časovna opredelitev tega dogodka, ki naj bi bilo med 27. 1. 2015 in 11. 3. 2015, pa čeprav je bil po zatrjevanju oškodovanca zelo izrazit. 16. V zvezi z dogodkom z dne 11. 6. 2015, opisanim pod tretjo alinejo odločbe o krivdi, se pritožbeno sodišče ponovno v celoti pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je v tem delu povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje. Manjša odstopanja med izpovedbami oškodovanca, njegovega očeta in mame je mogoče pripisati časovni oddaljenosti dogodka ter njegovi stresnosti, šokantnosti in hitremu odvijanju dogajanja, pri čemer ne gre zanemariti niti t. i. „weapon focus“ efekta,1 ki povzroči zaznavne in spominske motnje. Vsekakor pa je mogoče zaključiti, da se je dogodek dejansko nedvomno zgodil tako, kot izhaja iz opisa dejanja izpodbijane sodbe, in sicer, da je obtoženec prišel k oškodovancu domov, da bi izterjal dolg, da sta se oškodovanec in obtoženec pričela burno prepirati, da je obtoženec oškodovanca nato udaril s pestjo, pri čemer, kakor skladno že ves čas izpovedujejo oškodovanec, njegova mama in oče, je oškodovanec zakrvavel in se mu je odkrušil zob, nato pa je obtoženec izpod sedeža motorja izvlekel nož, ga odprl, da je bilo vidno rezilo, ter šel z nožem, dvignjenim pred seboj, v napadalni pozi proti oškodovancu, ki je preko garaže pobegnil v hišo. Navedeno izhaja iz skladnih, prepričljivih in konsistentnih izpovedi tako oškodovanca kot njegovih staršev. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na podrobno, pravilno obrazložitev prvostopenjske sodbe. Poleg tega se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec ne bi poklical policije in ne bi že ob klicu izpovedal tako o udarcu kot o napadu z nožem, če se dogodek ne bi zgodil na tak način2, sicer pa so policisti nato nož dejansko tudi našli pod sedežem motorja, kar se sklada s pripovedjo oškodovanca, njegovega očeta in mame. Tudi do obtoženčevih navedb, da naj bi po nožu segel z namenom obrambe, se je prvostopenjsko sodišče ustrezno in pravilno opredelilo v zadnji povedi 59. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da so tovrstne navedbe nelogične in neprepričljive, saj bi se obtoženec lahko, v kolikor se je oškodovanca ustrašil, preprosto usedel na svoj motor in odpeljal stran.

17. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je v celoti in nedvomno dokazano, da je obtoženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje na način, kot je opisano v izreku te sodbe.

Glede pravne kvalifikacije

18. Kot pojasnjeno v 9. in 10. točki obrazložitve te sodbe, je prvostopenjsko sodišče na podlagi sicer pravilno ugotovljenih posamičnih dejstev, kot so povzeta zgoraj, zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je v 70. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno zaključilo, da dolg oškodovanca do obtoženca ni obstajal. Čeprav drži, da je ravnanje obtoženca v vsakem primeru zavržno in prepovedano ter protipravno, pa je obstoj ali neobstoj dolga pomemben ne samo z vidika raziskanosti dejanskega stanja v smislu teže kaznivega dejanja, temveč tudi z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona in pravilne pravne kvalifikacije dejanja. Kot pravilno izpostavlja pritožba zagovornikov obtoženca, je namreč obstoj dolga razlikovalni element med kaznivim dejanjem izsiljevanja po 213. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1. Ker je dolg oškodovanca napram obtožencu obstajal, to negira zakonski znak namena obtoženca pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s tem pa tudi obstoj obarvanega naklepa, ki se zahtevata za kaznivo dejanje po 213. členu KZ-1. To, da je obtoženec ravnal v prepričanju, da mu oškodovanec dolguje 500,00 EUR, in torej z namenom izterjave dolga, navsezadnje, kot pravilno opozarja pritožba zagovornikov, izhaja tudi iz prvotnega opisa in stavka „kolikor naj bi mu bil po njegovem dolžan“ iz prve alineje tenorja obtožnega akta. Glede na novo, pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja po 213. členu KZ-1 niso izpolnjeni.

19. Je pa obtoženec s svojim ravnanjem nedvomno izpolnil vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, saj si je z namenom, da zase izterja dolg, z uporabo resne grožnje na življenje in telo (da bo oškodovancu polomil vse kosti oziroma noge, da ne bo mogel hoditi), nevarnega orodja (noža) ter sile (udarec s pestjo), skušal samovoljno vzeti svojo pravico do poplačila, vendar mu oškodovanec denarja ni izročil, temveč je pobegnil v hišo, zato je dejanje ostalo pri poskusu.

Glede krivde

20. Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom (71. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), z ugotovitvijo, da sta bili zavest in hotenje namenjeni v izvršitev kaznivega dejanja samovoljnosti. Obtoženec se je nedvomno zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in dejanje hotel storiti, njegova prištevnost pa ob tem ni vprašljiva, saj je zavestno, z veliko vztrajnostjo in stopnjevanjem agresije večkrat klical oškodovanca in ga celo iskal doma, zahteval od njega denar ter mu pri tem grozil, da ga bo polomil. Njegovo ravnanje je vrhunec doseglo ob dogodku dne 11. 6. 2015, ko je obtoženec z namenom izterjave dolga prišel k oškodovancu domov in s seboj prinesel tudi nož. Oškodovancu je najprej grozil s privzdignjenim glasom, nato pa je nasilje eskaliralo do te mere, da je obtoženec oškodovanca brez povoda najprej udaril, nato pa segel še po nožu in z njim napadalno šel nad oškodovanca. Tako ni dvoma, da se je obtoženec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, z ravnanjem pa je prenehal šele, ko je oškodovanec pobegnil. Na podlagi vsega navedenega je tako pritožbeno sodišče spoznalo obtoženca za krivega.

Glede kazenske sankcije

21. Določba četrtega odstavka 310. člena KZ-1 določa, da se storilec kaznivega dejanja samovoljnosti kaznuje z zaporom do treh let. Pritožbeno sodišče se zopet pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča iz 74. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je glede na obtoženčevo osebnost in njegovo prejšnje življenje, saj ima obtoženec sicer urejeno življenje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ko je po tem, ko je oškodovanec pobegnil, mirno počakal na policijo, sodeloval v postopku in od takrat z oškodovancem ni več navezoval stika ter dolga ni več skušal izterjati, mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Glede na pozitivno prognozo je pritožbeno sodišče tako sledilo prvostopenjskemu sodišču in, skladno s 57. členom in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1, obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo zaporno kazen v trajanju šestih mesecev.

22. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, v nasprotju s pritožbenimi navedbami tako zagovornikov kot državne tožilke, pri odmeri kazenske sankcije povsem pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja ter vse ostale relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju, skladno z določbo 49. člena KZ-1, pa tudi namen sankcioniranja v skladu s 45.a členom KZ-1. Zato je pri odmeri kazni tudi pritožbeno sodišče upoštevalo vse okoliščine, kakor jih je pravilno ugotovilo in opredelilo prvostopenjsko sodišče v 75. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, določena kazen zapora pa ustreza tudi teži kaznivega dejanja in stopnji krivde, pri čemer je pritožbeno sodišče kot izhodišče upoštevalo kazensko sankcijo iz četrtega odstavka 310. člena KZ-1, v nasprotju s prvim sodiščem, ko je določilo kazen za kaznivo dejanje izsiljevanja.

23. Obtoženec je namreč nekaznovan, predhodno ni bil obravnavan niti za prekrške in ni v drugem kazenskem postopku. Živi urejeno življenje in je redno zaposlen. Kaznivo dejanje je bilo izvršeno pred skoraj 4 leti, obtoženec je bil sprva pri izterjavi dolga potrpežljiv in je pričel z grožnjami šele po večmesečnem izmikanju oškodovanca, do uporabe sile in nevarnega orodja pa je prišlo zgolj ob dogodku dne 11. 6. 2015, pri čemer je dejanje ostalo pri poskusu. Vendar ne samo zato, ker je oškodovanec pobegnil in poklical policijo, temveč tudi zato, ker je obtoženec ob pobegu oškodovanca sam prenehal z dejanjem in nato mirno pospravil nož, počakal na policijo in medtem klepetal z oškodovančevim očetom, s policijo sodeloval, nato pa prekinil vsakršen kontakt z oškodovancem, saj je očitno spoznal, da njegovo ravnanje ni bilo pravilno, in dolga ni več skušal izterjati. Hkrati pa je kot obteževalno okoliščino pritožbeno sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja ter obtoženčevo vztrajnost, saj je obtoženec svojo agresijo in nasilnost skozi obdobje šestih mesecev vztrajno stopnjeval, dokler ni situacija eskalirala z uporabo nevarnega orodja – noža, uporabljenega dne 11. 6. 2015. Drugih posebnih obteževalnih okoliščin pritožbeno sodišče ni zasledilo.

24. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je šlo za enkratni zdrs obtoženca, zato je spoznalo, da je podana pozitivna prognoza in da bo namen kaznovanja dosežen s sankcijo opominjevalne narave in določeno zaporno kaznijo v višini šestih mesecev. Pritožbeno sodišče je presodilo, da bo v preizkusni dobi dveh let obtoženec lahko s svojim življenjem upravičil zaupanje pritožbenega sodišča iz pogojne obsodbe, v nasprotnem primeru pa bo pogojna obsodba lahko preklicana in izrečena določena zaporna kazen.

25. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče v delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obtoženca delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je v preostalem delu pritožbo zagovornikov obtoženca ter v celoti pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani niti preostali uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Gre za učinek osredotočenosti žrtve ali priče na orožje oz. nevarno orodje, ki je tako močna, da posameznik ne zazna oziroma ne shrani v spomin drugih okoliščin dogodka. Več o tem denimo: Kramer T.T., et al., Weapon focus, arousal and eyewitness memory, Law and Human Behaviour 14 (2), str. 167-184, 1990; Winograd E., Neisser U., Affect and Accuracy in Recall: Studies of Flasbulb Memories, Cambridge University Press, 2006, str. 167; Kapardis A., Psychology and Law: A Critical Introduction, Cambridge University Press, 2009, str. 52; in drugi. 2 V nasprotju glede dogodka v M., ko oškodovanec ni zahteval policijske intervencije, pa čeprav je zaradi obtoženčevega domnevnega napada potencialno ogrožen tako, da naj bi celo s kolesom z motorjem padel po tleh.