Jedro

Prekršek je bil ugotovljen z osebno zaznava redarja, slednji pa je nato, zaradi dokazovanja svoje zaznave, avtomobil fotografiral. Določba tretjega stavka prvega odstavka 42. člena ZP-1 (ki izrecno govori o ugotovitvi prekrška s tehničnim sredstvom in ne morda o dokazih, ki so bili pridobljeni s tehničnimi sredstvi) zato v obravnavanem primeru ne bi smela biti uporabljena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo tretji stavek prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Občinski inšpektorat Mestne občine Koper je z odločbo o prekršku kršitelja spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 68. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ker je dne 7. 10. 2013 parkiral avtomobil na območju kratkotrajnega parkiranja in pri tem na vidnem mestu ni označil časa prihoda na parkirišče. Prekrškovni organ je storilcu izrekel globo 40,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri se je skliceval na določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki določa, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni.

Okrajno sodišče v Kopru je upoštevaje citirano zakonsko določbo zahtevi za sodno varstvo ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek zoper storilca ustavilo. Po stališču sodišča je bil namreč prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom (fotoaparatom), kršitelj pa o prekršku ni bil obveščen preden mu ni bil vročen plačilni nalog, to je 29. 1. 2014. 2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki naj bi ga sodišče prve stopnje tolmačilo napačno. Navaja, da v konkretnem primeru prekršek ni bil zaznan s tehničnim sredstvom oziroma s fotoaparatom, pač pa z osebno zaznavo redarja, ki je šele nato svojo osebno zaznavo potrdil s fotografiranjem avtomobila. Fotoaparat je bil torej uporabljen po zaznavi prekrška in zaradi verodostojnosti ugotovitve. Opozarja tudi, da iz fotografije v spisu izhaja, da je bilo kršitelju obvestilo o storjenem prekršku puščeno na vozilu, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je bil kršitelj o prekršku seznanjen šele z vročitvijo plačilnega naloga. Ker je bil po stališču vlagateljice s tem ZP-1 kršen v kršiteljevo korist, Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovi, da je bil zakon prekršen.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena kršitelju, ki na zahtevo ni odgovoril. B.

4. Po določbi tretjega stavka prvega odstavka 42. člena ZP-1 (veljavni od 14. 6. 2013 do 1. 1. 2014) postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 sprejelo stališče, da gre pri navedeni določbi za procesno predpostavko za začetek (hitrega ali rednega sodnega) postopka o prekršku. Namen te določbe je zagotoviti kršitelju možnost učinkovite obrambe. S potekom časa je namreč kršitelj, ki s kršitvijo ni bil seznanjen, lahko omejen pri zagotavljanju razbremenilnih dokazov. Ta procesna predpostavka pa ne velja v vseh prekrškovnih zadevah. Iz citiranega zakonskega besedila izhaja, da je pretek 30 dni od storitve prekrška okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku, le, če je bil prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje vlagateljici zahteve, da v obravnavanem primeru s fotografiranjem oziroma fotografijo prekršek ni bil ugotovljen, ampak je bil s tem - s tehničnim sredstvom pridobljen dokaz o prekršku, ki ga je ugotovil redar. Očitno je namreč, da je bil prekršek opustitve označbe začetka parkiranja ugotovljen z osebno zaznava redarja, slednji pa je nato, zaradi dokazovanja svoje zaznave, avtomobil fotografiral. Določba tretjega stavka prvega odstavka

42. člena ZP-1 (ki izrecno govori o ugotovitvi prekrška s tehničnim sredstvom in ne morda o dokazih, ki so bili pridobljeni s tehničnimi sredstvi) zato v obravnavanem primeru ne bi smela biti uporabljena.

6. Ker prekršek v obravnavanem primeru ni bil ugotovljen s tehničnim sredstvom, sodišče citirane določbe 42. člena ZP-1 že iz tega razloga ne bi smelo uporabiti in je vprašanje, ali je bilo storilcu na kraju puščeno obvestilo o storjenem prekršku, z vidika pravilne uporabe te določbe, nepomembno.

C.

7. Ker je sodišče zakon prekršilo v korist kršitelja, je Vrhovno sodišče kršitev le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 426. člena ZKP).