Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic.

Ni naloga izvedenca, da nadomesti manjkajoče trditve, temveč, da jih strokovno oceni, zato je sodišče dokazni predlog pravilno zavrnilo. Pravica do izvedbe dokazov namreč ni absolutna, temveč je treba njihovo upravičenost presojati v vsakem primeru posebej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v višini 27.300 EUR in mu naložilo, da je toženki dolžan povrniti 1.171,74 stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja odločitev sodišča, ki v zvezi z zahtevkom na povračilo nepremoženjske škode ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke - psihiatra. Gre za strokovno vprašanje ugotavljanja razumskega in čustvenega stanja tožnika v času trajanja izbrisa, posebno ob upoštevanju, da je v mladosti prebolel meningoencefalitis, ki mu je zapustil trajne posledice. Izbris je pri tožniku trajal kar 91 mesecev, zaradi česar je trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bil je v hudem stresu, ki se je odražal tudi na telesnih bolečinah, katerih lajšanje je bilo zaradi posledic izbrisa okrnjeno. Sodišče bi moralo vpogledati v njegov zdravstveni karton. Prestajal je intenziven strah, prav tako je bilo poseženo v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Občutil je družbeno izključenost in neenakost, pri čemer ni vedel, ali in kdaj se bo stanje spremenilo. Sodišče se do posameznih postavk nepremoženjske škode ni posebej opredelilo. V primerljivi zadevi P 1170/2017-III je sodišče dokazu z izvedencem ugodilo in postavilo izvedenko A. Dodaja še, da je bilo plačilo odškodnine, ki ga je že prejel od države, namenjeno povračilu premoženjske škode, za nepremoženjsko ni prejel še ničesar.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker meni, da pavšalno odmerjena odškodnina v upravnem postopku (4.550 EUR) ne pokrije celotne nastale škode (11. člen ZPŠOIRSP). Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ocenilo, da povračila premoženjske škode po spremembi tožbe ni več zahteval, poleg tega mu ta kot posledica izbrisa tudi ni nastala, pri nepremoženjski škodi pa ni izkazal takšne intenzivnosti duševnih bolečin, da bi terjale višjo odškodnino, kot mu je bila priznana v upravnem postopku.

6. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj skladni, tako da je njen preizkus mogoč, prav tako v njej ni grajane protispisnosti. V 9. in 22. točki sodbe se je sodišče podrobno opredelilo do zavrnitve dokaznih predlogov, vključno s predlaganim izvedencem medicinske stroke, zato pavšalen pritožbeni očitek procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Tožnik je bil na podlagi določb Zakona o tujcih izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je predstavljalo kršitev človekovih pravic, za katero je odgovorna toženka. Izbris je trajal od 12. 3. 1995 do 4. 11. 2002, to je skupaj 91 mesecev. Po ZPŠOIRSP je že prejel pavšalno odškodnino v višini 50 EUR mesečno, skupaj 4.550 EUR. Ker tožnik višji zahtevek uveljavlja v sodnem postopku, se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pa pomeni, da mora tožnik skladno z določilom 131. člena OZ dokazati vrsto in obseg škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom.

8. Tožnik za nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje kot telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in strah, zahteva skupno 27.300 EUR. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic1. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ker se ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, temveč je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enovito. Ob tem se je podrobno opredelilo do vseh (pretežno pavšalnih) trditev tožnika in pojasnilo, zakaj jim glede na konkretne okoliščine ne more slediti.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dejansko stanje nepravilno ugotovilo, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Da bi bil primeren izvedenec psihiater, ki naj bi ugotavljal razumsko in čustveno stanje tožnika po izbrisu ob upoštevanju osnovne bolezni, tožnik prvič navaja šele v pritožbi. Sodišče je strankama v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku pojasnilo, da bo predlagane izvedence postavilo le, če bo to potrebno za ugotavljanje konkretno zatrjevanih dejstev, za ugotovitev katerih je potrebno dodatno strokovno znanje. S tem je ponudilo tožniku možnost, da poda dodatne trditve o morebitnih zdravstvenih posledicah, ki so nastopile zaradi izbrisa in so predstavljale poslabšanje dotedanjega zdravstvenega stanja. Ker ni naloga izvedenca, da nadomesti manjkajoče trditve, temveč, da jih strokovno oceni, je sodišče dokazni predlog pravilno zavrnilo. Pravica do izvedbe dokazov namreč ni absolutna, temveč je treba njihovo upravičenost presojati v vsakem primeru posebej. Ob tem v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je sodišče v drugem postopku sledilo predlogu stranke po postavitvi izvedenke psihiatrične stroke, na izvedbo takega dokaza v obravnavani zadevi ne more imeti vpliva in je sklicevanje pritožnika nanj neprimerno. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da sodišče ni vpogledalo v tožnikov zdravstveni karton, saj ga v spis ni predložil, pa tudi ni zatrjeval, da tega ne bi mogel storiti.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je bilo obdobje izbrisa dolgo. Vendar zgolj njegovo trajanje ne pove ničesar o tožnikovem doživljanju tega stanja niti o posledicah, ki ga je imelo na njegovo življenje. Prav te subjektivne okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo in podrobno opisalo v obrazložitvi sodbe2, pa ne upravičujejo višje dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jo je tožnik že prejel v upravnem postopku. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnikova trditev, da je bilo plačilo namenjeno zgolj premoženjski škodi, ostala neizkazana in tudi ni verjetna, saj je v nasprotju z načelom pavšalne odškodnine po ZPŠOIRP, ki ne loči posameznih oblik nastale škode. Ker tožnik v obravnavanem postopku premoženjske škode ni izkazal in teh ugotovitev niti ne izpodbija, je sodišče plačilo utemeljeno upoštevalo pri edini obliki škode, ki jo je zaradi izbrisa ugotovilo, to je pri nepremoženjski škodi.

11. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pravnim sredstvom ni bil uspešen, toženka pa zato, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Primerjaj odločbo VSRS II Ips 221/2017. 2 Tožnik pred izbrisom nikoli ni bil zaposlen in se za to niti po izbrisu ni prizadeval, bil je že večkrat pravnomočno obsojen, tudi na dolgoletne zaporne kazni, pred izbrisom mu je bila izrečena sankcija izgona tujca iz države in se je torej bal deportacije zaradi izrečene kazni in ne zaradi izbrisa, dobro leto dni po izbrisu je odšel na prestajanje zaporne kazni in je bil tam ves čas izbrisa, zaradi vložene vloge je imel do 20. 3. 2001 status osebe z dovoljenjem za začasno bivanje, prav tako ni izkazal, da bi zaradi izbrisa imel nevšečnosti z uradnimi organi, da ne bi mogel odpreti bančnega računa, kupiti osebnega vozila ali da ne bi bil deležen zdravstvene oskrbe.