Jedro

Po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l. FLRJ št. 52/58) so bila nacionalizirana zemljišča, ki so ležala v določenem ožjem gradbenem okolišu. Pri tem oseba lastnika ni imela pomena in bi bilo sporno zemljišče nacionalizirano tožniku prav tako, kot je bilo prejšnjim lastnikom. Glede tega je stališče revizije pravilno. Zato v tej zadevi ni mogoče odločati o tožbenem zahtevku tako, kot da nacionalizacije sploh ni bilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik parcel št. . travnik v izmeri 1902 m2, ... njiva v izmeri 1404 m2 in ... gozd v izmeri 1059 m2 (prej parc. št... in ...) vl. št... k.o... Prvi toženi stranki je naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je, da je sporne parcele pridobil tožnikov oče na podlagi pogodbe od tedanjih lastnikov. Od tedaj dalje je imel parcele v posesti, za njim pa tožnik kot njegov dedič. Oba sta bila dobroverna posestnika. Glede na potek časa je tožnik parcele priposestvoval. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženih strank. Sprejelo je stališče, da gre za stvarnopravni spor, ne pa za spreminjanje pravnomočne odločbe o nacionalizaciji. Tožnik in njegovi pravni predniki so imeli ves čas dejansko oblast nad spornimi parcelami. Nacionalizirane pa so bile prejšnjim lastnikom v času, ko niso bile več njihove.

Proti tej sodbi vlagata toženi stranki revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navajata, da so bila sporna zemljišča nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z dnem, ko je začel veljati ta zakon. Za nacionalizacijo je bilo brez pomena, kdo je bil tedaj lastnik teh zemljišč. Tedaj so nacionalizirana zemljišča ostala v posesti prejšnjih lastnikov, dokler jim upravni organ z odločbo te pravice ni odvzel. Zato dejstvo posesti za odločanje v tej zadevi ni odločilno. Tožnik bi po sodni poti mogel zahtevati le ugotovitev, da je bil decembra 1958 lastnik, vse ostalo pa bi moral reševati v upravnem postopku in po Zakonu o denacionalizaciji.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l. FLRJ št. 52/58) so bila nacionalizirana zemljišča, ki so ležala v določenem ožjem gradbenem okolišu. Pri tem oseba lastnika ni imela pomena in bi bilo sporno zemljišče nacionalizirano tožniku prav tako, kot je bilo prejšnjim lastnikom. Glede tega je stališče revizije pravilno. Zato v tej zadevi ni mogoče odločati o tožbenem zahtevku tako, kot da nacionalizacije sploh ni bilo.

Ugotovljeno dejstvo, da sta tožnikov oče in tožnik sporne parcele priposestvovala že v času pred nacionalizacijo, ne more izključiti pravnih posledic nacionalizacije. Pač pa ima ta ugotovitev lahko druge posledice. V okviru postavljenega tožbenega zahtevka je treba ugotoviti, ali je bil tožnik že lastnik spornih parcel v času nacionalizacije, kar omenja tožena stranka v reviziji, in presoditi, ali je tožbeni zahtevek v tem obsegu delno utemeljen. Ker izpodbijani sodbi nimata ugotovitev o tem, kdaj je tožnik prevzel lastništvo parcele od svojega očeta - ali na podlagi dedovanja v trenutku njegove smrti (132.čl. Zakona o dedovanju), katere datum tudi ni ugotovljen, ali morda že prej, ali pa sploh ne in bi prišle v poštev določbe 74.čl. in naslednjih Zakona o denacionalizaciji, revizijsko sodišče o tem ni moglo odločiti. Ta ugotovitev pa je pomembna tudi zaradi tega, da se presodi, ali je bil tožnik na podlagi 31.čl. Zakona o denacionalizaciji upravičenec do denacionalizacije in ali bi bilo treba v tem primeru njegov zahtevek odstopiti v reševanje pristojnemu upravnemu organu. Ne glede na to bi lahko bila ugotovitev njegove lastninske pravice na dan 26.12.1958, ki jo omenja revizija, podlaga za lastninjenje po drugih predpisih.

Glede na navedeno bo treba v nadaljevanju postopka v okviru ugotovitvenega zahtevka odločiti o lastninski pravici na dan nacionalizacije. Posebej pa bo treba sprejeti stališče o dopustnosti uveljavljanja dajatvenega zahtevka v pravdnem postopku.

Podan je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi določbe 2. odst. 395.čl. ZPP, ker zaradi napačnega materialnopravnega pristopa niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.