Jedro

Ker je imela tožena stranka pred prvostopnim sodiščem možnost izjaviti se o višini zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, pa tega ni storila, novih pritožbenih navedb glede višine tega dela zahtevka v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka tako spremeni, da se tožničin zahtevek za plačilo 187.236,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožničinim končnim zahtevkom in ji v breme tožene stranke iz naslova odpravnine prisodilo 1,384.112,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2000 dalje, iz naslova razlike regresa za letni dopust 53.712,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000 dalje, iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta 187.236,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji iz naslova stroškov postopka 144.585,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 15.9. do 6.11.2000 ter za ta čas toženi stranki naložilo priznanje tožničine delovne dobe in plačilo prispevkov za socialna zavarovanja. Ugotovilo je, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega presežka pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za določen čas do 24.7.2000, po tem času pa je nadaljevala z delom brez podpisa pogodbe o zaposlitvi, tako da ji je sklenjeno delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranke iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da tožnici ne gre odpravnina, ker ji je s 15.9.2000 prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, zaradi poteka časa, ne pa zaradi trajnega viška, znesek 53.712,00 SIT predstavlja bruto znesek razlike regresa, ki v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti zapade v plačilo šele v mesecu novembru 2000, do odškodnine za neizkoriščen letni dopust pa tožnica ni upravičena, saj se glede koriščenja delodajalec ni dolžan podrejati zahtevam delavca, tudi sicer pa je po višini znesek 187.236,00 SIT dosojen brez uporabe razvidnih kriterijev, glede zakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas s 15.9.2000 pa tožena stranka navaja, da je s tem dnem tožnici delovno razmerje prenehalo v skladu z zadnjo podpisano pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 25.8.2000. V odgovoru na pritožbo je tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba je le delno utemeljena. Glede ugoditve zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 1,384.112,50 SIT pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnici dne 26.12.1999 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v posledici opredelitve za trajni presežek na podlagi dokončnega sklepa z dne 10.6.1999. Takrat je tožnica prešla v odprto brezposelnost in so bili zato podani zakoniti pogoji za izplačilo odpravnine v smislu 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zato je bila tožnici odpravnina zakonito dosojena. Če je tožnica od neizplačane odpravnine zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti šele od 15.9.2000 dalje, gre to v korist toženi stranki, na utemeljenost in zakonitost prisoje glavnice odpravnine pa to ne vpliva. Stranki v sporu sta s 25.1.2000 podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do 24.7.2000. Po tem datumu je tožnica nadaljevala z delom, ne da bi bilo izkazano, da je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. 25.8.2000 ji je sicer tožena stranka ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za čas od 22.8. do 15.9.2000, tožnica je prejem pripravljene pogodbe potrdila s podpisom, ni pa je podpisala. Ne glede na to se je tožena stranka strinjala z nadaljevanjem njenega dela, tako da je (dejansko že po 25.7.2000) njeno delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas (18. člen ZDR). Glede na to je sodišče v skladu s tožničinim zahtevkom tožnici utemeljeno priznalo obstoj delovnega razmerja do 6.11.2000, ko se je tožnica zaposlila drugje. Glede zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust je tožnica svoj zahtevek jasno opredelila v pripravljalnem spisu z dne 9.2.2001 v tem smislu, da gre za neto znesek 53.712,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000 dalje. Ravno zaradi zagotovitve možnosti odgovora na navedbe v tem pripravljalnem spisu je bila obravnava, razpisana za dne 14.2.2001, preložena. V svojem odgovoru pred prvostopnim sodiščem pa se tožena stranka do konca obravnave o tem delu zahtevka po višini sploh ni izjavila. Zato je prvostopno sodišče zahtevku utemeljeno ugodilo. Novih navedb tožena stranka v skladu z določili 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) glede tega v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj teh navedb ni pravočasno podala že pred prvostopnim sodiščem. Ob gornjih odločitvah pa je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba glede prisojene odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v znesku 187.236,00 SIT. V načelu ima pritožba prav, da si delavec med letom ne more sam izbirati časa koriščenja letnega dopusta. V tem sodnem postopku se je izkazalo, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje dejansko ni prenehalo s 15.9.2000, dokler je tožnica delala, temveč šele s 6.11.2000. Od 15.9.2000 dalje je bila tožnica s strani tožene stranke prosta delovnih obveznosti, tako da bi se lahko štelo, da bi lahko dopust zakonito izkoristila tudi v tem času. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnici nezakonito preprečila koriščenje letnega dopusta, oz. da je za neizkoriščenje tožničinega letnega dopusta odškodninsko odgovorna. V skladu z določili člena 354., tč. 4 ZPP/99 je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tožničin zahtevek za plačilo 187.236,00 SIT kot neutemeljen zavrnilo. Takšna odločitev pa bistveno ne vpliva na tožničino pravico do povrnitve stroškov postopka, saj je kljub tej spremembi tožnica v pretežnem delu s svojim zahtevkom uspela. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, delno pa je bila pritožba tudi utemeljena, sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.