Jedro

Zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka pomeni, da mora predlagatelj v njem zatrjevati njegovo pravočasnost z navedbo konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da je vložen v zakonskem roku, kot tudi, da te svoje trditve podkrepi z dokazi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnice za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja št. ... z dne 27. 10. 2005 investitorki A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za gradnjo na tam navedenih parcelah v k.o. .... Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica kot lastnica zemljišč parc. št. ... in ... k.o. ..., ki se nahajata v vplivnem območju gradnje, vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Za predlog, ki ga je tožnica vložila 5. 7. 2007, je upravni organ ugotovil, da ni bil vložen v roku iz 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Tožnica je po pozivu navedla, da je za izdano odločbo izvedel njen predstavnik proti koncu meseca junija 2007. Kljub večkratnemu pozivu, da se izjasni o datumu, tega ni storila, zaradi česar je upravni organ o tem sam presodil in ugotovil, da je bilo to najkasneje 16. 5. 2007. Ta datum je namreč naveden v njenem dopisu, naslovljenem na župana, iz katerega izhaja, da je svet Krajevne skupnosti B. na 7. redni seji 16. 5. 2007 obravnaval sporno gradnjo. V zaključku upravni organ še ugotavlja, da tožnica ni predložila nobene listine oz. dokazila, s katerim bi dokazala pravočasno vložitev predloga za obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da predstavlja proces izvajanja gradnje objekta okoliščino, na podlagi katere se lahko utemeljeno sklepa, da je bilo gradbeno dovoljenja za ta objekt izdano. Za tek roka ni odločilnega pomena seznanitev z vsebino gradbenega dovoljenja, ampak je odločilno, kdaj bi mogel lastnik zemljišča v skrbi za lastno nepremičnino na podlagi aktivnosti na sosednjem zemljišču sklepati, da se na njem gradi na podlagi upravne odločbe ali pa brez ustreznega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri ugotavljanju dejanskega stanja zanemarila načelo materialne resnice. Po njenem mnenju bi bila dolžna ugotoviti termin, ko je investitor vstopil v njeno parcelo, fazo gradnje ob tem dogodku in ali je tožnica že takrat vedela za gradbeno dovoljenje. Nepotrebna je razlaga, kako bi morala tožnica ravnati, ko je izvedela, da investitor posega v njeno zemljišče. Čeprav je investitor „s ponudbo“ tožnico obvestil, da je posegel v njeno zemljišče, pa na podlagi te okoliščine ni mogla vedeti, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ob tem je lahko prej računala, da to še ni izdano, saj je nihče ni obvestil, da teče o tem postopek. Ko je izvedela za investitorjev poseg, ni več mogla vložiti „hitre“ motenjske tožbe. Ne sprejema razlage glede upoštevanja 229. člena ZUP in zavrača razlago toženke o tem, da ni razlike med fizično in pravno osebo. Poudarja, da je za gradbeno dovoljenje izvedela šele 4. 7. 2007 in niti dan prej. Reagirala je takoj - še istega dne - in vložila zahtevo za obnovo postopka. Ker je dokazna ocena o datumih zmotna, je posledično nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Predlaga, da sodišče ugodi njeni zahtevi za obnovo postopka in da odpravi upravna akta obeh stopenj, podrejeno, da odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne organu, ki je konkretni upravni akt izdal, v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi A. d.o.o. kot prizadeta stranka. Poudarja, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen pravočasno, pri čemer ne gre prezreti, da tožnica na poziv organa prve stopnje ni podala svojega stališča o datumu, ki ga sama šteje za dan, ko je izvedela za razlog za obnovo postopka, niti ni predložila kakršnegakoli dokaza. Opozarja, da je svet tožnice na redni seji 16. 5. 2007 obravnaval gradnjo, dovoljeno s predmetnim gradbenim dovoljenjem, na seji 21. 2. 2007 pa je isti organ obravnaval investitorjevo vlogo v zvezi s služnostjo za izvedbo telefonskega priključka. Tudi glede na velikost samega posega in lokacijo gradnje ter postavljeno gradbiščno tablo, ki jo je bil investitor dolžan zagotoviti v skladu z določbami ZGO-1 z namenom zagotovitve publicitete, je tožnica za sporno okoliščino zvedela že bistveno prej in je bil datum 16. 5. 2007 upoštevan kot skrajni rok, ko je bila tožnica seznanjena z gradnjo in s tem z obstojem gradbenega dovoljenja. Po njegovem mnenju je pritožbeni organ pravilno uporabil materialno pravo kljub vztrajanju tožnice, da gradnje in gradbenega dovoljenja ne gre enačiti. V zaključku meni, da so tožbene navedbe nerelevantne za predmetni spor in navržene zgolj iz razloga, da se izčrpa vsa pravna sredstva. Predlaga, da sodišče zavrže tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugostopenjsko odločbo, v preostalem delu ga zavrne, tožnici pa naloži plačilo sodnih stroškov.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi s predlogom prizadete stranke o zavrženju tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na drugostopenjsko odločbo, sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnica v svojem primarnem pa tudi podrejenem zahtevku predlaga odpravo upravnih aktov obeh stopenj, to je prvostopenjskega sklepa o zavrženju, katerega pravilnost je potrdil drugostopenjski upravni organ, s tem ko je pritožbo tožnice zavrnil. V taki situaciji sodišče v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso šteje, da je drugostopenjska odločba izpodbijana in zahtevek za njeno odpravo vložen zgolj v povezavi (kot posledica) prvostopenjske odločitve, za katero pa v obravnavanem primeru ni sporno, da je glede na določbo 2. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) dopusten predmet preizkusa zakonitosti v tem postopku. Sodišče v takem primeru tožbe zoper drugostopenjsko odločbo ne zavrže, ampak jo obravnava v povezavi s prvostopenjskim upravnim aktom, ki vsebuje izpodbijano (sporno) odločitev. Ali drugače: v primeru, ko tožnica izpodbija upravna akta obeh stopenj, sodišče pravilnost prvostopenjske upravne odločitve, ki je predmet izpodbojne tožbe, presodi tudi v smislu razlogov drugostopenjske odločbe, kar je pomembno zlasti v primeru, ko ta za odločitev navaja dodatne ali druge razloge kot upravni organ prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po odločbi 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP je treba predlog iz tega obnovitvenega razloga vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba, to je gradbeno dovoljenje št. ... z dne 27. 10. 2005, izdana.

Tako kot pri vsakem pravnem sredstvu (rednem ali izrednem) je ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) tudi pri predlogu za obnovo postopka povsem jasen: ne glede na njegovo morebitno vsebinsko utemeljenost mora upravni organ po njegovem prejemu najprej preizkusiti, ali so za njegovo obravnavanje izpolnjene v zakonu določene procesne predpostavke. Tako mora organ po določbi 1. odstavka 267. člena ZUP v okviru predhodnega preizkusa med drugim preveriti tudi njegovo pravočasnost. Da bi bil tak preizkus mogoč, mora stranka v skladu z zahtevo iz 265. člena ZUP v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede pravočasnosti pa pomeni, da mora predlagatelj v njej zatrjevati pravočasnost predloga z navedbo konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da je vložen v zakonskem roku, kot tudi, da te svoje trditve podkrepi z dokazi. Dokazno breme je torej na vlagateljevi strani.

Kot je razvidno iz obrazložitve na drugi strani izpodbijanega sklepa, tožnica teh okoliščin v predlogu ni izkazala, zato jo je upravni organ z dopisom z dne 16. 10. 2007 pozval, da v postavljenem roku izkaže, da je predlog za obnovo postopka pravočasen. Tožnica je na poziv navedla, da je njen predstavnik izvedel za omenjeno gradbeno dovoljenje šele proti koncu meseca junija 2007. Upravni organ je ponovni poziv za predložitev dokazil glede pravočasnosti tožnici poslal z vabilom na ustno obravnavo (3. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz obrazložitve je še razvidno, da tožnica ni ravnala v skladu z omenjenimi pozivi, pri čemer sodišče dodaja, da podlage za drugačen sklep ne dajejo niti podatki iz predloženih upravnih spisov.

Glede na navedeno je treba pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da se tožnica ni izjasnila o vprašanju pravočasnosti svoje vloge. Njena navedba, da je njen predstavnik zvedel za gradbeno dovoljenje proti koncu meseca junija 2007 namreč pomeni golo (neobrazloženo) trditev, ki zaradi svoje posplošenosti – konkretizirana ni niti oseba, na katero se ta trditev nanaša, niti na kakšen način oz. v kakšnih okoliščinah je izvedela za gradbeno dovoljenje –, ne more biti podlaga za sklep, da je tožnica vložila predlog v zakonskem roku. Poleg tega omenjene trditve ni z ničemer izkazala. Ob tem sodišče dodaja, da organ ni dolžan pozivati stranke, da dopolnjuje svoje navedbe o dejanskem stanju, niti je ni dolžan večkrat pozivati na predložitev dokazov (smiselno 1. in 2. odstavek 140. člena ZUP).

Upravni organ prve stopnje bi zato lahko že v tej fazi zavrgel vlogo tožnice, saj ni izkazala okoliščin, potrebnih za ugotavljanje pravočasnosti, in se je težišče obravnavanja te predpostavke brez potrebe prestavilo na ugotavljanje utemeljenosti investitorjevih trditev o nepravočasno vloženem obnovitvenem predlogu. Tako ravnanje bi bilo potrebno le, če bi bila uzakonjena presumpcija, da se šteje, da je vsak predlog za obnovo postopka vložen v rokih iz 1. odstavka 263.člena ZUP, dopustno pa je dokazovati nasprotno.

Ker je sodišče že na podlagi navedenega ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavržen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZUS-1). Zato ni bilo dolžno odgovoriti na tožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitev, da je za gradbeno dovoljenje izvedela najkasneje 16. 5. 2007. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka zato ni ugodilo.