Jedro

Pravilno je pravno stališče tožene stranke, da splošni poslovni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, ne morejo veljati za nazaj. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na splošne poslovne pogoje iz leta 2002. Ker pa iz teh splošnih pogojev ne izhaja, da znaša jamstvo tožene stranke za vsako izgubljeno pošiljko le 550,00 EUR, pač pa 2.08646 EUR, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.307,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2006 do plačila (1. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 634,20 EUR s pripadki (2. točka izreka), svoje stroške pa nositi sama (3. točka izreka).

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da sta pravdni stranki dne 25.9.2009 sklenili pogodbo o sodelovanju (A2), katere predmet je pošiljanje pošiljk tožeče stranke. Ob sklenitvi pogodbe so bili tožeči stranki izročeni splošni poslovni pogoji tožene stranke, veljavni od 1.3.2002 dalje (A4). V 9. točki teh pogojev je navedeno, da za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke od prevzema do predaje tožena stranka zagotavlja zavarovanje v višini po 500.000,00 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) po pošiljki. Tožeča stranka je toženi med drugim dne 2.11.2006 naročila prevoz pošiljke (blago S. KDL – 32S2020) v vrednosti 1.042,47 EUR v Ribnico. Druga pošiljka z istovrstnim blagom v vrednosti 1.265,87 EUR je bila dne 30.11.2009 poslana na Jesenice. Obe pošiljki sta se izgubili. Zato je, upoštevajoč pogodbo A2 s splošnimi poslovnimi pogoji A4, sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materaialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče samo odloči o tožbenem zahtevku in povrnitev pritožbenih stroškov.

V obširnem odgovoru na tožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vrednost spornega predmeta spada predmetni spor med spore majhne vrednosti. Upoštevajoč določilo 1. odstavka 495. člena ZPP, so v gospodarskih sporih to spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. V takih sporih pa je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopnega sodišča (primerjaj 1. odstavek 458. člena ZPP); v predmetni zadevi na dejstva, povzeta v drugem odstavku te obrazložitve.

Zmotno uporabo materialnega prava pritožba vidi v tem, da je prvostopno sodišče odločilo v nasprotju s sklenjeno pogodbo A2 in splošnimi pogoji poslovanja A4 iz leta 2002, rekoč, da so splošni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, veljali le za pogodbe, sklenjene v tem letu, nikakor pa ne za nazaj.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnemu stališču tožene stranke, da splošni poslovni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, ne morejo veljati za nazaj. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na splošne poslovne pogoje iz leta 2002 (A4). Ker pa iz teh splošnih pogojev ne izhaja, da znaša jamstvo tožene stranke za vsako izgubljeno pošiljko le 550,00 EUR, pač pa 2.08646 EUR, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

Predmetne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, absolutnih pa pritožnica ne zatrjuje. Sicer pa tudi očitka relativne postopkovne kršitve tožena stranka v pritožbi ni utemeljila.

Ker je iz gornje obrazložitve razvidno, da pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožeča stranka ni navedla prav ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.