Jedro

Delavec je huje kršil delovne obveznosti s tem, ko je kot odgovorni projektant neopravičeno odklonil nalog vodje tehničnega sektorja, naj predloženi projekt popravi, ker se s strokovnim mnenjem nadrejenega delavca ni strinjal, s tem je povzročil motnje v delovnem procesu, ker načrtovano delo ni steklo, zastoj pa je imel negativen finančni vpliv.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta sklep disciplinske komisije z dne 30.6.1993 in sklep komisije za vloge in pritožbe tožene stranke z dne 20.6.1993, s katerima je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja in s katerim je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic, nezakonita in se razveljavita in da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati in sprejeti nazaj na delo in mu povrniti pripadajočo plačo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki in sicer tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nespoštovanja zahteve višjega sodišča, neupoštevanja zakonske in tehnične regulative in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo že tretjič izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper izpodbijano sodbo, zoper izrek o stroških, se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter predlaga, da se ta točka izreka tako spremeni, da se tožniku naloži v plačilo znesek 1.363.719,90 SIT.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem dokaznem postopku popolno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

V pritožbi navaja, da je višje sodišče z razveljavitvenim sklepom z dne 15.5.1990 naložilo, da se v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovi upravičenost razlogov glede zavrnitve sporne zahteve nadrejenega po realizaciji spornega idejnega projekta št. 1234, česar prvostopenjsko sodišče ni izvršilo. Temu ni namenilo nikakršne pozornosti, zato ni moglo ugotoviti dejanskega stanja. Namesto tega se je prvostopenjsko sodišče posluževalo pavšalnih in na izjavah predstavnikov tožene stranke temelječih mnenj izvedenca, dodatno predložene dokaze tožnika pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Zato prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo (ne)ustreznosti spornega idejnega projekta glede na veljavni pravilnik o podrobnejši vsebini idejnih projektov, neizvedljivosti temperaturnih parametrov in škodljivih posledic, evetualne realizacije spornega idejnega projekta št.1234, čeprav bi njegova izvedba pomenila vrsto nedopustnih neumnosti, kot so projektiranje neposredne povezave med ogrevalnim sistemom in mestnim vodovodom, s čimer bi bilo ogroženo življenje najmanj 35.000 krajanov in projektiranje zapornih armatur med varnostne ventile in tlačne posode. Prvostopenjsko sodišče je poslušno sledilo navedbam predstavnikov tožene stranke, med katere prišteva tožnik tudi izvedenca in zaključilo, da je bil tožnik dolžan projektno nalogo in idejni projekt uresničiti. Kot projektant še danes ne ve, katere izvedljive temperaturne parametre bi moral pri projektiranju upoštevati. Če je sodišče odločilo, da je bil tožnik dolžan izvršiti nekaj spornega, potem bi bilo dolžno definirati pogoje kako. Trditev sodišča, da bi moral nepravilnosti idejnega projekta reševati sporazumno z medsebojnim komuniciranjem in dogovarjanjem, ne vzdrži kritike, saj pri toženi stranki ni imel sogovornika, ki bi kakšno napako iz idejnega projekta sploh priznal. Še K. poročilo so pred tožnikom skrili. Prvostopenjsko sodišče pozablja, da je dolžno v sporih, kjer dogovori niso bili mogoči, razsojati izključno v skladu s pozitivno zakonodajo.

Pritožbenemu sodišču pritožnik še enkrat predlaga, da ugotovi neizvedljivost idejnega projekta št. 1234 in škodljivost njegove izvedbe. Naknadno je pritožnik skupaj z odgovorom na pritožbo tožene stranke podal še dopolnitev pritožbe, v katerem uveljavlja evidentno nekorektno, pristransko in umazano sojenje prvostopenjskega sodišča. Navaja, da sodišče ni hotelo izvajati dokazov in da je izvedenec na 160 straneh brezveznega pavšalnega nakladanja uspel ugotoviti samo to, da bi bilo potrebno tehnične probleme reševati z dialogom, čeprav je vedel, da le - ta ni bil mogoč. V treh točkah navaja razloge, ki jih sodišče prve stopnje ni uspelo in jih ni bilo mogoče dokazati.

Pritožbeno sodišče naj vpogleda tožnikove dodatno predložene dokaze in ugotovi, da tožniku ni mogoče dokazati neupravičene zahteve za njegovo izvedbo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Sodišče prve stopnje je popolno obrazložilo svojo odločitev. V obrazložitvi je navedlo bistvene izpovedbe prič E. C., J. M., J.K., M. K., A.K. in E. M. in je pravilen dokazni zaključek naredilo tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca strojne stroke dr. J.M. Tožnik v pritožbi konkretno ne oporeka izpovedbam zaslišanih prič, kakor tudi ne določnim zaključkom izvedenca dr. J.M.. Jih v bistvu le na splošno zavrača. Vztraja na neizvedljivosti idejnega projekta št. 1234 ter predlaga ugotovitev neizvedljivosti idejnega projekta in škodljivosti njegove izvedbe.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami pripominja, da je bistveno vprašanje ali je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v zvezi s 3. alineo 41. člena Kolektivne pogodbe Komunalnega podjetja , ker je dne 2.6.1993 kot odgovorni projektant II za toplotno oskrbo zadolžen z delovnim nalogom št. 11/93 z dne 18.1.1993 pisno, opravičeno ali ne, odklonil nalog vodje tehničnega sektorja, naj predloženi izdelek popravi in dopolni do 10.6.1993. To delovno nalogo za popravo in dopolnitev predloženega izdelka je tožnik zavrnil z pisno vlogo z dne 2.6.1993 (priloga B-8). Dejstva so bila ugotovljena že v prejšnjem postopku pred sodiščem prve stopnje.

Z razveljavitvenim sklepom Pd ../95 je pritožbeno sodišče štelo, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno prav glede upravičenosti razlogov, zaradi katerih je tožnik zavrnil zahtevo za dokončanje zastavljene naloge. Zato je tudi predlagalo, da naj se o strokovnih dejstvih pridobijo dodatne izpovedbe že zaslišanih prič, oziroma glede strokovnih vprašanj, tudi mnenje izvedencev ustrezne stroke.

Tedaj je pritožbeno sodišče usmerilo, da bo šele po dopolnitvi postopka mogoče zaključiti, ali je tožnik upravičeno oziroma neupravičeno in s kakšno obliko krivde odklonil dokončanje naloge. V tem obsegu je sodišče prve stopnje tudi presojalo na podlagi ugotovitev izvedenca, da je tožnik iz neupravičenih razlogov zavrnil dokončanje oziroma popravo naloge.

Pritoženo sodišče poleg razlogov v obrazložitvi sodišča prve stopnje, še obrazlaga, da je izvedenec opravil tudi ogled v V. dne 16.2.1998. Izvedenec je na strani 60 svojega mnenja glede problema direktnega povezovanja toplovodnega in vročevodnega dela ogrevalnega sistema dal mnenje, da je problem poznan in ni ključen ter ne predstavlja razloga, da odgovorni projektant ne bi mogel izdelati PZI oziroma, da se ne bi mogel realizirati idejni projekt. Na strani 62 svojega mnenja glede realizacije parametrov primarnega in sekundarnega dela zahtevanega ogrevalnega sistema je izvedenec zaključil, da ugotovitev MG ne onemogoča realizacije idejnega projekta. V kolikor mu ni bilo jasno, bi se lahko posvetoval z nadrejenim g. M. ali M., ki sta se nahajala dve ali tri sobe oddaljeni v isti etaži. Glede problematične vezave priprave tople vode na povratni vod sekundarnega sistema je bil izvedenec mnenja, da reševanje tega problema spada v pristojnost reševanja naloge, ki jo je MG prevzel v obdelavo. Ugotovitev je na mestu in je v pristojnosti odgovornega projektanta, da reši ta problem, vendar mu tudi to ne onemogoča realizacije idejnega projekta. Glede opozorila o nesmiselnosti varovanja sistema 130 C proti pregledu primarnega sistema 140 C na strani 63 izvedenec ugotavlja, da tudi opozorilo oziroma mnenje ne onemogoča realizacije idejnega projekta in spada v reševanje tega problema v pristojnost odgovornega projektanta. O prošnji M. G. ja od vodje tehničnega sektorja ing. J. M. za opredelitev do pripomb in nadaljna navodila, stran 65 mnenja, je izvedenec menil, da se je M. G. sicer srečal s številnimi problemi, ki so bili vsi v kompetenci njegova reševanja in torej niso onemogočali realizacijo idejnega projekta in bi navedene probleme lahko reševal s kratkimi posveti pri g. M. ali M..

Izvedenec je v sklepnih ugotovitvah na straneh od 154 do 158 svojega mnenja v devetih točkah analiziral in zavzel mnenje do razlogov in ugovorov ing. M. G. o zavrnitvi dokončane in nedodelane dokumentacije PZI, ki jih je izvedenec ocenil obrazloženo, da so ob sklicevanju "nesmiselnosti in škodljivosti naloge, katere avtorji zavestno povzročajo škodo ter nemožnost doseganja zahtevanih temperaturnih parametrov", da so bili strokovno neutemeljeni in jih ing. M.G. ni mogel dokazati, ker vsa, v mnenju navedena dejstva, govorijo o strokovni utemeljenosti, smiselnosti, koristnosti in uresničljivosti projekta.

Pritožbeno sodišče je, ocenjujoč izpovedbe prej navedenih prič in ugotovitve izvedenca, prišlo do zaključka, da si strokovne ugotovitve in navedbe, tako prič kot izvedenca, medseboj ne nasprotujejo, niti niso protislovne, niti na to konkretno ne opozarja pritožnik z pritožbenimi navedbami.

Zato se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je na podlagi izpovedb prič in tudi mnenja izvedenca dokazano, da je tožnik neupravičeno zavrnil in ni izvršil delovne obveznosti, ki mu je bila v disciplinskem postopku utemeljeno očitana.

Če je tožnik hotel vztrajati na svojih strokovnih stališčih, je bil kljub temu dolžan nalogo izvršiti; lahko je ob tej nalogi mogel navesti vse svoje strokovne pomisleke, ne pa zaradi pomislekov, ki jih je imel, obveznosti ni izvršil oziroma je celo odklonil. Tudi novi dokazni predlogi pritožnika niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje, kot pričo tudi zaslišalo izvedenca J. M., ki je glede izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik pridobil pri Strojni fakulteti v Mariboru, podal tudi mnenje glede zaključka Strojne fakultete v Mariboru v zvezi z neizvedljivostjo mešalnih prenosnikov, da dejansko polemizirajo sami s sabo, ker navajajo vse vrste prenosnikov mešalne in površinske, podana obrazložitev v izjavi pa se nanaša samo na površinske prenosnike.

Razen tega, da pritožnik navaja, da se njegovi dokazi niso upoštevali, v pritožbi ne navaja konkretno, katera nova oziroma drugačna dejstva bi novi dokazi prinesli, oziroma bi bistveno nasprotovali ugotovljenim dejstvom. Zato pritožbeno sodišče meni, da razen izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, ni potrebno izvajati še novih dokazov, ker je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno obrazložilo uporabo 1. točke 1. odst. 58. člena ZTPDR v zvezi s 3. alineo 1. odst. 41. člena Kolektivne pogodbe Komunalnega podjetja, se z njo v celoti strinja in ju zato ne ponavlja.

O pritožbeni navedbi o ogroženosti življenja 35.000 krajanov, pritožbeno sodišče pripominja, da je tak očitek neutemljen in bi se nanašal na samo izvedbo, ne pa na popravo ali dopolnitev idejnega projekta št. 1234. Zoper izrek o stroških v prvostopenjski sodbi se pritožuje tožena stranka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper II. točko v izreku prvostopenjske sodbe ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter predlaga, naj se ta točka izreka spremeni tako, da se tožniku naloži v plačilo znesek 1.363.719,90 SIT. Nadalje navaja, da je tožena stranka priglasila le stroške postopka sodelovanja izvedenca dr. J.M.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 22. člena ZDSS, vendar tudi v individualnih delovnih sporih velja načelo iz 156. člena ZPP, po katerem mora stranka v vsakem primeru nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Te stroške je tožnik povzročil krivdno. Ob strokovni korektnosti naloge se je tožnik odločil za bojkot, za žalitve in vsakršno podcenjevanje sodelavcev, kljubovanje priznanim strokovnjakom in dosegel, da je sodišče naročilo izdelavo mnenja izvedencu, le-ta pa je potrdil vse prejšnje ugotovitve stroke. Tožena stranka pričakuje, da bo tožnik v pritožbi grajal M. mnenje in zahteval angažiranje novega izvedenca. Kadar delavec odkloni delo, ki mu je naloženo in delodajalcu v sodnem postopku nastanejo novi stroški ter mora znova dokazovati smotrnost naročila, so ti stroški povzročeni z delavčeve strani. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v izreku o stroških tako da, znesek 1.263.719,90 SIT naloži v plačilo tožniku.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke uveljavlja tožnik, da je angažiranje izvedenca v predmetni zadevi nepotrebno. Vseskozi je nasprotoval temu, zato stroški niso mogli nastati po njegovi krivdi.

Kasnejši drugačni tedenciozni izbiri izvedenca ni nasprotoval, ker je v tehniki pač možno vsakomur dokazati vse. S podanimi izvedenskimi mnenji je izvedenec dokazal edino, da je mojster zaslužka. Nastale stroške izvedenca je očitno povsem nepotrebno povzročila predsednica senata prvostopenjskega sodišča. Za spore o prenehanju delovnega razmerja je 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih popolno uredil pravno razmerje glede plačila stroškov, ne glede na izid postopka. Zato izključuje v tem delu subsidiarno uporabo ZPP. Razen tega pritožbeno sodišče pripominja, da bi se krivdno načelo lahko uporabilo le v primeru šikanoznega ravnanja tožnika tekom postopka pred delovnim sodiščem.

Delavec ima pravico do sodnega varstva v sporu o prenehanju delovnega razmerja. Disciplinsko krivdno ravnanje ne pomeni krivdno povzročitev stroškov postopka. Po 156. členu ZPP gre za krivdno procesno ravnanje. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v tem delu.