Jedro

Akceptni nalog je kavzalen pravni akt. Bianko akceptni nalog je zato naročilo, ki je sklenjeno pod razveznim pogojem. Ko dolžnik poravna obveznost iz osnovnega posla, odpade tudi podlaga akceptnega naloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec neupravičeno izpolnil in neupravičeno predložil APPNI, Podružnica Novo mesto na vnovčitev akceptnega nalog št. 7842899 z datumom izdaje 2.10.1995, in sicer za znesek 153.787,00 SIT, zato se APPNI, Podružnica Novo mesto prepoveduje izplačilo navedenega denarnega zneska iz žiro računa podjetja A. d.o.o. na račun L.Š. Obenem je sodišče tožencu naložilo, naj podjetju A. d.o.o. vrne znesek 96.587,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.587,00 SIT od 5.5.1997 dalje do plačila, od zneska 28.000,00 SIT od 8.5.1997 dalje do plačila, od zneska 15,000,00 SIT od 13.5.1997 do plačila in od 36.000,00 SIT od 14.5.1997 do plačila. Tožencu je sodišče še naložilo, naj tožeči stranki A. d.o.o. povrne njene pravdne stroške v znesku 316.944,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopne v novo odločanje. Pritožnik se ne strinja s tem, da tožnikov zahtevek pod točko 2 temelji na vrnitvi premoženja, ki naj bi prešlo od tožeče stranke v premoženje tožene stranke. Meni, da niso podani pogoji za ugoditev vrnitvenemu zahtevku ter sodišču v tej zvezi očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče naj bi namreč napačno pravno opredelilo akceptni nalog ter ga štelo celo za mandatno pogodbo. Navaja, da je "v skladu z določili 38. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje in Navodili o obliki vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek APPNI akceptni nalog obrazec št 46 le instrument za zavarovanje plačila, v roku dospetja v skladu z zakonom, katerega dolžnik, ki je le pravna oseba, vroči upniku za zavarovanje plačila, to je nalog za prenos z vpisanim datumom dospelosti." Dalje navaja, da tožeča stranka sodišču ni predložila knjige izdanih akceptnih nalogov, iz katere bi bil razviden datum izdaje akceptnega naloga. Tožena stranka namreč vztraja, da je tožnik toženčevemu sinu predhodno ter ne dne 21.8.1996 izdal akceptni nalog. Pritožnik še navaja, da je "dejstvo, da tožnik K.T. ni legitimiran v stvari ter je bilo sodišče dolžno zavrniti njegov zahtevek, kajti dolg kot je bil vnovčen, tudi obstoji, ker si je tožnik izposojal sredstva pri tožencu ter njegovemu sinu, vsled česar je ta tudi utemeljeno uveljavljal vrnitev svojega posojila od tožnika, tako da je nepravilen zaključek sodišča, da bi priča in sin kakorkoli protipredpisno uveljavljala svoje terjatve. Pri tem je sodišče tudi prezrlo normo 211.člena ZOR." Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge izpodbijane sodbe. Kot osrednje se tako kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku kaže vprašanje, ali je K.T. izročil bianko akceptni nalog že toženčevemu sinu ter je bil njegov namen tako zavarovanje obveznosti do toženca kot tudi do njegovega sina. Ko skuša pritožnik uveljaviti to, svojo različico dejanskega stanja, v prvi vrsti vztraja pri svojih trditvah, da dolg, kot je bil vnovčen, tudi obstaja, ker si je tožnik izposojal sredstva tako pri tožencu kot pri njegovem sinu. To pa je trditev, ki sama po sebi še ne pomeni, da sta se bila toženec ali njegov sin upravičena poplačati s pomočjo akceptnega naloga za večjo vsoto, kot je znašal dolg K.T. tožencu po posojilni pogodni z dne 12.8.1996. Toženec bi moral za uspešno obrambo namreč dokazati, da je prav ta konkretni akceptni nalog služil tudi kot zavarovanje obveznosti K.T. do toženčevega sina. Edino, na kar se je toženec v zvezi s tem opiral, je datum, ki je na obrazcu zapisan kot čas izdaje akceptnega naloga, ter izpovedba njegovega sina. Tej trditveni in dokazni podlagi sodišče prve stopnje ni sledilo, razlogi sodbe v zvezi s tem pa so prepričljivi ter pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Ključna razloga, ki govorita proti toženčevi različici dejanskega stanja, sta sama posojilna pogodba in pravna narava akceptnega naloga. Oba razloga sta medsebojno namreč povsem skladna. Pritožnik se ne strinja s tem, da je akceptni nalog šteti za mandatno pogodbo. Takšno pravno stališče pa je, kot bo obrazloženo, napačno. Po svoji naravi je akceptni nalog naročilo (mandat - 1.odst. 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), na podlagi katerega izdajatelj akceptnega naloga (dolžnik) naroči prevzemniku naročila (svojemu upniku), da zanj predloži akceptni nalog Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) v izvršitev, in sicer zato, da bi upnik dosegel izpolnitev svoje terjatve od dolžnika (tako tudi sklep VSL Cpg 1884/92). Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da akceptni nalog ureja Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet (v nadaljevanju ZARSPP; Ur.l. RS 48/94 - 54/99). Ta v svojem 38. členu pravi, da dolžnik za zavarovanje plačil vroči upniku nalog za prenos z vpisanim datumom dospelosti (akceptni nalog). Drugi odstavek pa določa, da akceptni nalog overi upnik in ga predloži Agenciji najpozneje na dan dospelosti. Tako iz sistematike tega zakona kot tudi iz vsebine citiranih določil je razvidno, da pravni vir, na katerega se sklicuje pritožnik, podrobneje ne ureja pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom, marveč predvsem določa naloge APPNI. Določbe ZARSPP tako v ničemer ne izključujejo uporabe določb ZOR o mandatu. Razlog pa je v tem, ker akceptni nalog ni pravno razmerje, ampak listina, ki z že nastalim pravnim razmerjem seznanja druge. To pravno razmerje je naročilo (nalog) po 749. členu ZOR (pravno mnenje občne seje VSS z dne 23.6.1993). Kot takšen pa je akceptni nalog kavzalen pravni akt (v tem se razlikuje od vrednostnih paprijev, naprimer menice). Plačilo, ki se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje, je stvar dogovora. Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene obveznosti (tako tudi VSL Cpg 439/95). Kot pri vsaki mandatni pogodbi gre za strogo osebno razmerje. Upnik dobi pravzaprav naročilo z razveznim pogojem, da bianko akceptni nalog izpolni in ga predloži v plačilo, če dolžnik ob dospelosti ne poravna svoje obveznosti. Ko pa je upnik enkrat poplačan, naročilo preneha, saj je pravna podlaga, zaradi katere je imel upnik akceptni nalog, odpadla. Takšna pravna narava akceptnega naloga pa se v celoti ujema tudi s položajem med tožencem in K.T. v obravnavani zadevi. Sklenila sta posojilno pogodbo. V njej sta se dogovorila tudi: "za garancijo daje dolžnik upniku akceptni nalog št. 7842899, katerega lahko upnik na dan zapadlosti 21.12.1996 vnovči." Vse navedeno pa govori ravno za takšno zveznost med posojilno pogodbo in akceptnim nalogom, kot je zgoraj tipsko opredeljena na podlagi splošnih in abstraktnih pravnih pravil. Zgolj s sklicevanjem na starejši datum, ki je zapisan kot datum izdaje obrazca, toženec svojih drugačnih trditev ni uspel dokazati. Že prvo sodišče je namreč pojasnilo, zakaj je prišlo do zapisa drugačnega datuma. Do drugačnega zaključka bi morebiti lahko pripeljala izvedba dokaza z vpogledom v knjigo akceptnih nalogov, vendar pa toženec takšnega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, smiselno sklicevanje na tak dokaz v pritožbi pa je neupoštevno zaradi prepovedi iz 337.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče tudi ni prekršilo določbe 211.člena ZOR o plačilu nedolga, kakor je navrgel pritožnik. Kot že rečeno, je bianko akceptni nalog pravni akt, ki je odvisen od pravne podlage. Ko ta odpade, bivši dolžnik seveda ne soglaša s tem, da se bivši upnik neomejeno poplačuje z njegovega računa. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).