Jedro

Tožena stranka je v pritožbi navedla le, da bi naj bila sporna terjatev že poplačana v izvršilnem postopku, vendar pa gre pri tej navedbi za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se ne upošteva. Tožena stranka niti ni trdila, da bi to navedbo podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla okoliščin, s katerimi bi utemeljila, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sama je v pritožbi navedla, da naj bi obravnavani postopek tekel vzporedno s postopkom VL 75139/2021, kar pomeni, da bi omenjeno navedbo lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa je ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.301,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2021 ter mu povrniti njene stroške postopka v višini 403,99 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je s svojimi trditvami v dopolnitvi tožbe tožnik odgovoril na ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi ter utemeljil svoj tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini. Tožena stranka se na dopolnitev tožbe z dodatnimi navedbami ni odzvala, zato je sodišče te navedbe, ki so utemeljevale ugoditev tožbenemu zahtevku, utemeljeno štelo kot neprerekane in s tem nesporne.

7. Tožena stranka je v pritožbi navedla le, da bi naj bila sporna terjatev že poplačana v izvršilnem postopku VL 75139/2021, vendar pa gre pri tej navedbi za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva. Tožena stranka niti ni trdila, da bi to navedbo podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla okoliščin, s katerimi bi utemeljila, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sama je v pritožbi navedla, da naj bi obravnavani postopek tekel vzporedno s postopkom VL 75139/2021, kar pomeni, da bi omenjeno navedbo lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa je ni. Ker gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, se višje sodišče z vsebinsko obravnavo te navedbe ni ukvarjalo.

8. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je namreč v pritožbi podala le neupoštevne pritožbene novote, na kar je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi.