Jedro

Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači iz naslova pripravljenosti na določenem kraju v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe, zavrnilo pa je zakonske zamudne obresti za mesec oktober 2021 od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021 (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 844,87 EUR, v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodne odločbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo dokazno breme, ki ga ne nosi. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ne pa tudi, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počel tožnik. Če tožnik meni, da bi se za njegov primer Direktiva 2003/88/ES morala uporabljati, je dokazno breme na njem. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče se v tej zadevi nepravilno sklicuje na 64. točko sodbe Sodišča EU v zadevi C742/19 z dne 15. 7. 2021, saj točka 64 na splošno govori o tem, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti iz področja uporabe direktive. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Nepravilno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 196/2018, ki tudi ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Glede varovanja državne meje navaja, da so naloge izključene iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES po vseh štirih alinejah iz sodbe SEU C742/2019, o čemer sodišče ni napravilo resne dokazne ocene in ni navedlo odločilnih razlogov. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Prišlo bi do absurdne situacije, če bi se npr. operacija Odboj za nekatere pripadnike štela kot vojaška operacija, ki je iz področja uporabe direktive izključena, za druge pa to ne bi bila vojaška operacija, pri čemer so vsi opravljali približno enaka dela in bili iz istih razlogov v pripravljenosti. Nedopustna prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko je imela za posledico kršitev načela enakosti orožij, saj se je tožena stranka v kratkem času soočila z množico vložitev tipskih tožb. Aktivnost v postopku se je tako zahtevala zgolj od tožene stranke, ki je bila dolžna zbrati celotno procesno gradivo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pa tudi kasneje opozarjala, da mora tožnik podati dodatne navedbe, ki utemeljujejo njegov zahtevek, vendar je tožnik zgolj skopo navedel, da mu je bila odrejena pripravljenost in da mu je zaradi tega tožena stranka dolžna plačati razliko. Sodišče je dokazno breme nedopustno prevalilo na toženo stranko, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji se je napačno sklicevalo na sodbo VS RS VIII Ips 196/2018, ker se je pravna podlaga glede plačila za čas odrejene pripravljenosti po kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami) v vmesnem času spremenila. S posplošitvijo vseh nalog Slovenske vojske sodišče ni upoštevalo razlik med stražo in varovanjem državne meje. V zvezi s stražo je namesto primernosti napačno presojalo možnost rotacij. Pri tem je pisno izjavo priče A. A., iz katere izhaja, da se z rotacijo povečujejo dejavniki tveganja, zgolj povzelo, ne da bi jo ustrezno upoštevalo pri presoji. Glede na potrebe po naraščanju sil v primeru izrednih dogodkov bi moralo primerjati kakovost varovanja v sistemu rotacij in v sistemu stalne pripravljenosti. Ker se ni opredelilo do narave straže, njenega pomena za nacionalno varnost in možnost nastanka nepopravljivih posledic, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi selektivne dokazne ocene pisne izjave priče B. B., ki je pojasnil, da je možna izvedba vojaške operacije v nebojni obliki, ki vključuje tudi začetno usposabljanje, je napačno presodilo, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Kot izhaja iz pisne izjave je prisotnost SV na meji posledica izrednega dogodka - migracijskega vala leta 2015, ko so se sesuli ne samo slovenski nacionalni varnostni sistem, ampak nacionalno varnostno sistemi vseh južno in srednjeevropskih držav. Iz izjave priče C. C. pa izhaja, da Policija kot nosilec notranje varnosti naloge varovanja državne meje zaradi obsežnosti in zahtevnosti ni obvladala, zato bi te razmere lahko okarakterizirali kot kompleksno krizo, saj jih pristojen resor s svoji viri ter rednimi in izrednimi postopki ni obvladoval samostojno. Sodišče pa ni sledilo pričama C. C. in B. B. o izrednosti varovanja državne meje iz razloga, ker se je dejavnost varovanja državne meje izvajala po natančno določenih postopkih in ker je potekala na ustaljen način ter po točno določenem protokolu, pri čemer je bil delovni čas pripadnikov SV načrtovan, zato ni šlo za izredno situacijo. Takšna obrazložitev sodišča po prepričanju tožene stranke ni ustrezna, saj je sodišče pri podaji te dokazne ocene očitno presojalo izrednost same vojaške dejavnosti varovanja državne meje in ne izrednost dogodka - množnične migracije, Covid-19. Zato tožena stranka nasprotuje takšni dokazni oceni sodišča, ki očitno šteje, da dejavnost varovanja državne meje v posledici množičnih migracij po določenem času ni bila več potrebna. Ključna zatrjevanja tožene stranke, da je dejavnost varovanja državne meje, ki jo SV od leta 2019 izvaja kot operacijo Odboj, izključena iz uporabe direktive po 1. alineji sodbe sodišča EU C-742/2019, saj operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, sodišče ni dokazno ocenilo, čeprav gre za bistven dokaz. Sodišče je v okviru presoje nalog straže podalo lastno definicijo vojaške operacije, ki pa nima podlage v spisu. Očitno je, da sodišče vojaško operacijo v pravem pomenu besede presoja zgolj v luči bojnih vojaških operacij (bitk in bojev). Da je vojaška dejavnost varovanja državne meje v vtoževanem obdobju ustrezala vsem elementom vojaške operacije, izhaja iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. ter predloženih listinskih dokazov, katerih pa sodišče ni dokazno ocenilo. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ocenilo, da varovanje državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo, ker so pripadniki SV zgolj v podporni vlogi, torej v vlogi varovanja policije oziroma njenih postopkov, saj je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija. Tak zaključek je poenostavljen. Z ugotovijo, da je operacija Odboj ustaljeno delo, je varovanju državne meje sodišče odreklo pomen. Vsaka operacija je vnaprej načrtovana. Že iz definicije vojaške operacijo, ki jo je navedla tožena stranka, da je vojaška operacija serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev, izhaja, da je element načrtovanja bistvo vojaške operacije. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v okviru presoje izjemo od uporabe direktive kot ključno merilo uporabilo tožnikovo delo. Sodba sodišča EU št. C-742/2019 namreč govori o dejavnostih oziroma posebnih značilnostih nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, ki nasprotujejo uporabi direktive. Višina plačila za stalno pripravljenost, določena v 46. členu KPJS, ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, ki z neposrednim učinkom izključuje kvečjemu drugi odstavek 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami). Dejstvo je, da ZObr ne pozna pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Stranke kolektivne pogodbe so se namreč dogovorile za plačilo določene zaveze delavca, pri tem pa se niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa, saj le-to dejansko ni važno. Prav tako je v tretjem odstavku 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) določeno, da javnim uslužbencem pripada tudi dodatek za stalno pripravljenost, ki se skladno s petim odstavkom 32. člena Zakona določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Tožena stranka pa se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka ter sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vojak specialist manipulant za D. in je delo opravljal v nazivu "poddesetnik". V sporni zadevi je tožnik zahteval plačilo prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti za delo v času straže in varovanje državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.

7.S tem, ko je obe dejavnosti presojalo v luči Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni posplošilo vseh nalog slovenske vojske, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Neutemeljeno je pritožbeno utemeljevanje različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti za delo na podlagi 97.e člena ZObr. Ker predstavlja Direktiva 2003/88/ES pravno podlago za presojo stalne pripravljenosti v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, njen neposredni vertikalni učinek izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člen ZObr), ki so z njo v nasprotju.

8.Ker se na razlago enake pravne podlage nanaša tudi sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno sklicevalo na ta judikat. Materialnopravna stališča iz tega primera so relevantna tudi v obravnavanem primeru, saj se nanašajo na vprašanja uporabe Direktive 2003/88/ES za vojaške osebe. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo v 19. točki obrazložitve sodbe z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, s čimer je ustrezno upoštevalo okoliščine konkretnega primera.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila straža organizirana kot redna dejavnost tožene stranke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej (slednje izhaja tudi iz izpovedbe tožnika in E. E.). Dejavnost straže je spadala v običajno službo "v mirnem času" brez posebnosti, torej ni spadala med posebne dejavnosti oboroženih sil. Sodišče se je opredelilo do trditev tožene stranke, ki je utemeljevala posebno naravo straže s primerjavo te dejavnosti z mirnodobno bojno nalogo in pristojnostmi stražarjev med oboroženim spopadom, uporabo strelnega orožja, onemogočenim načrtovanjem delovnega časa in pozitivnimi učinki na usposobljenost stražarjev. Pritožbeno sklicevanje na hipotetično možnost nastanka izrednih dogodkov ne more vplivati na pravilnost presoje, da straža ni bila organizirana kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

10.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedbe tožene stranke o posebni naravi straže, ki naj bi onemogočala organizacijo dela po sistemu rotacije zaposlenih. Pri tem ni spregledalo ocene A. A., da je varovanje objektov v sistemu stalne pripravljenosti ustreznejše, vendar pa ji ni bilo dolžno slediti. Učinkovitost določenega sistema varovanja namreč ne more utemeljiti izjeme po 2. alineji sodbe C-742/19. Pritožbene navedbe o povečanem številu dejavnikov tveganja, če stražarji rotirajo vsakih 12 ur, v posledici česar naj bi bila ureditev s stalno pripravljenostjo za stražo bolj primerna, pa ne utemeljujejo izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaške operacije v pravem pomenu besede". Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče podalo definicijo vojaške operacije, ki ni v skladu naziranji tožene stranke in strokovnim pojasnilom priče B. B.

11.Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.

12.Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je tožena stranka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v navedene vojaške dejavnosti vpet tožnik. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tožena stranka niti ni konkretizirala v zvezi s čim naj bi bila zatrjevana protispisnost podana.

13.Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je tožena stranka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme, ki pa mu ni zadostila.

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaradi poslabšanja stanja na meji v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja F., sprememba dela kolektivnih nalog itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim pripisuje tožena stranka v pritožbi, to je, da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji, tožnik pa je v bistvenem opravljal enako delo kot pred operacijo Odboj. Pritožba s poudarjanjem izpovedi B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

15.Pritožba zmotno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3.a točko Direktive št. 13/11 z dne 7. 12. 2020 (sodelovanje SV in policije pri širšem varovanju državne meje - operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija.

16.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba zato sodišču zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa ali so primerne. Do vprašanja rotacij se je sodišče opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma objektov ter upoštevalo tudi dejstvo, da se je ta vojaška dejavnost v preteklosti pet let že izvajala z rotacijo in se tako izvaja tudi po vložitvi tožbe. Dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij tudi v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002j, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES tudi v zvezi s tožnikovo pripravljenostjo pri varovanju državne meje. Utemeljitev posameznega ukrepa s potrebo po varovanju nacionalne varnosti sam po sebi države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Odločitev sodišča prve stopnje ne posega v suverenost tožene, zato je pritožbeno sklicevanje na pristojnost države članice, da se na nacionalne grožnje odziva z vojaškimi operacijami, neutemeljeno. Pravilno je sodišče ugotovilo, da so pripadniki SV varovanje državne meje opravljali v mirnem času, brez posebnosti, tako da so bile njihove naloge v vnaprej načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije. Pri tem niso sodelovali v nepredvidljivi bojni operaciji na misiji, kjer potek dela ni odvisen izključno od odločitve tožene stranke, temveč od nasprotnika. Delovali so v podporni vlogi varovanja policije oziroma njenih postopkov in ne v smislu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbeno zavzemanje za zaokroženo pojmovanje nalog na meji v smislu serije taktičnih povezanih aktivnosti za dosego strateških in operativnih ciljev.

18.Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. S tem, ko je pri napolnjenju vsebine tega pravnega pojma upoštevalo konkretne okoliščine oziroma razlikovalne elemente obravnavanega primera je uresničevalo načela enakosti pred zakonom. Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Čeprav se vojaške operacije v pravnem pomenu besede lahko izvajajo tudi v nebojni obliki, pa je za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES bistveno, da gre za takšno operacijo, ki zaradi teže ali izrednosti preprečuje načrtovanje delovnega časa oziroma bi bila zaradi tega njena izvedba ogrožena. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 83. točko obrazložitve sodbe C-742/19.

19.Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredilo do pisnih izjav prič C. C. in B. B. o izrednosti varovanja državne meje. Operaciji Odboj ni odreklo lastnosti vojaške operacije v pravem pomenu besede zgolj iz vidika načrtovanosti, temveč predvsem zato, ker se kot ustaljena dejavnost ni izvajala v okoliščinah, ki bi onemogočale spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. S takšno presojo pa sodišče prve stopnje ni izničilo pomena dejavnosti varovanja državne meje, kot to trdi tožena stranka v pritožbi.

20.Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja posebna narava dela pripadnikov Slovenske vojske v mešanih patruljah in opazovalnicah. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z odvračanjem nezakonitih migracij. Pravilno je pojasnilo, da pojava množičnih migracij, glede na težo in obseg, po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja ni mogoče šteti za izredno situacijo. Svoje presoje ni utemeljilo zgolj s časovnim vidikom, temveč je glede na ustaljen in protokoliran odziv tožene stranke na migracijske razmere utemeljeno štelo, da spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES ne bi ogrozilo učinkovite izvedbe te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije potek delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji od leta 2015 dalje. Pri tem je pravilno upoštevalo, da se je leta 2019 organizacija njihovega dela spremenila v operacijo odboj, kar pa ne pomeni, da se je spremenila tudi sama vsebina njihovih nalog. Pravilno je štelo, da spremembe in nadgraditve obsegajo sodelovanje Slovenske vojske s policijo na državni meji in skozi leta niso v bistvenem vplivale na njihovo podporno vlogo. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo pritožbene trditve, da Policija ni mogla vplivati na odločitve poveljstva o uporabi vojaških taktik, saj za presojo ni bistvena strukturna prirejenost državnih organov, temveč potek njihovega dela v vtoževanem obdobju.

22.Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost na delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) in KPJS ne določata posebne višini plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlike med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Pritožbeno zavzemanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma, da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je zato zmotno.

23.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožniku skladno z odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) pripada 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.