Jedro

Povsem jasno iz opozorila izhaja tudi, da je tožnik s tem, ko je kršil javni red in mir, kršil tudi obveznost iz 35. člena ZDR: da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, lahko tudi moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Očitek iz opozorila ustreza opisu prekrška zaradi katerega je bil tožnik kaznovan za prekršek.

Sodišče je ugotovilo, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR). Ne glede na prepričanje tožnika, da njegovo ravnanje ni bilo tako hudo, je pravilno upoštevalo, da je tožnik v manj kot dveh mesecih po opozorilu na kršitve in možnost odpovedi, ponovno kršil delovne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu glede odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (točka II/3 sodbe sodišča prve stopnje).

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je tožniku izdala opozorilo pred redno odpovedjo, ker naj bi tožnik zlorabil bolniški dopust in bil v tem času udeležen v pretepu in kršitvi javnega reda in miru, zaradi česar je bil tudi kaznovan. Tožniku je bila nato odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker ni izpolnjeval oziroma je nevestno in malomarno izvrševal delovne in druge obveznosti.

Sodišče je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati zlorabe bolniškega staleža, je pa storil prekršek zoper javni red in mir. Tožnik ni bil le udeleženec v pretepu, pač pa je z njim tudi začel oziroma je dal povod zanj, ko je napadel M. L. Navzoči pri pretepu so vedeli, da je tožnik policist, o dogodku pa je poročal tudi časopis D. Tožnik je ravnal tudi v nasprotju s Kodeksom policijske etike, zato je bilo opozorilo pred odpovedjo utemeljeno.

V zvezi z odpovedjo je sodišče presodilo, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila kršitev delovnih obveznosti. Tožnik bi moral delo opravljati na delovnem mestu v kraju in času, ki sta za to določena. Tega ni opravljal, pač pa je odšel do sodelavca, kjer sta skupaj gledala film. Tudi potem, ko mu je bilo odrejeno, da se javi vodji izmene, tega ni storil in je odšel k drugemu sodelavcu, kjer sta gledala film. Tožnik je v zelo kratkem roku ponovno kršil delovno disciplino, zato je odpoved utemeljena. Njegovo ravnaje pomeni tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

V zvezi z zahtevano odškodnino zaradi diskriminacije oziroma trpinčenja je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v vseh primerih, ki jih je tožnik zatrjeval kot trpinčenje, imela ustrezno pravno in dejansko podlago za svoje ravnanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, po 8., 10., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kršilo naj bi tudi določbe 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z odločitvijo istega sodišča v predhodnem razveljavitvenem sklepu. Obširno razlaga svoje stališče, da ni jasno kaj se kot kršitev očita tožniku (zapustitev delovnega mesta ali gledanje filma) in v zvezi s tem zatrjuje, da je sodišče odločilo v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke, da ni bilo dokazano katero kršitev je storil kot tudi, da sodišče ni navedlo, zakaj s strani tožnika predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče naj bi tudi povsem zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova plačila odškodnine zaradi diskriminacije in mobinga. Tožnika so pošiljali na posebno zdravstveno, psihološko obdelavo, ker se je boril za pravice policistov. Tožena stranka je tožniku povzročila škodo s šikaniranjem na delovnem mestu, nadrejeni so ga obravnavali diskriminatorno v razmerju z drugimi policisti ter mu posledično nezakonito odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zmotno zaključilo tudi, da je bilo opozorilo pred odpovedjo zakonito.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija je sicer (pre)obsežna, pri čemer pomeni v pretežnem delu le uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik se namreč ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča in na svojo drugačno oceno neutemeljeno veže tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. člena ter 8., 10. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Opozorilo pred odpovedjo

7. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je pogoj za njeno zakonitost tudi to, da je bil delavec predhodno že pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 83. člena ZDR). V postopku sodnega varstva zoper redno odpoved sodišče presoja tudi utemeljenost takega opozorila.

8. Iz opozorila z dne 7. 11. 2007 jasno in obrazloženo izhaja, kaj je tožena stranka očitala tožniku, tako glede ravnanja samega kot tudi, da naj bi z njim kršil Kodeks policijske etike. Tožnik je bil tisti, ki je moral v sodnem postopku zatrjevati in dokazovati, da je opozorilo neutemeljeno oziroma, da očitnega ravnanja ni storil in/ali da ne pomeni kršitve Kodeksa. Neutemeljen je zato očitek tožnika, da naj tožena stranka tega ne bi zatrjevala. Dejanske ugotovitve sodišča pa so jasne in potrjujejo utemeljenost danega opozorila: tožnik dne 8. 9. 2007 ni bil samo udeležen v pretepu, pač pa je z njim tudi začel oziroma je dal povod zanj. Ob vedenju navzočih, da je tožnik policist in da je bilo to objavljeno tudi v dnevnem časopisu, je sodišče pravilno potrdilo oceno tožene stranke, da gre za kršitev Kodeksa: varovanje ugleda policije tudi v zasebnem življenju.

9. Povsem jasno iz opozorila izhaja tudi, da je tožnik s tem, ko je kršil javni red in mir, kršil tudi obveznost iz 35. člena ZDR: da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, lahko tudi moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Očitek iz opozorila ustreza opisu prekrška zaradi katerega je bil tožnik kaznovan za prekršek: kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (prvi odstavek 6. člena ZJRM-1). Drugačne revizijske navedbe so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Odpoved

10. V skladu z določbami 154. člena ZJU se za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga javnemu uslužbencu uporabljajo določbe ZDR in posebne določbe ZJU v zvezi z varstvom pravic. To med drugim pomeni tudi, da se poleg zagotovitve pravice do zagovora po 83. členu ZDR, o odpovedi odloči s pisnim sklepom zoper katerega ima javni uslužbenec možnost pritožbe (24. in 25. člen ZJU). Tožniku je bil zagovor omogočen in ga je tudi izkoristil, zoper izdani sklep o odpovedi pa se je pritožil. 11. V obvestilu in vabilu (1) z dne 30. 11. 2007 je tožena stranka navedla in obrazložila razlog, zaradi katerega namerava tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tako iz sklepa generalnega direktorja Policije z dne 17. 12. 2007 kot iz sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 2. 2008 je jasno in povsem nedvoumno razvidno, katero oziroma kakšno ravnanje na dan 25. 11. 2007 se tožniku očita kot neizpolnjevanje oziroma nevestno in malomarno izvrševanje delovne in druge obveznosti. Zgolj sprenevedanje so zato obširne revizijske navedbe o tem, da naj tožnik ne bi vedel, kaj se mu očita in da je sodišče ugotavljalo drug ali drugačen razlog za odpoved.

12. Bistvene za presojo utemeljenosti odpovednega razloga so ugotovitve, da tožnik v času nadzora ni bil na svojem delovnem mestu in da nihče ni vedel zakaj ga ni oziroma kje se nahaja. Kar pomeni, da nikomur, zlasti ne nadrejenim, tega ni povedal, tudi tega ne, da je na počitku (malici). Slednje je zatrjeval šele naknadno, ko je zahteval, da se mu odsotnost z delovnega mesta tako evidentira. Tožnik bi moral delo opravljati v skladu z odrejenim razporedom dela, o odsotnosti z delovnega mesta (in razlogom za to) pa bi moral obvestiti nadrejene. Tožnik se niti potem, ko mu je pomočnik komandirja odredil, da se javi pri vodji izmene, tega ni storil, ampak je odšel k drugemu sodelavcu. Ali je pri sodelavcih gledal film ali ne, za presojo ni odločilno. Bistveno je, da se ni nahajal na svojem (odrejenem) delovnem mestu in o njegovi zapustitvi ni obvestil nadrejenih, razlog pa tudi ni bil opravljanje dela drugje.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi bil tožnik drugače obravnavan kot sodelavca, s katerima je skupaj gledal film. Primerjava ni mogoča že zato, ker sodelavca nista zapuščala delovnega mesta, zaradi kršitev delovnih obveznosti (gledanje filma med delovnim časom) pa sta bila opozorjena. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil postopek odpovedi uveden in voden zato, ker se je tožnik (po lastni izjavi) „samooklical kot predstavnik zaposlenih“ ter opozarjal na nevzdržne razmere na mejnem prehodu in se zavzemal za boljše delovne pogoje.

14. Sodišče je ugotovilo, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR). Ne glede na prepričanje tožnika, da njegovo ravnanje ni bilo tako hudo, je pravilno upoštevalo, da je tožnik v manj kot dveh mesecih po opozorilu na kršitve in možnost odpovedi, ponovno kršil delovne obveznosti.

Odškodnina zaradi diskriminacije oziroma trpinčenja

15. Odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije je poseben in samostojen zahtevek (sedmi odstavek 6. člena ZDR), ki ima drugo oziroma drugačno pravno podlago kot zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To velja tudi v primeru, če kot dejansko podlago odškodninskega zahtevka tožnik zatrjuje poleg drugega tudi domnevno diskriminatorno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna vprašanja, pomembna za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za odločitev o odškodninskem zahtevku niso skupna, odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa vpliva le na del odškodninskega zahtevka. Glede na navedeno revizija zoper odločitev o odškodninskem zahtevku ni dovoljena (drugi in peti odstavek 367. člena ZPP), zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je na zadnji obravnavi kot nepotrebne zavrnilo nekatere dokaze tožnika. Tožnik je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in navedel, katere dokaze bi po njegovem moralo sodišče izvesti. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča, da so bile zavrnjeni dokazi res nepotrebni. Ker je sodišče odškodninski zahtevek zavrnilo že po temelju, je bil dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke očitno neutemeljen. Kot je bilo že navedeno na presojo tožnikovih ravnanj ne more imeti vpliva okoliščina, kako so bili v podobnih - ne pa objektivno in subjektivno enakih - primerih kršitev delovnih obveznosti in storjenih prekrških obravnavani sodelavci. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo nepotrebno ugotavljanje tudi podrobnejše ugotavljanje okoliščin o bolj ali manj ažurnem vodenju evidenc o malicah. Zato je revizija neutemeljena tudi, kolikor uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 286. b in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Vsebinsko ni razlike med obveznostjo delodajalca po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR pred in po noveli ZDR-A.