Jedro

Obdolženec je bil v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja v priporu, nato pa spuščen na prostost. O priporu oziroma o podaljšanju pripora zoper obdolženca, ki je bil nato ponovno v priporu, bi po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP lahko odločil le senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP, saj je enomesečni pripor, kolikor lahko traja po sklepu preiskovalnega sodnika, že potekel.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obd. I.S. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 22.11.1999 ter zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 29.11.1999 se zavrne kot neutemeljena.

II.

Zahtevi zagovornika obd. I.S. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 1.12.1999 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 4.12.1999 se ugodi tako, da se sklepa razveljavita.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 19.11.1999 zoper obd. I.S. odredil pripor po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 22.11.1999 pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnilo kot neutemeljeno. S sklepom z dne 19.11.1999 je Okrožno sodišče v Novi Gorici, ker se preiskovalni sodnik ni strinjal s predlogom državnega tožilca, da se pripor zoper obdolženca odredi tudi iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, odločilo, da se pripor zoper obdolženca odredi tudi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Obdolženčev zagovornik se je pritožil tudi zoper ta sklep, vendar je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 29.11.1999 njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedena pravnomočna sklepa o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik dne 6.12.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije, torej - kot navaja - iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in 20. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi.

S sklepom z dne 1.12.1999 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici na predlog okrožnega državnega tožilca v Novi Gorici z dne 1.12.1999 odločil, da se zoper obd. I.S. odredi pripor po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki prične teči dne 1.12.1999, v katerega trajanje se všteje čas od 17.11.1999 dalje. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 4.12.1999 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 9.12.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določb Ustave Republike Slovenije. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da so odločitve o priporu v sumarnem postopku zato, ker je bil zoper obdolženca odrejen pripor v rednem postopku iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, postale neaktualne, sicer pa obdolženčev zagovornik, ko izpodbija utemeljenost teh odločb, pretežno izpodbija zaključke sodišča glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena v zvezi s 26. členom KZ, ko skuša prikazati, da oškodovanka ni utrpela lahke telesne poškodbe, s tem pa se ukvarja z dejanskim stanjem, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 1.12.1999, ki je bil potrjen s sklepom senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 4.12.1999, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker gre za združen postopek obravnavanja kaznivih dejanj iz rednega in sumarnega postopka, ki jih sodišče obravnava glede na pravno opredelitev po najstrožji pravni kvalifikaciji obdolženčevega ravnanja, v tem primeru kaznivega dejanja izsiljevanja. V obeh izpodbijanih odločbah je po njegovem mnenju utemeljenost suma zadovoljivo obrazložena, razen tega pa je sodišče tudi že izdalo pravnomočni sklep o uvedbi preiskave zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, obstajajo pa tudi priporni razlogi, katerih obstoj je v pravnomočnem sklepu obrazložen. Obdolženec tudi ni bil prikrajšan za nobeno od svojih pravic, saj je svoje nestrinjanje uveljavljal s pritožbo zoper sklep.

Zahteva zagovornika obd. I.S. zoper pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 in zoper pravnomočni sklep senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 ni utemeljena.

Trditvi obdolženčevega zagovornika, da sta pravnomočna sklepa o odreditvi pripora izdana v nasprotju z določili ZKP in da so bile zagrešene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je sodišče ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je dne 9.11.1999 obdolženec storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ, ki je v razlogih pravnomočnega sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora tudi opisano. V sklepu preiskovalnega sodnika je tudi pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je podan utemeljen sum, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil, prav tako pa je tudi obrazloženo, katere so tiste posebne okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik ocenil, da kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na oškodovanko in tudi na priče, ki do tedaj še niso bile zaslišane. V razlogih sklepa senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP odredil pripor zoper obdolženca tudi iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pa so podrobno pojasnjene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prišlo do sklepa, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec tako kaznivo dejanje ponovil. Pri odločanju o odreditvi pripora je sodišče upoštevalo tudi določilo 2. odstavka 192. člena ZKP, torej da je potrebno pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom, saj je ugotovilo, da je le z odreditvijo pripora mogoče obdolžencu preprečiti vplivanje na priče in tudi preprečiti nadaljnje nasilniško ravnanje, upoštevaje pri tem zlasti dejstvo, da je bila zoper obdolženca s pravnomočnim sklepom z dne 5.7.1999 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, ki naj bi ga s soobdolženci storil na škodo iste oškodovanke, čeprav je bil v zvezi s tem kaznivim dejanjem obdolženec že v priporu 20 dni, in sicer od 27.6.1999 do 16.7.1999. V obeh izpodbijanih sklepih je tudi pojasnjeno, da je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti oškodovanke in da je podano sorazmerje med posegom v pravico do osebne svobode in pravico do varnosti drugih ljudi. Iz sicer dokaj obsežne zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče povzeti, da obdolženčev zagovornik z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, češ da ni dokazano, da je oškodovanka utrpela lahko telesno poškodbo, prav tako pa tudi ni dokazano, da bi obdolženec neugotovljenega storilca napeljal k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, kar naj bi sodišče zmotno ugotovilo na podlagi oškodovankine izpovedbe. Vložnik torej ne obrazlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obd. I.S., vloženo zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora, izdana na podlagi 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, torej po določilih skrajšanega postopka, iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Zahteva zagovornika obd. I.S. za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 1.12.1999 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 4.12.1999 pa je utemeljena.

Dne 19.11.1999 je okrožna državna tožilka v Novi Gorici vložila zahtevo za razširitev preiskave, ki je bila zoper obd. I.S. in soobdolžence zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ uvedena s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.7.1999, in sicer, da se zoper obd. I.S. razširi preiskava še zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 134. člena KZ, kazenska zadeva pa je bila vpisana pod opr. štev. ... Dne 24.11.1999 je preiskovalni sodnik na podlagi 7. odstavka 32. člena ZKP odločil, da se navedeni kazensko-preiskovalni zadevi združita ter da postane vodilni spis z opr. štev. ... Obd. I.S. je bil na podlagi pravnomočnih sklepov preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 ter senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.11.1999 v priporu od 17.11.1999 od 15.45 ure dalje. Po združitvi navedenih kazenskih zadev je okrožni državni tožilec v Novi Gorici dne 1.12.1999 predlagal preiskovalnemu sodniku, da zoper obd. I.S. odredi pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, preiskovalni sodnik pa je s sklepom z dne 1.12.1999 zoper obd. I.S. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki začne teči 1.12.1999, v katerega trajanja pa se šteje čas od 17.11.1999 dalje. Pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom z dne 4.12.1999 zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen po določilih ZKP, ki veljajo za redni postopek, torej v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ in ne več v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 134. člena KZ. V zvezi s tem utemeljeno opozarja, da pri odločanju o odreditvi pripora niso bila spoštovana določila 204.a člena ZKP, ker obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bila dana možnost, da bi podal odgovor na predlog državnega tožilca za odreditev pripora. Res sta sicer bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, ki ga je le-ta podal dne 19.11.1999, ne pa tudi z njegovim predlogom za odreditev pripora z dne 1.12.1999, pri čemer ni mogoče pritrditi stališču senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici v sklepu z dne 4.12.1999, ki je sicer ocenilo, da gre za specifično situacijo, ki je nastala z združitvijo dveh kazenskih zadev in da v obravnavani zadevi ni šlo niti za novo odreditev pripora niti za njegovo podaljšanje, zaradi česar je bila obdolžencu, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, dana možnost odgovoriti na vsa dejstva, ki bi ga obremenjevala. Iz kazenskega spisa je namreč razvidno, da sta bila obdolženec in njegov zagovornik dne 19.11.1999 seznanjena le z zahtevo za razširitev preiskave in s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora zoper obdolženca po določilih skrajšanega postopka, ni jima pa bila dana možnost, da bi lahko v skladu z določilom 204.a člena ZKP podala svoje predloge in stališča. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila zato kršena ustavna pravica do obrambe (29. člen Ustave Republike Slovenije) ter da je kršitev določila 204.a člena ZKP vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora z dne 1.12.1999. Sicer pa o priporu dne 1.12.1999 sploh ne bi smel odločati preiskovalni sodnik. Iz razlogov njegovega sklepa o odreditvi pripora namreč izhaja, da v obravnavanem primeru dejansko ni šlo za združitev dveh kaznivih dejanj, temveč le za naknadno ravnanje obdolženca, ki ga je potrebno obravnavati enotno kot kaznivo dejanje izsiljevanja. Pri tem pa je bilo prezrto, da je bil obdolženec v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja v priporu že od 27.6.1999 do 16.7.1999, zaradi česar bi torej lahko o priporu oziroma podaljšanju pripora zoper obdolženca, ki je bil ponovno v priporu od 17.11.1999 dalje, odločil po določilu 2. odstavka 205. člena ZKP le senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP, saj je enomesečni pripor, kolikor lahko traja pripor po sklepu preiskovalnega sodnika, že potekel. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo ter pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 1.12.1999 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 4.12.1999 razveljavilo, vendar pa zadeve ni vrnilo v novo odločitev, ker je bil pripor zoper obdolženca že odpravljen s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 23.12.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 13.1.2000.