Jedro

Šteje se, da je prošnja za izjemno brezplačno pravno pomoč utemeljena iz zdravstvenih razlogov, če so stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. P 2635/2008-III, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Pri odločanju je tožena stranka vpogledala v listine spisa (opr. št. Bpp 44/2010), tožnik pa je predložil izpiske ZPIZ o pokojninskih prejemkih za januar, februar in marec 2010, fotokopijo odločbe Centra za socialno delo Domžale z dne 25. 2. 2010 o prejemu enkratne denarne socialne pomoči, fotokopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 3. 2010 in listine o njegovih socialnih razmerah in o zdravstvenem stanju.

Tožena stranka je v postopku ugotovila, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od januarja do marca 2010, skupno 2.447,85 EUR, ki obsega pokojnine tožnika. V tem obdobju drugih dohodkov ni imel, razen prejemka enkratne denarne socialne pomoči v višini 226,80 EUR, katerega pa tožena stranka skladno s 27. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV) ni upoštevala. Ugotovila je tudi, da je tožnik samska oseba. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje znaša povprečni mesečni dohodek tožnika v tem trimesečnem obdobju 815,95 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV in znaša 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Zato je odločila, da se tožniku skladno s 13. členom ZBPP brezplačna pravna pomoč ne odobri.

Tožena stranka je tudi ocenila, da tožnik ni dokazal zakonskih pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, kot jih določa 22. člen ZBPP, zato je odločila, da ni upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb Splošnega upravnega postopka (ZUP) niti določb ZBPP in je prošnjo neutemeljeno zavrnila. Odločila je brez uporabe določil iz 3. in 12. poglavja ZUP. Toženi stranki je splošno znano, da je po sodno-izvedeniških mnenjih že od srede 90. let procesno in pravdno nesposoben, da je zaradi krivičnih sodnih odločitev brez kakršnega koli premoženja in zdravja, preživlja se zgolj z mesečnimi denarnimi prejemki v višini zajamčene minimalne plače v Republiki Sloveniji oziroma celo manj. Mesečno za svoje življenje prejema 70 % minimalne plače v Republiki Slovenije, ki trenutno znaša okoli 514,00 EUR. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju meni, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, poleg tega pa njegovi prihodki ne dosegajo dvakratnika iz 13. člena ZBPP. Predlaga, naj sodišče zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kratenja ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikovo tožbo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 13. in 22. člena ZBPP.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30. a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje (od januarja do marca 2010) skupno 2.447,85 EUR. Pravilno je v postopku tudi ugotovila, da znaša minimalni dohodek, ki je določen v 22. členu ZSV 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR. Glede na to je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnik že z višino lastnega dohodka presega mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev izjemne pravne pomoči, ki so določeni v 22. členu ZBPP. Izjemna brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči med drugim utemeljena z zdravstvenim stanjem prosilca. Šteje se, da je prošnja za izjemno brezplačno pravno pomoč utemeljena iz zdravstvenih razlogov, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (3. odstavek 22. člena ZBPP). Po presoji sodišča je zato odločitev tožene stranke pravilna, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 22. členu ZBPP, saj ni z ničemer izkazal, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje in so potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali njegove druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.

Tožnik je zatrjeval tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), vendar tega ugovora ni z ničemer utemeljil. Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.