Jedro

Po določbi 29. člena ZST, ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezanec sodne takse ne plača niti po opominu sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni organ, naj neplačano takso izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v 15. dneh plača sodno takso in 50 % pribitka nanjo, sicer jo prisilno izterja.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnici kot taksnemu zavezancu naložil plačilo sodne takse v znesku 19,82 EUR, kazenske takse v znesku 9,91 EUR in sodne takse za opomin v višini 7,93 EUR, skupaj v višini 37,66 EUR. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. ... z dne 5. 3. 2008. Upravna organa v odločbah navajata, da davčni organ neplačano sodno takso izterjuje na podlagi določbe 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04). V skladu z navedeno določbo mora taksni zavezanec takso plačati takoj, oziroma po opominu sodišča. V nasprotnem primeru sodišče obvesti pristojni davčni urad o tem, da zavezanec takse ni plačal in mu naloži, naj takso prisilno izterja. Na podlagi sporočila sodišča davčni organ naloži taksnemu zavezancu, naj v 15 dneh od prejema plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, ker bo sicer ta prisilno izterjana. V obravnavanem primeru je Okrajno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. ... z dopisom z dne 12. 12. 2006 davčni organ obvestilo, da tožnica kljub opominu, ki ji je bil vročen dne 6. 10. 2006, takse ni plačala. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato prvostopni organ z izpodbijano odločbo tožnici naložil plačilo neplačane sodne takse. V tem postopku pa davčni organ ni pristojen za odločanje glede dejanskega stanja v konkretnem sodnem sporu in tudi ne glede vprašanja taksnih zavezancev.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo, ker pričakuje pri pristojnem sodišču ugodno rešitev tožbe. Meni, da davčni organ terja sodno takso krivično in pri tem ni upošteval razlogov, zaradi katerih odklanja plačilo sodne takse. Vrsto let že teče postopek pred sodiščem zaradi motenja posesti. Cilj sodišča pa je le izterjati sodno takso, medtem ko rešitve njene vloge ni od nikoder. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 29. členom ZST, ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezance sodne takse ne plača niti po opominu sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni urad naj neplačano takso prisilno izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v roku 15 dni plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, sicer obe prisilno izterja.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 12. 12. 2006 obvestilo davčni organ, da dolžnica kljub opominu, ki ji je bil vročen dne 6. 10. 2006, ni plačala sodne takse v višini 4.750,00 SIT in opomina po tarifni številki 37 ZST v višini 1.900,00 SIT. Na podlagi navedenega obvestila je zato pristojni davčni organ v skladu z 29. členom ZST z izpodbijano odločbo naložil tožnici plačilo sodne takse v znesku 19,82 EUR, kazenske sodne takse v višini 9,91 EUR in sodne takse za opomin v višini 7,93 EUR, skupaj v višini 37,66 EUR.

V postopku, ki ga davčni organ uvede zaradi neplačila sodne takse, stranke ne morejo navajati ugovorov, ki se nanašajo na višino sodne takse oziroma na nastanek taksne obveznosti. Prav tako v tem postopku ni mogoče navajati ugovorov, ki se nanašajo na sodni postopek, v katerem je nastala taksna obveznost. Enako velja tudi za postopek, v katerem upravno sodišče presoja zakonitost odločbe davčnega organa, s katero le-ta naloži taksnemu zavezancu plačilo sodne takse.

Glede na podatke spisa, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami ZST, prav tako tudi tožnica v tožbi priznava, da sporne sodne takse ni plačala. Po določbi 3. člena ZST pa mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, zato tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi morala takso plačati nasprotna stranka. Taksna obveznost tudi ni odvisna od uspeha strank v sodnem postopku, zato tudi ni upoštevan tožbeni ugovor, da tožnica pričakuje zanjo ugodno rešitev sodnega postopka.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006)