Jedro

Nobenega razloga ni, da časovna meja, ki je določena za akte po predpisih o podržavljenju, ne bi veljala tudi za podržavljenje na podlagi pravnih poslov. Ker takšni posli niso povzročali nič večjih krivic, kot drugi načini podržavljenja, bi drugačen pristop povzročal neenakost upravičencev pred zakonom, kar je v nasprotju s 14. členom URS in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št.33/94 - Mednarodne pogodbe št. 7/94). Povezavo med 3., 4. in 5. členom ZDEN je ves čas enotno zahtevala tudi sodna praksa, ki je bila potrjena s sprejemom pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23.6.1993 (Glej poročilo VS RS št. 1/93, str. 30).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog A. A., M. J. in J. P. na plačilo razlike od izplačane odškodnine po kupnih pogodbah z dne 1.8.1973 in 14.11.1973, sklenjenih z nasprotno udeleženko, in dejansko vrednostjo nepremičnin, oziroma na dodelitev komunalno urejenega zemljišča. Glede stroškov je odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu višjega sodišča in v zvezi s sklepom prvega sodišča so pravočasno vložili revizijo predlagatelji. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo izpodbijanih sklepov ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Po njihovem nejasnega in nedorečenega določila 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/91-I do kasneje 49/97) ni mogoče obravnavati samo v povezavi s 3. členom, ki taksativno našteva pravne predpise, ki upravičujejo denacionalizacijo, temveč ga je treba uporabiti za vse razlaščence, katerih premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnih poslov, sklenjenih na podlagi grožnje, sile ali zvijače brez plačila pravične odškodnine. Samo tako se vsem razlaščencem lahko popravijo krivice in se doseže enakost pred zakonom, ki je določena v 14. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I in 42/97). Sicer se predlagatelji strinjajo, da je v času sklenitve kupnih pogodb veljal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (ZRPPU, Ur.l. SRS, št. 27/72 do kasneje 23/78) in bi bile nepremičnine razlaščene, če ne bi bili sklenili prodajnih pogodb. Če bi prišlo do razlastitve na podlagi odločb, bi bilo mogoče sodno varstvo, toda ker so bile sklenjene pogodbe, ki so bile tudi realizirane, predlagatelji niso mogli s tožbo pri sodišču uspešno uveljavljati sodnega varstva na plačilo razlike do polne vrednosti nepremičnine. Nasprotna udeleženka, ki je nastopala kot razlastitelj, pri določanju odškodnine ni spoštovala zakonskih določb in je oškodovala predlagatelje, ki so bili postavljeni na cesto, saj je bila njihova vloga za dodelitev drugega zemljišča zavrnjena.

Predlagatelji še opozarjajo, da sodišči prve in druge stopnje različno pojmujeta možnost sodnega varstva ob sklepanju pogodb, saj prvostopenjsko sodišče navaja tožbo na izpolnitev ali razveljavitev pogodb po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), dočim višje sodišče navaja sodno varstvo po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

ZDEN želi popraviti najhujše krivice, prizadejane po drugi svetovni vojni z različnimi prisilnimi ukrepi, ki so odvzeli premoženje brez odškodnine ali za simbolično odškodnino. Pri tem jasno določa meje in odstopa od popolne odškodnine, saj mora navsezadnje upoštevati tudi ekonomske možnosti slovenske države. Tako določa različne načine in metodologije za vračanje premoženja, ki se med seboj razlikujejo in čeprav zakon teži k popravi krivic, vseh ne more povsem enako popraviti. Razumljivo je, da so upravičenci, ki prejmejo vrnitev stvari v naravi, v boljšem položaju od tistih, ki prejmejo odškodnino, obojni pa so v položaju, ki ne omogoča popolne odškodnine, saj se npr. ne povrne izgubljenega dobička. Razumljiva je tudi omejitev kroga upravičencev na določeno obdobje, ko so se dogajale krivice na podlagi predpisov, katerih cilj je bil vzpostavitev državne oz. družbene lastnine in so posebej navedeni v 3. členu ZDEN. Da ne bi ob tem morda prišlo do krivic in neenakosti med upravičenci, je zakonodajalec s širokim pristopom v 4. členu ZDEN z generalno klavzulo določil, da so upravičenci do denacionalizacije tudi tisti, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi kakega drugega predpisa, ki je bil izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 ali z ukrepom državnega organa, ki ne temelji na nobenem pravnem naslovu. Ker zakonodajalec ni delal razlik med upravičenci, ki jim je bilo premoženje odvzeto na različne načine, je v 5. členu ZDEN posebej navedel tudi prehod premoženja s pogodbo, ki je bila sklenjena zaradi grožnje ali sile ali zvijače predstavnika države. V njem sicer ni izrecno navedel časovne meje, ki izhaja iz prejšnjih členov, toda iz logične in zgodovinske razlage po namenu zakona izhaja, da 5. člen ZDEN velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDEN. Po koncu določenega obdobja izvedeni primeri podržavljenja so bili praviloma zakoniti, legitimni in v skladu s standardi v civilizirani in demokratični družbi.

Nobenega razloga ni, da časovna meja, ki je določena za akte po predpisih o podržavljenju, ne bi veljala tudi za podržavljenje na podlagi pravnih poslov. Ker takšni posli niso povzročali nič večjih krivic, kot drugi načini podržavljenja, bi drugačen pristop povzročal neenakost upravičencev pred zakonom, kar je v nasprotju s 14. členom URS in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št.33/94 - Mednarodne pogodbe št. 7/94). Povezavo med 3., 4. in 5. členom ZDEN je ves čas enotno zahtevala tudi sodna praksa, ki je bila potrjena s sprejemom pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23.6.1993 (Glej poročilo VS RS št. 1/93, str. 30). V danem primeru so bile namesto razlastitve na podlagi določil tedaj veljavnega ZRPPU dne 1.8.1973 in 14.11.1973 sklenjene kupoprodajne pogodbe. Ker navedeni predpis ni mogoče uvrstiti v časovni okvir, ki ga določata 3. in 4. člen ZDEN, predlagatelji niso upravičeni do denacionalizacije v obliki zahtevane popolne odškodnine oz. dodelitve nadomestnih zemljišč.

Ob tem ni pomembno vprašanje kakšno pravno varstvo je šlo predlagateljem po sklenitvi spornih pogodb in ni resnična revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje neenako pojmujeta podlago tega varstva po določilih ZOR oz. po določilih ZRPPU. Pri pravni presoji pogodbe namesto razlastitve in njenih učinkov je treba najprej upoštevati določila razlastitvenega zakona, ki je specialen predpis, subsidarno pa je treba upoštevati drug, splošen predpis. Če gre za obligacijska razmerja, potem pridejo v poštev v času sklepanja pogodb veljavna pravna pravila Občnega državljanskega zakonika oz. danes veljavna pravila ZOR.

Iz vsega navedenega torej izhaja, da revizijski razlogi niso podani. Ker sodišče tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.