Jedro

Tožena stranka mora dokazati trditve iz svojega ugovora, da ni dolžna plačati polovico kupnine za prodano vozilo po razvezi zakonske zveze. Trdi namreč, da je kupila novo vozilo med zakonsko zvezo v celoti iz izkupičkom za staro vozilo, ki ga je prinesla v zakonsko zvezo.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 791.300,00 SIT s pripadki.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo toženec brez pooblaščenca. Po razvezi je zbolel za manično depresivno psihozo, saj je izgubil vse premoženje. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je še veliko nerazdeljenega premoženja. Nima pogojev za preživetje, saj je invalid in brez dela. O tem se lahko prepriča sodišče pri lečečem zdravniku ali sodnemu izvedencu. Sedaj je ostal tudi brez odvetnika, saj nima več denarja. Ob prodaji avtomobila je denar vrnil bivšemu tastu K. Š., t.j. vsoto 9.500 DEM in bratu F. G. še 12.500 DEM, ostal mu je še dolg do J. P.. Bivša žena mu ne dovoli, da stopi na domače dvorišče. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo polovične denarne vrednosti prodanega osebnega avtomobila znamke Golf. Tožnica zahteva denarni zahtevek ali kot izplačilo odškodnine ali kot delež na skupnem premoženju. Zmotno je stališče sodišča, da gre za toženčevo izključno premoženje. Toženec je res imel ob poroki leta 1986 že osebni avtomobil enake vrste, vendar starejši letnik, toženec pa je prodal novejši avtomobil znamke Golf, letnik 1991, ki je bil več vreden.

Delež tožnice na novo ustvarjeni vrednosti je ena polovica. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da so pri preprodajah za nakup novega avtomobila dodali skupne prihranke zakoncu. Zato ima tudi na novo ustvarjeni vrednosti tožnica polovico. Vendar je treba tudi upoštevati, da je spretna prepodaja še vedno delo, ki se jo je opravilo v času trajanja zakonske skupnosti.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritoža tožeče stranke pa je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Pritožnika tega pritožbenega razloga ne uveljavljata.

O pritožbi tožene stranke: Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta deleža zakonca na skupnem premoženju enaka. To pomeni, da je v tem primeru treba uporabiti zakonito domnevo iz 1. odst. 59. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89).

Pravilno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da za tisto premoženje, ki ga več ni, lahko tožeča stranka postavi denarni zahtevek, če gre za razpolago toženca brez soglasja tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožena stranka po razvezi prodala dva osebna avtomobila in sicer Opel Vectra 1.6 GL letnik 1991 in UNIS Golf JXD, letnik 1991. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženec obdržal obe kupnini. Za Opel Vectro je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to vozilo prodal, ko s tožnico več nista bila v življenjski skupnosti. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženec lastnik vozila Opel Vectra do 4.3.1992, ko je že prenehala ekonomska skupnost med pravdnima strankama, saj se je takrat toženec že odselil. Toženec je sicer med postopkom navajal, da naj bi denar od prodaje vozila Opel Vectra porabil za skupne potrebe. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je življenjska skupnost ob prodaji že razpadla, je verjelo tožeči stranki, ki je izpovedala, da je toženec kupnino obdržal. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da mora plačati tožnici polovico vrednosti prodanega vozila in zakonite zamudne obresti od 10.1.1994. Tožena stranka obrestnega dela zahtevka namreč ni izpodbijala. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi v nasprotnem primeru bila tožena stranka obogatena (211. člen ZOR).

Tako je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik brez dogovora s tožnico razpolagal z vozilom UNIS Golf, ki ga je prodal dne 27.3.1991. Štelo pa je, da je ta izkupiček treba šteti kot posebno toženčevo premoženje, saj je imel vozilo pred sklenitvijo zakonske zveze. Vozilo je sicer prodal, vendar naj bi brez dodane vrednosti kupil novo vozilo, t.j. sporno vozilo, ki ga je nato prodal. Pritožba pa trdi, da je ob sklenitvi zakonske zveze, t.j. v letu 1986, toženec imel vozilo Golf, starejšega letnika. Nato je sodišče štelo za splošno znano, da je v obdobju od 1984 do 1991 bilo večje povpraševanje kot ponudba osebnih avtomobilov te znamke, tako da je dve leti staro vozilo tožnik prodal po isti ceni, kot je bil nakup za novo vozilo.

Dejstev, ki so splošno znana, res ni treba dokazovati (4. odst. 221. člena ZPP). Razmere na trgu v času 1984 -1991 za točno določeno vozilo pa ne morejo predstavljati takšnega dejstva, ki bi bila splošno znana sodišču in strankam. Tožena stranka se v tej pravdi glede izkupička za vozilo Golf brani z ugovorom, da je to bilo njegovo izključno premoženje, saj je to vozilo nabavil s prodajo starega za ceno novega. To dejstvo bo morala tožena stranka dokazati, sicer mu sodišče ne bo moglo slediti. Res pa je, da je treba pri izračunu eventuelno dodane vrednosti upoštevati tudi toženčev prispevek v obliki starega vozila, ki ga je imel pred sklenitvijo zakonske zveze. Le v morebitni razliki bo treba prisoditi tožeči stranki njuno polovico izkupička.

Ker je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj zato pozove stranki, naj dokažeta to, kar trdita in sicer tožeča stranka višino zahtevka, tožena stranka pa svoje ugovore.

Na koncu je treba še odgovoriti tožencu, ki pripisuje svoje zdravstvene težave postopkom zaradi delitve premoženja in odnosov po razvezi zakonske zveze. Pritožbeno sodišče verjame pritožniku, da gre pri razvezi zakonske zveze in delitvi skupnega premoženja za življenjsko težak položaj. V izpodbijani sodbi je tudi podatek, da je pri nepravdnem sodišču pričet postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožene stranke. Vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni podlage za dvom o toženčevi pravdni sposobnosti. Če se bo med pravdo izkazalo, da je lahko ta dvom utemeljen, bo treba ravnati v pomenu 2. odst. 84. člena ZPP (sedaj 82. člen ZPP/99).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 163. člena ZPP.