Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 20. januarja 2015 in 5. oktobra 2015. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je združila tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč z dne 20. 1. 2015 in iz oktobra 2015. Obe zadevi se nanašata na zadevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. R 29/2014. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugodi, če je zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožena stranka je na podlagi vpogleda v spis opr. št. R 29/2014 ugotovila, da je tožnik 16. 12. 2014 na socialnem oddelku pri toženi stranki vložil vlogo, ki je bila nerazumljiva, saj iz nje ni bilo razvidno, ali zahteva sodno varstvo. Sodišče je s sklepom z dne 19. 12. 2014 pozvalo tožnika na dopolnitev vloge in mu naložilo, da vlogo, če zahteva sodno varstvo, ustrezno dopolni in mu natančno pojasnilo, v kakšnem smislu naj jo dopolni. Sodišče je tožnika opozorilo, da bo v primeru, če ne bo ravnal v skladu z navedenim sklepom, vlogo zavrglo. Nato pa je tožnik 20. januarja 2015 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z navedenim sklepom, na kar je vložil še več vlog, pa tudi še eno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči 5. 10. 2015, vendar pa iz vseh teh vlog ni bilo mogoče ugotoviti, na kateri del pravne sfere, ki jo tožnik obširno navaja v svojih vlogah in tudi prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči, želi tožnik uveljavljati sodno varstvo, in katere njegove pravice naj bi bile prizadete. Iz njegovega pisanja izhaja, da naj bi bil oškodovan pri plačilu stroškov Stanovanjskemu gospodarstvu, izvršilnemu postopku ter pri odločanju o brezplačni pravni pomoči ter pri tem navaja kršitev človekovih pravic, vendar pa ni bilo mogoče ugotoviti njihovega pomena za tožnikovo pravno sfero. Tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti, katero sodišče bi bilo stvarno pristojno za reševanje te zadeve. Iz vsega navedenega izhaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP glede razumnosti zadeve.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, kakšne težave je imel, ko je bil zaposlen v tovarni A., opisuje svoje težave, ki jih je imel s Stanovanjskim gospodarstvom ter da so ga iz A. nezakonito odpeljali v psihiatrično bolnico. Nadalje navaja, da mu v določenih gostinskih lokalih v Idriji nočejo postreči. Če tožena stranka ne ve, kam umestiti to zadevo, mu je še toliko bolj potreben odvetnik. Nadalje omenja še sklep okrajnega sodišča z dne 6. 5. 2013, s katerim je bilo njegovemu ugovoru ugodeno. Navaja še, da je sodišče sinu in hčerki zaseglo denarni znesek v višini 5.000,00 EUR. Iz tožbe smiselno izhaja, da predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v zadevi opr. št. R 29/2015 dne 16. 12. 2014 vložil vlogo, ki ni bila razumljiva, saj iz vloge ni bilo razvidno, ali zahteva sodno varstvo, zaradi česar je bil pozvan na dopolnitev vloge. Opozorjen je bil, da če ne bo ravnal v skladu z navedenim sklepom, bo njegova vloga zavržena. Iz številnih tožnikovih vlog kot tudi prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bilo mogoče ugotoviti, za kateri del pravne sfere, ki jo tožnik obširno navaja v svojih vlogah kot tudi prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči, želi tožnik uveljavljati sodno varstvo in katere njegove pravice naj bi bile prizadete. Prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, katero sodišče bi bilo lahko stvarno pristojno za reševanje zadeve. Navedbe v tožbi pa se sploh ne nanašajo na odločitev v zvezi z njegovimi prošnjami za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno pojasnjuje svoje težave s Stanovanjskim gospodarstvom in trdi, da ne drži trditev, da ni poznan pravni okvir, kam umestiti zadevo. Če pa tožena stranka pri tem vztraja, je potrebno zadevo odstopiti ustavnemu sodišču. Vse prošnje za brezplačno pravno pomoč se nanašajo na kršitev človekovega dostojanstva in človekovih pravic, ker vse sodijo v okvir družinskega in zasebnega življenja in v pristojnost delovnega in socialnega sodišča. 5. Tožba ni utemeljena.

6. ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. To, da je odločitev tožene stranke pravilna, izhaja tudi iz tega, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. V R 29/2014 s sklepom z dne 4. 9. 2015 tožnikovo vlogo zavrglo, ker kljub več dopolnitvam vloge ni bilo možno obravnavati. Zavrglo jo je v skladu z določilom petega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku.

7. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na podrobnejše opisovanje težav, ki jih je imel tožnik z A., s Stanovanjskim gospodarstvom in ker mu v gostinskih lokalih niso hoteli postreči, ter navedbe, ki se nanašajo na sina in hčerko, ter da je bilo enkrat ugodeno ugovoru zoper sklep okrajnega sodišča, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve, saj je v tej zadevi ključnega pomena dejstvo, da je bil tožnik s sklepom št. V R 29/2014 z dne 19. 12. 2014 natančno pozvan, kako mora biti dopolnjena njegova vloga, da bo sposobna za obravnavanje. Natančno mu je bilo pojasnjeno, da jo mora označiti kot tožbo, da mora navesti tožečo stranko in toženo stranko s polnim nazivom in naslovom, navesti številko in datum izdaje odločbe, ki se s tožbo izpodbija, predložiti to odločbo, navesti razloge, zaradi katerih izpodbija odločbo in opredeliti tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Kljub temu, da so bila navodila sodišča zelo jasna, tožnik v več dopolnitvah ni zadostil tem zahtevam, zaradi česar je bila v posledici tega njegova vloga zavržena z že navedenim sklepom opr. št. V R 29/2014 z dne 4. 9. 2015. Torej je tožena stranka – organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pravilno ugotovil, da tožnik v zadevi št. V R 29/2014 nima izgleda za uspeh glede na to, da ni nikoli ustrezno dopolnil vloge v skladu z navedenimi navodili.

8. Prav tako pa se sodišče strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz tožnikovega pisanja ni bilo mogoče ugotoviti pomena njegovih navedb za tožnikovo pravno sfero. Tudi sodišče, ko je odločalo o tožnikovi vlogi, glede katere je prosil za brezplačno pravno pomoč, je prišlo do ugotovitev, da tožnik navaja številne drobce, s katerimi opisuje življenjsko situacijo in jih niza v podredjih brez ustreznega koncepta. V tem sklepu je zapisalo, da celoten vtis besedila ostaja sam po sebi nerazumljiv, še toliko bolj pa to velja, če se skuša njegove trditve umestiti v kakršenkoli pravno relevanten okvir. Tako ni jasno, v katerem delu tožnikove pravne sfere je prizadet in zakaj in prav tako ni jasno, varstvu katere pravice naj bi bilo namenjeno sodno varstvo, ki ga uveljavlja. Sodišče je tudi navedlo, da se tožnik pri tem sklicuje na drobce življenja, ki jih sodišče, ki življenjskega primera ne pozna, nima kam umestiti in tudi ne spoznati njihovega pomena za tožnikovo pravno sfero (točka 7 obrazložitve sklepa št. V R 29/2014 z dne 4. 9. 2015). Take so bile sicer ugotovitve sodnice, ki je reševala zadevo št. V R 29/2014, vendar pa je posledično temu pravilna tudi odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, to je tožene stranke, da ni mogoče ugotoviti, katero sodišče bi bilo stvarno pristojno za reševanje te zadeve.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da če se ne da ugotoviti, katero sodišče je pristojno, da je potem pristojno Ustavno sodišče RS. Pristojnosti Ustavnega sodišča so določene v 160. členu Ustave RS, med temi pa ni navedeno, da bi ustavno sodišče odločalo o zadevah, za katere ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je pristojno.

10. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožnikovimi navedbami, da so prošnje za brezplačno pravno pomoč, ki se nanašajo na kršenje človekovega dostojanstva in človekovih pravic in sodijo v okvir družinskega in zasebnega življenja, v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča. Pristojnosti navedenega sodišča so namreč natančno določene v 5., 6. in 7. členu Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih in med te pristojnosti navedeno ne spada.

11. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.