Jedro

Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Takšna procesna predpostavka je bila podana tudi v predmetnem sporu in za takšno procesno predpostavko - izdan dokončni upravni akt, ni potrebnega posebnega pravnega interesa, saj je ta že izkazan z odločanjem pri uveljavljanju določenih pravic v predhodnem upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 214,18 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbe tožene stranke z dne 16. 8. 2016 in 29. 6. 2016 v delu, da je tožnica od 9. 7. 2016 do 31. 8. 2017 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno ter odločbi z dne 26. 9. 2016, 7. 9. 2016 v delu, da je tožnica od 1. 9. 2016 do 6. 9. 2016 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in od 8. 9. 2016 do 14. 10. 2016 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni (I. točka izreka), ugotovilo, da je tožnica začasno nezmožna za delo v obdobju od 9. 7. 2016 do 31. 8. 2016, od 1. 9. 2016 do 6. 9. 2016 ter od 8. 9. 2016 do 14. 10. 2016 za poln delovni čas zaradi bolezni (II. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.313,09 EUR v roku 15 dni od poteka paricijskega roka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi zaslišanja nevrokirurga je štelo, da je ta pojasnil in opisal zdravstvene težave, ki so tožnici v relevantnem obdobju preprečevale opravljanje svojega dela povezanega z vožnjo po terenu, ki je tožnica zaradi oslabljene moči v stopalu ni zmogla, tako ni bila zmožna opravljati dela niti v skrajšanem delovnem času 4 ur dnevno ter ugotovilo, da je tožnica bila v spornem obdobju od 9. 7. 2016 do 14. 10. 2016 zaradi bolezni nezmožna za delo za polni delovni čas.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da tožnica ni podala pravnega interesa za tožbo, saj je tožnica v spornem obdobju delala in je za to obdobje tudi prejemala plačo. Z navedenim dejstvom je bila toženka seznanjena, ko je bila tožnica zaslišana, to pa je bilo na naroku dne 18. 1. 2017. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe glede dejstva, da je tožnica v spornem obdobju delala in za to prejemala plačo in tako ni izkazala pravnega interesa, ni navedlo ničesar, čeprav je tožena stranka to zatrjevala na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2017 in ima tako sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo je izkazan pravni interes tožnice za vodenje pravde. V izpodbijani sodbi je tudi nasprotje med zatrjevanimi dejstvi, saj tožnica zatrjuje, da svojega dela ni zmogla opravljati, niti v skrajšanem delovnem času 4 ur, hkrati pa je pojasnila, da je svoje delo v spornem obdobju opravljala v polnem delovnem času. Sodišče bi po mnenju toženke moralo tožbo zavreči, saj je tožnica v spornem obdobju pridobitno delala in tako za tožbo nima pravnega interesa. Stališče tožene stranke je, da uveljavljanje začasne nezmožnosti za delo po ZZVZZ ne pomeni uveljavljanje pravice zavarovanca, da zaradi zdravstvenih težav, ki so lahko posledica bolezni ali poškodbe, svojega dela oziroma svoje dejavnosti ne opravlja. Gre zgolj za pravno odločilno dejstvo, ki je pomembno za uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela, torej za neke vrste predhodnega vprašanja v zvezi s pravico do nadomestila plače in v kolikor zavarovanec ni upravičen do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo samo po sebi ni utemeljeno. Začasne nezmožnosti za delo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne gre enačiti z dela nezmožnostjo zgolj z vidika zdravstvenega stanja. Po stališču Ustavnega sodišča v odločbi št. Up 53/1996 z dne 28. 10. 1998 je to, o čemer lahko pristojni organi tožene stranke odločajo, samo pravica do nadomestila plače iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je tožnica v spornem obdobju opravljala pridobitno delo, ni upravičena do nadomestila plač med začasno zadržanostjo od dela, ugotovitve, da je bila v spornem obdobju nezmožna za delo, pa tudi ne potrebuje kot dokaz upravičene odsotnosti z dela po določbah ZDR-ja, niti v postopku ni izkazala kakšno drugo pravno korist ji bo prinesla ugoditev zahtevku, in bi moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo zavreči. Pritožba se tudi ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških (gre za 3. točko in ne za 2. točko kot to navaja pritožba), saj meni, da bi bilo potrebno stroške znižati za znesek kilometrine v višini 273,06 EUR. Potni stroški odvetnika iz Ljubljane do Maribora in nazaj niso potrebni stroški, ki bi jih bila dolžna nositi tožena stranka. Tožnica ima stalno prebivališče v Mariboru in ne v Ljubljani. Za zastopanje v tem socialnem sporu bi tožnica lahko izbrala odvetnika s seznama odvetnikov s sedežem v Mariboru. V kolikor si je izbrala odvetnika iz Ljubljane, gre za potrebne stroške za pravdo po 155. členu ZPP. Takšna je tudi praksa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 162/12 in tudi praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1001/2013 in Pdp 1232/2010. 3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, ker meni, da je ugovor glede neobstoja pravnega interesa v celoti nepravilen. V danem primeru gre za oblikovalno tožbo, saj se zahteva ustanovitev prenehanja oziroma sprememba razmerja in se pravni interes v tovrstnih zahtevkih predpostavlja. Če bi bilo potrebno posebej izkazovati pravni interes, bi bilo sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva dolžno na to opozoriti. Iz navedb tožene stranke sploh ni jasno, kaj je menila z ugovorom pomanjkanja pravnega interesa. Tozadevne navedbe tožene stranke so razvidne le iz zapisnika z naroka z dne 18. 1. 2017, kjer pa je razvidno le zatrjevanje tožene stranke, da ni prekludirana z ugovorom pomanjkanja pravnega interesa (ki ga glede na zapisnik poprej nikjer ni podala). Tožnica je prejela odločbo tožene stranke, da je dolžna opravljati delo po 4 ure dnevno in je bila takšno odločitev dolžna spoštovati. Njena dolžnost je bila, da se zglasi na delovnem mestu, kljub dejstvu, da ji je specialist povedal, da za delo ni zmožna. Ob tem pa je imela tudi pravico, da nezakonite odločbe izpodbija in zahteva odpravo le-teh. V kolikor bi tožnica izostala z delovnega mesta, bi jo lahko doletele negativne posledice na delovnem mestu. Šlo bi za nerazumno tveganje. Delavec za izid sodnega postopka ne more vedeti, saj je ta odvisen od strokovne ocene in odločitve sodišča. Postopki so dolgotrajni in v tem času je status nejasen. Ne drži, da je tožnica navedla, da je delala poln delovni čas, povedala je, da je v spornem obdobju delala, kar pa seveda ne more pomeniti, da dela poln delovni čas, temveč zgolj sporne 4 ure. Tožena stranka se napačno sklicuje na določbo 35. člena ZZVZZ, ki jo tudi s teološkega vidika napačno (in tudi namerno zavajujoče) interpretira, saj tožnica ni opravljala delo v času, ko je bila začasno zadržana od dela, tako da bi zlorabljala svoje pravice. Tožnica je izvajala zgolj svoje delovnopravne obveznosti v skladu s prvostopenjsko odločbo, katero je bila dolžna in upravičena spoštovati in po kateri je bila dolžna opravljati 4 urni delovni čas. Toženka meša razmerja in pravice, pri čemer pa tudi citirano odločbo Ustavnega sodišča RS razume v diametralnem nasprotju z njenim pomenom. Trga posamezne navedbe iz celotnega konteksta odločbe, katere pomen pa se izčrpa v evidenčnem stavku, iz katerega je razvidno, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje ZZVZZ z ustavo ravno zaradi počasnosti postopka odločanja do trenutka doseganja pravnomočne odločitve o pravicah po ZZVZZ, ki so odvisne od zdravstvenega stanja zavarovanca. Za predmetni primer je ta odločba Ustavnega sodišča RS relevantna v toliko, kolikor potrjujejo stisko zavarovanca, ki mora zaradi počasnosti postopku zaupati v odločitve prvostopenjskih upravnih organov. Tožnica je imela pravico izpodbijati nepravilno in nezakonito odločbo tudi v sodnem postopku. Nadalje tožnica opozarja, da se strinja s toženo stranko v oceni, da iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa po naravi stvari vključuje tudi posledico, da mora stranka, ki izgubi postopek, nositi tudi prevozne stroške odvetnika stranke postopka od njegovega sedeža do kraja oprave naroka in nazaj. Odvetniška tarifa določa pravico do plačila stroškov prevoza do razdalje 400 km, kar po naravi stvari po drugi strani pomeni, da si v okviru naravnih danosti Republike Slovenije vsaka stranka lahko izbere za katerikoli kraj oprave procesnega dejanja v Republiki Sloveniji odvetnika iz kateregakoli kraja v Sloveniji. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb, s katero je toženec odločal o začasni zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo tožnice v obdobju od 9. 7. 2016 do 14. 10. 2016. V okviru odločanja pri toženi stranki je bilo s strani imenovanega zdravnika odločeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni v citiranem obdobju v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kar je bilo potrjeno z dokončnimi odločbami zdravstvene komisije.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, torej da obstaja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V zvezi z očitki tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba teh pomanjkljivosti nima. Lahko se preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, navedenem v sodbi, sodba pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

8. ZDSS-1 v 63. členu določa procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom. Procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih je vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. V tem primeru je namreč določeno, da je procesna predpostavka za sodno varstvo, če je tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih iz socialne varnosti zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi "molka organa". Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Takšna procesna predpostavka je bila podana tudi v predmetnem sporu in za takšno procesno predpostavko - izdan dokončni upravni akt, ni potrebnega posebnega pravnega interesa, saj je ta že izkazan z odločanjem pri uveljavljanju določenih pravic v predhodnem upravnem postopku.

9. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je v prvostopenjski sodbi nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in sicer v 6. točki obrazložitve sodbe, kjer tožnica zatrjuje, da svojega dela ni zmogla opravljati niti v skrajšanem delovnem času 4 ur in hkrati pa naj bi pojasnila, da je svoje delo v spornem obdobju opravljala v polnem delovnem času. Odločilna dejstva v predmetni zadevi so po mnenju pritožbenega sodišča, ali je bila tožnica glede na delo, ki ga opravlja in na bolezenske težave, ki jih je imela, to delo sposobna opravljati v polnem delovnem času oziroma v skrajšanem delovnem času ali ne. Na navedena vprašanja pa je prvostopenjsko sodišče v celoti odgovorilo in tudi povedalo, iz katerih razlogov tožnica svojega dela ni bila zmožna opravljati niti v skrajšanem delovnem času. V zvezi s tem pritožba nima posebnih navedb.

10. Pritožba pravilno navaja, da je odločanje o začasni nezmožnosti za delo urejeno v osebnem dvostopenjskem upravnem postopku, ki ga izvaja tožena stranka v skladu z določbami 81. in 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92). Citirano pravno podlago je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo (7. točka obrazložitve). Pritožba pravilno navaja, da uveljavljanje začasne nezmožnosti za delo ne pomeni uveljavljanje same pravice. Vendar pa to pomeni uveljavljanje nekega pravnega interesa glede ugotavljanja zdravstvenega stanja. To pa pomeni eno izmed pravnih dejstev, ki je pomembno za uveljavljanje drugih pravic tako na področju socialne varnosti, kakor na delovnopravnem področju.

11. V čem naj bi bila podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede tožničinega zdravstvenega stanja in njene zmožnosti za opravljanje svojega dela v 4 urnem oziroma v polnem delovnem času, pritožba ne pove. Navedbi, da ne gre zanemariti dejstva, da je tožnica svoje delo v spornem obdobju opravljala in da to pomeni, da ga je bila tudi zmožna opravljati, pritožbeno sodišče ne more slediti. Ravno ugotavljanje zdravstvenih težav in ugotavljanje zmožnosti za delo je predmet tega socialnega spora v okviru katerega je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ni bila zmožna, da bi svoje delo opravljala v okviru 4 ur dnevno. V zvezi s tem je slediti tudi odgovoru tožnice na pritožbo, da bi jo v primeru izostanka z dela, lahko doletele negativne posledice na delovnem mestu in bi šlo v tem primeru za nerazumno tveganje in s tem povezanimi riziki, ki bi jim bila tožnica izpostavljena na delovnopravnem področju.

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi glede pravdnih stroškov. Med pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS spada tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. V socialnih sporih, je glede na 12. člen ZDSS-1, kot stvarno pristojno sodišče prve stopnje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sedežem v Ljubljani. Tožnica je za zastopanje pooblastila odvetnika s sedeža sodišča, to je iz Ljubljane, kjer je bila tudi vložena tožba. Dejstvo, da so bili naroki opravljeni na zunanjem oddelku drugega delovnega sodišča (Delovnega sodišča v Mariboru), ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna nositi stroške prevoza izbranega odvetnika iz Ljubljane v Maribor ter nazaj. Gre za potrebne stroške postopka pooblaščenca, ki ima sedež v kraju sedeža sodišča. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in sodno prakso (375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialni stroški in 22 % DDV).