Jedro

Po stališču sodne prakse je oškodovanec, ki je potreboval pomoč bližnjega pri osnovnih življenjskih potrebah, aktivno legitimiran za uveljavljanje takšnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo z dne 28. 3. 2012 se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbama zoper sodbo z dne 26. 4. 2013 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v I. točki izreka glede plačila 217,46 EUR (strošek za nego) ter 12.533,97 EUR (izguba osebnega dohodka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2009 dalje do plačila; - v II. točki izreka glede plačila rente; - v III. točki izreka, v kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka na nego in pomoč in izgubo dohodka nad prisojenima zneskoma; - v IV. točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje z dne 26. 4. 2013 v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 28.3.2012 odločilo o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo in tožniku prisodilo 86.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2006 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter navedlo še, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija I. točko izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Meni, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino in s tem napačno uporabilo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja tudi nekaj primerov iz sodne prakse, povzetih po zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorice Alenke Berger Škrk (GV Založba, 2010), v katerih je bila odškodnina odmerjena v nižjem znesku.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške postopka.

4. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.4.2013 odločilo še o povrnitvi premoženjske škode in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 14.026,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Od 1.3.2009 dalje je toženo stranko obsodilo tudi na plačevanje rente v višini 348,14 EUR mesečno do vsakega 10. v mesecu (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), ter odločilo še, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 11.173,63 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

5. Zoper takšno odločitev sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

6. Tožeča stranka napada zavrnilni del odločitve (III. točki izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev (pravilno spremembo) in ugoditev tožbenemu zahtevku ali pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da o zahtevku ponovno odloči. Meni, da je sodišče prestrogo presojalo zahtevek v delu, ki se nanaša na povrnitev kilometrine, parkirnine, stroškov javnega prevoza, zdravil in zdravljenja, saj bi moralo uporabiti določbo 216. člena ZPP o prostem preudarku. Nadalje opozarja, da sodbe v delu, ki se nanaša na povrnitev škode iz naslova tuje pomoči, ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju. Sodišče namreč navaja, da je tožnik v obdobju 45 dni upravičen do pomoči 24 ur dnevno, česar pa v izračunu ne upošteva, saj bi mu moralo v takšnem primeru prisoditi 5.179,20 EUR in ne le 217,46 EUR. Sodbe ni mogoče preizkusiti niti v delu, ki se nanaša na izgubljeni zaslužek in rento, saj iz obrazložitve ni jasno, od kot sodišču znesek 12.533,67 EUR. Po stališču pritožbe prikrajšanje za obdobje od 1.3.2006 do 1.3.2009 namreč znaša 14.455,90 EUR. Nadalje se pritožba ne strinja z dokazno oceno sodišča glede pridobitve magistrskega naziva, saj meni, da je tožnik prepričljivo pojasnil, da bi do konca leta 2006 študij zaključil. Končno napada tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče upoštevati uspeh strank po temelju in po višini.

7. V odgovoru na pritožbo tožena stranka odgovarja na pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe.

8. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe (I. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko v izrek sodbe ni zapisalo omejitve, da toženca kot dediča po pok. S. B. odgovarjata za plačilo odškodnine le do višine podedovanega premoženja. Sodišče je nadalje kršilo določbe 7. in 212. člena ZPP, saj tožnik glede plačila kilometrine in parkirnine ni podal ustreznih trditev niti dokazov. Nadalje oporeka aktivni legitimaciji tožnika za vtoževanje stroškov za nego, saj je do tega upravičena tožnikova žena, ki mu je pomoč nudila. Nasprotuje tudi višini izgubljenega dohodka in rente, saj tožniku iz različnih razlogov ni mogoče priznati zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo, za povečan obseg dela, za sodelovanje v komisiji ter za napredovanja na zahtevnejše delovno mesto. Poleg tega mesečno prikrajšanje v višini 348,46 EUR z izvedenskim mnenjem ni dokazano, zato bi moralo sodišče zahtevek za plačevanje rente zavrniti.

9. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

10. Pritožba zoper delno sodbo glede nepremoženjske škode ni utemeljena, pritožbi zoper sodbo glede premoženjske škode pa sta delno utemeljeni.

I. Glede nepremoženjske škode

11. Pritožba ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam delu sodbe o obsegu in vrsti poškodb ter o intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ki jih je tožnik utrpel v posledici napada dne 15.3.2006. Pritožbeno sodišče zato takšne zaključke sodbe, od katerih je odvisna podlaga in višina odškodninske obveznosti tožene stranke, v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kriterije iz 179. člena OZ ter tožniku za vse oblike nepremoženjske škode prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 86.000,00 EUR. Tako določena odškodnina predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestano trpljenje in pravilno upošteva konkretno prizadetost tožnika (načelo individualizacije), kot tudi sodno prakso glede odmere odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Tožnikovo škodo je pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je torej neutemeljen.

13. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem, ki so obširno opisane na strani 8 do 10 izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino v znesku 21.000,00 EUR, kar predstavlja približno 21 povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Pregled sodne prakse (1) pokaže, da je bila takšna ali višja odškodnina prisojena celo v lažjih primerih od obravnavanega. Primerjava z zadevami, kot jo ponuja pritožba (2), ni ustrezna, saj je bilo v tamkajšnjih primerih bolečinsko obdobje bistveno krajše kot pri tožniku oziroma ta podatek ni znan ali pa so bile blažje nevšečnosti med zdravljenem.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je bil primerno ovrednoten tudi primarni in sekundarni strah tožnika, za katerega mu je sodišče prisodilo 12.000,00 EUR. Tožnika so nepričakovano napadli štirje pobesneli psi, ga podrli na tla ter grizli po celem telesu. Takšen napad, ki je trajal celih 15 minut, predstavlja strah najhujše intenzivnosti, kar je potrdil tudi tožnik ob zaslišanju, saj je bil prepričan, da ga bodo psi raztrgali in da ne bo preživel. Pritožba, ki se zavzema za bistveno nižjo odškodnino (5.000,00 EUR), premalo upošteva okoliščine konkretnega primera, ki nedvomno močno odstopajo od primerov iz sodne prakse, na katere se sklicuje (3). Tudi strah za izid zdravljenja, ki je bil intenziven 23 dni v bolnišnici in še nadaljnje 4 mesece, ter zmeren strah, ki je bil prisoten več kot tri leta, potrjuje ustreznost odmerjene odškodnine, zato za predlagano znižanje v materialnem pravu ni podlage.

15. Pritožba neupravičeno graja tudi odmero denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 15.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja ter izpovedi tožnika izhaja, da so mu zaradi ugrizov psov ostale obsežne in številne brazgotine (več kot 50) praktično po celem telesu (po prsih, trebuhu, ledvenem delu, hrbtu, zadnjici) ter po obrazu in glavi, zaradi česar duševno trpi. Brazgotine so izredno grde in jih (vsaj ne vseh) ni mogoče zakriti z oblačili, zato povzročajo pri ljudeh gnus in zavračanje. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine kot tudi sodno prakso, kjer je bila priznana višja odškodnina za manj obsežne brazgotine (4), je prisojeni znesek ustrezen, pritožbeni očitek o njegovi pretiranosti pa neutemeljen.

16. Ustrezno denarno ovrednotene so bile tudi tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 38.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so pri tožniku prisotne trajne omejitve na praktično vseh področjih njegovega življenja. Tožnik ne more več opravljati svojega dela kot pred škodnim dogodkom, saj je delno invalidsko upokojen (invalid III. kategorije) in dela le še 4 ure dnevno, zaradi česar je njegovo poklicno udejstvovanje močno okrnjeno. Nadalje se ne more več ukvarjati s športom (kolesarjenje, košarka, plavanje), saj je bil na desni roki odstranjen večji del dvoglave in troglave mišice, zaradi česar je groba moč roke zmanjšana za 90% ter gibljivost desne rame in komolca bistveno omejena. Zaradi trajne poškodbe čeljusti ne more gristi trde hrane, saj lahko usta odpre le v manjšem razponu. Psihične težave zaradi postravmatske stresne motnje vplivajo na njegov partnerski odnos in odnose v družini ter v službi, saj se tožnik zapira vase in se izogiba socialnim stikom z okolico, poleg tega so prisotni sindromi, kot so tesnobnost, psihofizična utrujenost ter motnje koncentracije pri vsakodnevnih opravilih. Upoštevajoč opisane omejitve ter relativno mladost tožnika, ki je bil ob škodnem dogodku star 35 let, je prisojena odškodnina pravična in ustrezna tudi glede na obstoječo sodno prakso (5).

II. Glede premoženjske škode Stroški kilometrine, parkirnine, javnega prevoza, zdravil in zdravljenja

17. Brez podlage so očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbi 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni podal zadostnih trditev oziroma za svoje navedbe ni ponudil dokazov.

18. Glede opravljenih prevozov se je tožnik v tožbenih trditvah (6) skliceval na razpredelnico (A82), v kateri je za vsak opravljen prevoz natančno navedel datum, namen, relacijo, število kilometrov ter posamičen znesek, ki ga zahteva. Navedel je torej vsa pravno relevantna dejstva ter se v potrditev svojih navedb skliceval na zdravniške izvide, ki jih je sodišču predhodno predložil, s čemer je vsaj deloma zadostil svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Če je sodišče te izvide nato iskalo v obsežni listinski dokumentaciji, to ne predstavlja nobene procesne kršitve, kot to zmotno meni pritožba.

19. Tudi glede zdravstvenih pregledov, s katerimi so tožniku nastali stroški parkiranja, je v številnih vlogah, ki so bile vložene v obeh naknadno združenih postopkih, navedenih dovolj podatkov ter predloženih dovolj dokazov, da je sodišče prve stopnje lahko presojalo utemeljenost njegovega zahtevka.

20. Tožniku je na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena OZ upravičeno priznalo le tiste stroške, ki jih je uspel dokazati. Tako mu je prisodilo na račun kilometrine 460,69 EUR, parkirnine 34,58 EUR, za zdravila 232,54 EUR in za zdravilišče oziroma obisk bazena 143,08 EUR, v presežku pa je zahtevek pravilno zavrnilo.

21. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 216. člena ZPP o prostem preudarku, ki naj bi omogočala priznanje celotnih stroškov. Na takšen način je mogoče odločiti le v primeru, ko iz predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti dejstev glede temelja oziroma višine zahtevka ali ko je to mogoče z nesorazmernimi težavami. Sodišče se je na podlagi predloženih parkirnih listkov in računov prepričalo, da se nekateri stroški ne nanašajo na njegovo zdravljenje in da v presežku torej niso izkazani. Ker določba 216. člena ZPP ne nadomešča dolžnosti strank, da za svoje trditve ponudi dokaze, za njeno uporabo v konkretnem primeru ni podlage.

22. Pravilnost odločitve, ki se nanaša na prevozne stroške, je navsezadnje pravilna tudi zato, ker se tožbeni zahtevek (deloma) nanaša tudi na stroške obiskov odvetnika. Ti namreč ne predstavljajo pravno priznane škode, temveč gre za stroške postopka (151. člen ZPP), o katerih sodišče odloča kot o akcesorni terjatvi. Stroškov, ki mu po temelju (ne) gredo, tožnik v pritožbi ne razmeji.

Glede izgube dohodka in plačevanja rente

23. Pritožbeno sodišče pritrjuje očitkom tožnika, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

24. Iz njene obrazložitve namreč ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da izguba na dohodku v obdobju od 1.3.2006 do 28.2.2009 znaša 12.533,97 EUR oziroma povprečno 348,14 EUR mesečno, kolikor znaša mesečna renta za nadaljnje obdobje. Sodišče se opira na ugotovitve izvedenke finančne stroke, po katerih tožnikovo prikrajšanje znaša 29.868,08 EUR, od tega pa je odštelo 4.800,075 EUR, ker ni sledilo njegovim navedbam, da bi z magistrskim študijem zaključil že leta 2006. Vendar navedeno ne daje končnega zneska 12.533,97 EUR oziroma 348,14 EUR mesečno, kot to navaja sodišče v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče opaža, da izračun izvedenke zajema drugačno obdobje, kot ga je opredelil tožnik s tožbenim zahtevkom, zato je preizkus njegove utemeljenosti otežen in bi moralo sodišče računsko operacijo, po kateri je prišlo do gornjih zneskov, še posebej obrazložiti.

25. Pritožba utemeljeno graja tudi zaključek sodbe, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi z magistrskim študijem zaključil že leta 2006, če mu tega ne bi preprečil škodni dogodek. Sodišče se je namreč o tem lahko prepričalo na podlagi njegove izpovedi. Po presoji pritožbenega sodišča mu verodostojnosti ni mogoče odreči zgolj zato, ker ni predložil pisne pogodbe, v kateri je določen takšen rok, še posebej, če je do napada redno opravljal študijske obveznosti ter je študij nato dejansko zaključil (v januarju 2008).

26. Očitki tožene stranke, da so nekatere postavke v izračunu izvedenke nepravilne oziroma da so bile priznane neupravičeno, za sedaj ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča, saj na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kljub temu velja na splošno opozoriti, da mora v primeru, ko tožnik pred škodnim dogodkom takšnega zaslužka (dodatka) ni prejemal, sodišče utemeljiti, zakaj šteje, da bi ga po rednem teku dogodkov dejansko prejel. Strošek za nego in pomoč

27. Zmotno je stališče pritožbe, da do povrnitve škode iz naslova nege in pomoči ni upravičen tožnik, temveč (le) njegova žena, ki mu je takšno pomoč nudila. Po stališču sodne prakse (7) je oškodovanec, ki je potreboval pomoč bližnjega pri osnovnih življenjskih potrebah, aktivno legitimiran za uveljavljanje takšnega zahtevka (8) in sicer na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena OZ.

28. Upravičeno pa tožnik opozarja na nedoslednost sodišča prve stopnje, ki navaja, da je tožniku priznalo strošek za nego in pomoč (v obdobju 45 dni) v obsegu 24 ur dnevno, a tega v končnem izračunu ne upošteva. Ker za takšno razhajanje ne navede razlogov, pravilnosti odločitve ni mogoče preveriti, kar predstavlja procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da zaključek sodbe o celodnevni pomoči tožniku nima opore v izvedenih dokazih, saj tožnik in izvedenec o tem nista ničesar izpovedala. Poleg tega je pravilnost navedene ugotovitve vprašljiva tudi z vidika splošnih življenjskih izkušenj, saj opravila, pri katerih je tožnik potreboval pomoč (hranjenje, oblačenje, umivanje, nega ran …), ne trajajo celodnevno.

30. V ponovljenem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje razčistiti tudi, koliko ur dnevno je tožnik potreboval pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, saj je višina škode odvisna tudi od te okoliščine.

Preostali stroški

31. V preostalem zavrnilnem delu, ki ga tožnik ne napada konkretizirano (plačilo obleke 400,00 EUR, tečaja angleškega jezika 250,00 EUR, izvedenca 529 EUR in časopisa 0,62 EUR), je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

32. Enako velja tudi glede obsodilnega dela odločitve, ki mu tožena stranka ne oporeka argumentirano (stroški zdravila 232,54 EUR in zdravljenja 143,08 EUR). Glede na njihovo dokazanost je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka utemeljeno ugodilo (prvi odstavek 174. člena OZ).

Glede omejitve odgovornosti tožencev

33. Sodišče prve stopnje je že v izreku (pravnomočne) vmesne sodbe z dne 14.9.2010 (list. št. 328a) navedlo, da toženca kot dediča po pok. S. B. odgovarjata le do višine podedovanega premoženja (142. člen Zakona o dedovanju, ZD), kar jima omogoča uveljavljanje tovrstnega ugovora tudi v morebitnem izvršilnem postopku. Navedba tovrstne omejitve tudi v končni sodbi, za kar se zavzema tožena stranka, zato ni potrebna.

Sklepno

34. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper delno sodbo z dne 28. 3. 2012 (glede nepremoženjske škode) kot neutemeljeno zavrnilo in delno sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). V pritožbi uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava namreč ni podan, procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi ni zasledilo.

35. Sodbo z dne 26. 4. 2013 (glede povrnitve premoženjske škode) pa je delno razveljavilo in sicer v delu, ki se nanaša na nego in pomoč (v I. točki izreka za znesek 217,46 EUR in v III. točka izreka nad tem zneskom), glede izgubljenega zaslužka (v I. točki izreka za 12.533,97 EUR in v III. točki - zavrnilnem delu nad tem zneskom), rento (II. točka) ter posledično tudi glede stroškovne odločitve (IV. točka), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), saj ugotovljenih procesnih kršitev samo ne more odpraviti.

36. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem obsodilnem in zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Sodbo je preizkusilo tudi glede procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), a kršitev ni ugotovilo.

37. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Prim. zadeve II Ips 794/2008, II Ips 40/2009 in II Ips 619/2005. (2) II Ips 300/2006, II Ips 124/2004 in II Ips 32/2001. (3) II Ips 155/2007 (delovna nesreča z bagrom) in II Ips 385/2005 (prometna nesreča).

(4) Prim. zadevi II Ips 690/1995 in II Ips 507/1996. (5) Prim. zadevi II Ips 77/2005 in II Ips 105/2002. (6) Tožba z dne 10. 3. 2009 v spisu P 761/2009. (7) Prim. odločbi II Ips 114/2011 in I Cp 590/2011. (8) Pravilnost takšnega stališča potrjuje tudi odločba II Ips 167/2004, na katero se sklicuje pritožba.