Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev in način nista pomembna.

Pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok.

Obsojenčevo zmotno prepričanje (1. odstavek 20. člena KZ), da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije, ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno, tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja.

Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan.

Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel biti zaslišan.

Dokler so informatorji zbirali le obvestila, ki so omogočala, da se sum z nedoločnega kroga oseb usmeri proti določenemu osumljencu, to ni pomenilo izvajanja tajnega policijskega sodelovanja v smislu 2. točke 1. odstavka 150. člena ZKP.

Ker je bil obsojenec spoznan za krivega, je dolžan povrniti tudi stroške svojega zdravljenja, ko je bil v priporu (1. odstavek 95. člena v zvezi s 5. točko 2. odstavka 92. člena ZKP).

Izrek

Zahteve zagovornikov obs. F.Š., R.P. in B.M. ter obe zahtevi obs. B.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo. Obs. B.Š. je dolžan plačati 250.000,00 SIT, R.P., B.M. in B.M. pa so dolžni plačati vsak po 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama so bili pravnomočno obsojeni F.Š. zaradi kaznivega dejanja ropa po 2. odstavku 213. člena in hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ na enotno kazen 3 let in 6 mesecev zapora, B.M., R.P. in B.M. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ vsak na 3 leta zapora, pri čemer se jim v izrečeno kazen všteje pripor, M.Ž. pa je bila zaradi enakega kaznivega dejanja izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, odvzeto jim je bilo tudi 290 ponarejenih bankovcev po 100.000 Lit. Zoper sodbi so zagovorniki obs. F.Š., R.P. in B.M. ter obs. B.M. sam pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obs. F.Š. jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da sta obe sodišči kršili določbe 25. in 22. člena Ustave, ker se nista opredelili do relevantnih in utemeljenih ugovorov obrambe in sta zato kršili pravico do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Sodišče druge stopnje naj bi brez utemeljitve in v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič zavrnilo argumente pritožbe. Sodba sodišča prve stopnje naj bi zmotno in v nasprotju z izpovedbami prič zavrnila zagovor, da je obs. Š. že prej sodeloval s policijo in jo je vnaprej obvestil tudi o odkupu ponaredkov denarja. Pritožbeno sodišče je nepravilno oceno sodišča prve stopnje sprejelo, čeprav je celo višji državni tožilec v svojem predlogu o utemeljenosti pritožbe zagovornika skladno s stališčem obrambe opozoril na protispisnost zaključka sodišča prve stopnje o tej okoliščini. Sodbi se opirata na nedovoljene dokaze, namreč na poročila o izvajanju posebnih policijskih ukrepov. Tajni policijski sodelavci o svojem delovanju niso napisali sporočil, čeprav bi jih morali in policija bi jih morala v skladu s 153. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predložiti državnemu tožilstvu skupaj z ovadbo. Sodišče prve stopnje je slepo sprejelo policijska poročila o prikritih policijskih ukrepih, češ da so bolj objektivna, ker jih je napisal koordinator, torej oseba, ki ni neposredno pridobivala obvestil in je posredna priča, ni pa upoštevalo, da tajni policijski sodelavci praviloma izhajajo iz kriminalnih krogov in ne odgovarjajo za svoje delovanje. Takšno stališče omogoča zlorabe, saj ima tudi načelnik policijske uprave interes prikazati učinkovitost svojega organa. Poročilo načelnika UNZ ne more nadomestiti poročil tajnega policijskega sodelavca, saj iz lastnega zaznavanja ne ve nič. Ker obvestil izvajalcev prikritih ukrepov ni, sodišče ne sme uporabiti poročil koordinatorjev, ki bi morala temeljiti na sporočilih tajnih delavcev ali sodelavcev. Obs. Š. ni imel ponarejenega denarja, tajni policijski sodelavec je bil pod vplivom alkohola in mamil, policisti so obsojenca ob prijetju hudo pretepli, čeprav je 100 % invalid, pri sebi ni imel ključa avtomobila, prosil je soseda, naj pokliče policijo za pomoč; če bi sodišče upoštevalo ta dejstva, bi moralo ugotoviti pravi namen obsojenca ob dogodku, da dejanje soobsojencev naznani policiji. V času uporabe prikritih policijskih ukrepov v tej zadevi policija ne bi smela uporabiti tajnih policistov, ker je njihovo delovanje dopustil šele Zakon o policiji (Uradni list, št. 49/98), pred njim veljavni Zakon o notranjih zadevah pa je dopuščal le uporabo tajnih policijskih sodelavcev, pa še to določbo je Ustavno sodišče razveljavilo. Tajni policist je bil dolžan pričati in ker sodišče ni dovolilo tega dokaza in pregleda disciplinskega spisa zoper njega, je kršilo pravico obsojenca do obrambe. Po določbah 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče zato ne bi smelo opreti sodbe na izsledke tajnih ukrepov. Razlogi sodbe si nasprotujejo: količina alkoholnih pijač, ki naj bi jih po ugotovitvi sodbe popil tajni policijski delavec, nasprotuje vsebnosti alkohola v njegovi krvi. Pritožba zagovornika je opozorila na to in višji državni tožilec se je v pisnem predlogu strinjal, da ni verjetno, da je obsojenec vsilil tajnemu policistu alkoholne pijače. Ugotovitev sodb, da je bil tajni policist omamljen z alkoholom in mamilom v času, ko je bil pri obsojencu, je zato protislovna in neprepričljiva. Sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na opozorilo. Sicer pa se je tajni policist opil na svojo željo, brez sile ali grožnje obsojenca, kar je potrjeno s posnetkom razgovora med njima. Sodba protispisno navaja, da je magnetofonski posnetek neuporaben in da je obsojenec zanikal, da bi s tajnim policistom pila kavo. Trdil je le, da se tega ne spominja. V danih razmerah obsojenec ni mogel misliti, da je tajni policist užival tudi mamila in da je ogroženo njegovo življenje, ne pa da je le hudo opit. Sodba sodišča druge stopnje o teh napakah sodbe sodišča prve stopnje nima razlogov, čeprav jih je pritožba zagovornika uveljavljala. Sodbi tudi nimata razlogov o zatrjevani dejanski zmoti obsojenca glede statusa tajnega policista, imel ga je za kriminalnega kupca ponarejenega denarja, kot se je izdajal. Alkoholno pijačo mu je dal zato, da mu kupec ne bi preprečil poklicati policijo, o čemer je že v naprej napovedal policijskemu komandirju. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o ugovoru obrambe, da obs. Š. nima nič z uživanjem mamila tajnega policista. Zaključek sodbe, da tajni policist zaradi hude opitosti ni mogel odpreti ampule z mamilom, nasprotuje izvedenskem mnenju in ni logično, da bi obsojenec dal mamilo obema. Protispisna je ugotovitev sodb, da obs. Š. ni prosil bratranca J.Š., naj pokliče policijo, kar je ta tudi storil. Obs. Š. se policiji ni upiral, pa so ga kljub temu hudo pretepli in mu nataknili kapuco, da ne bi mogel identificirati storilcev. Tudi ta dejstva je pritožba zagovornika uveljavljala, sodišče druge stopnje pa nanje ni odgovorila. Sodbi protispisno trdita, da priče niso potrdile zagovora, da je obs. Š. že poprej sodeloval s policijo, saj so to dejstvo potrdile tri priče, sodišče druge stopnje pa je neupravičeno zavrnilo dokaze, s katerimi bi obs. dokazal svojo pomoč policiji po kaznivem dejanju razpečevanja mamil G.M. Sodišči v nasprotju z dokazi zaključujeta, da obsojenec ni bil brutalno pretepen in pri tem poškodovan, nimata pa razlogov o zagovoru, da se je obs. Š. upravičeno branil, ko mu je tajni policijski sodelavec poskusil vzeti torbo z denarjem, saj ga je štel za kriminalca. Sodba sodišča prve stopnje za zaključek, da je obs. počistil sledove in zato niso našli prazne ampule za heptanon, nima nobene podlage v dokazih. Sodbi nimata razlogov o ugovoru obrambe, da bi obs. lahko pobegnil le z avtom, vendar pa pri njem niso našli ključev avtomobila, kar potrjuje njegov zagovor, da je šel iz hiše z namenom, da od soseda telefonira policiji. Sodbi sta prekršili določbe kazenskega zakona o vštevanju pripora v izrečeno kazen, ker nista všteli dejanski pripor obsojenca od 30.6.1998 od 20. ure, ko je bil prijet, do 6.7.1998 do 13. ure, saj je bil v tem času v bolnišnici zastražen in se ni mogel prosto gibati in kontaktirati z drugimi. V nasprotju z določbami ZKP je bila opravljena hišna preiskava brez njegove navzočnosti in se zato ni ugotovilo, kje je njegov potni list in ključi avtomobila. Sodba se zato ne bi smela opirati na zapisnik o hišni preiskavi. Prostost mu je bila vzeta že 30.6.1998, k preiskovalnemu sodniku pa je bil priveden šele 6.7.1998. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in o stvari ponovno odloči, dotlej pa odloži izvršitev izrečene kazni.

Zagovornik obs. R.P. uveljavlja kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je treba po določbah tega zakona načeloma priče zaslišati neposredno, sicer se sodba na njihove izjave ne sme opirati. Policijska poročila o izjavah tajnih policijskih sodelavcev, bi morala biti izločena na podlagi 83. člena ZKP, ker so v bistvu nadomestek njihovih izpovedb. Ministrstvo za notranje zadeve jih ni odvezalo molčečnosti in zato niso bili zaslišani, vsled česar se sodba na taka poročila v skladu z določbami 5. odstavka 154. člena ZKP ne sme opirati. Stališči izpodbijanih sodb, da poročil policije ni treba izločiti, ker se sodbi opirata na izpovedbe koordinatorjev, ni sprejemljivo. Koordinatorja sta poznavanje dogodkov črpala iz obvestil tajnih sodelavcev, ti pa niso smeli biti zaslišani, torej tudi koordinatorja ne bi smela biti zaslišana o tem, kar sta izvedela od tajnih sodelavcev. Tajna sodelavca sta pridobivala informacije od obs. B.M., še preden je bilo dano dovoljenje za njuno prikrito delovanje, zato so vsi njuni izsledki dotlej in tudi po odobritvi delovanja nezakoniti in se ne smejo uporabiti kot dokaz. Ugotovitev sodb, da je obs. P. prejel ponarejeni denar od M. in ga izročil M., ne izhaja iz nobenega dokaza. Dogovor za prodajo ponarejenega denarja, ki ga ni, ne more predstavljati poskusa kaznivega dejanja iz 1. odstavka 249. člena KZ, ampak kvečjemu nekaznivo pripravljalno dejanje za kaznivo dejanje po 2. odstavku istega člena. Predlaga, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornica obs. B.M. uveljavlja kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku. Trdi, da dejanje, zaradi katerega je obsojen, nima vseh znakov kaznivega dejanja, saj trgovina s ponarejenim denarjem ne pomeni dajanja takšnega denarja v obtok. Blaga, ki ne obstaja, ni mogoče prodajati, zato v takem primeru ne gre za poskus, ampak kvečjemu za neprimeren poskus. Izpodbijani sodbi se opirata na poročila o prikritih policijskih ukrepih, za katera ni ugotovljeno, kdo jih je napisal. Iz video posnetkov ni vidna izročitev denarja in ni mogoče ugotoviti vsebine razgovora obsojenca s tajnim policijskim sodelavcem. Sodba bi zato morala zaslišati tajnega policijskega sodelavca ali pa sodišče ne bi smelo opreti sodbe na takšna poročila. Izrečena kazen je previsoka, povrnitve stroškov pa bi moral biti oproščen.

Obs. B.M. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker sodišče ni dovolilo zaslišanja tajnih sodelavcev in soočenja z njimi. Smiselno tudi zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni ugotovilo, da so ga policisti protipravno pridržali, da je bil h kaznivemu dejanju izzvan, da je zmotno ugotovljeno, da je bil denar ponarejen in da je bil organizator navideznega odkupa ponarejenega denarja dne 30.6.1998 od obs. F.Š. Sicer pa njegovo dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, saj pri poskusu nakupa ponarejenega denarja od F.Š. ne gre za poskus spravljanja v obtok takega denarja, ampak za kaznivo dejanje goljufije obs. Š., pri drugih dogodkih pa zato, ker so ponarejeni denar kupili tajni policijski sodelavci in zato sploh ni mogel priti v obtok. Edina napaka je bila, da je peljal obs. P. v M. in spoznal obs. Š. s tajnim sodelavcem V. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. Zagovornik obs. F.Š. zmotno trdi, da je sodišče kršilo 8. in 11. točko 371. člena ZKP, saj je bilo s prikritimi policijskimi ukrepi zbrano dokazno gradivo pridobljeno v skladu z določbami zakona, sodbi imata ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne smejo uveljavljati. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. B.M., odgovarja, da je sodišče pravilno opredelilo dejanje obsojenca kot nadaljevano kaznivo dejanje po 249. členu KZ. Če sodišče v rednem postopku v nasprotju z določbami 83. člena ZKP ne bi izločilo dokazov, pridobljenih s prikritimi policijskimi ukrepi, bi morala obramba takšno kršitev uveljavljati v rednem postopku, ker tega ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako mnenje ima glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. R.P. glede uporabe dokazov, pridobljenih s tajnimi policijskimi ukrepi in uporabe zapisnikov o zaslišanju pred sodiščem. Ti dokazi niso bili izločeni in sodišče jih je smelo uporabiti, za kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi šlo, če bi se sodba opirala na dokaze, ki so bili izločeni. O zahtevi obs. B.M. za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec mnenja, da ne uveljavlja kršitve zakona, ampak le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma nepravilno dokazno oceno, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sodbi niso utemeljene.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodne odločbe zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, medtem ko zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. odstavka istega člena ne more uveljavljati. Tudi odločbe o kazni ni mogoče izpodbijati, če ne gre za prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki se nanje sklicuje vložnik v zahtevi.

O kršitvah kazenskega zakona, ki jih zatrjujejo zahteve obs. M. ter zagovornikov obs. P. in M. v zvezi s kaznivim dejanjem spravljanja ponarejenega denarja v obtok in v zahtevi zagovornika obs. Š. o nepravilnem vštevanju pripora, Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso bile storjene.

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev (plačilo za blago ali storitev, menjava za pravi denar ali za druge ponaredke, za posojilo, podaritev, ali drug razlog) in način (neposredna izročitev, pošiljatev po pošti, s slom, raztrosenje, shramba v dogovorjenem skrivališču, ipd.) nista pomembna. Naklep storilca opredeljuje njegova zavest, da predaja drugi osebi ponarejen denar kot plačilno sredstvo in svoje ravnanje hoče oziroma vsaj pristaja nanj. Namen prevzemnika o nadaljnjem ravnanju s ponarejenim denarjem načeloma za obstoj kaznivega dejanja in odgovornost storilca ni pomemben, razen če je storilec predal in prevzemnik sprejel ponarejeni denar za namen, ki izključuje pojem obtoka denarja kot plačilnega sredstva (npr. za zbirko ponaredkov, za razstavo, za uničenje, itd.). V takem primeru je storilec izročil ponaredke prav za tak posebni namen, ne pa za denarni obtok. Če bi prevzemnik nato kljub drugačnemu dogovoru s storilcem dal ponarejen denar v obtok ali bi ponaredki prišli v obtok iz kakršnega koli drugega razloga, bi bila kazenska odgovornost storilca izključena zaradi njegove zmote v smislu 1. odstavka 20. člena KZ o tem, ali daje ponaredke v obtok (če ni vedel za resnični namen prevzemnika), oziroma kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno, če ne storilec ne prevzemnik ob primopredaji ponaredkov nista imela namena dati ponarejenega denarja v obtok.

Zahteve za varstvo zakonitosti ne zatrjujejo takšne zmote obsojencev, ampak njihovo zmoto o tem, da bodo prevzemniki ponarejeni denar uporabili kot plačilno sredstvo, čeprav takega namena niso imeli. Zmota obsojencev kot "prodajalcev" o tej okoliščini (če so se sploh ukvarjali z njo) pa ni relevantna, ker prevzemnikov namen o njegovem nadaljnjem ravnanju s ponarejenim denarjem ob prejemu ali kasneje ni znak kaznivega dejanja.

Sodba sodišča prve stopnje na 82. strani ugotavlja, da je obs. R.P. dne 30.12.1997 v L. izročil navideznima kupcema 90 ponarejenih bankovcev po 100.000 Itl, za katere je od njiju sprejel 3.600 DEM, dne 10.1.1998 ob udeležbi M.Ž. navideznima kupcema predal 50 enakih ponaredkov in zanje sprejel 1.800 DEM, (dejanji pod točko I/1 in 2 sodbe), na 73. strani pa ugotavlja, da je obs. B.M. ob udeležbi B.M. in R.P. dne 20.2.1998 v K. izročil navideznemu kupcu 100 enakih ponaredkov ter prevzel zanje 3500 DEM in dne 3.3.1998 v L. 50 enako ponarejenih bankovcev ter prejel zanje 2000 DEM (dejanji pod točko I/4 in 5 sodbe). Na 81. strani sodba zaključuje, da so obsojenci s temi dejanji dokončali nadaljevano kaznivo dejanje spravljanja ponarejenega denarja v obtok. Ob upoštevanju stališča, da morebitna zmota obsojencev o tem, ali bodo navidezni kupci dali ponarejeni denar v obtok, Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve in druge stopnje, da ravnanja obsojencev pod točko I/1, 2, 4 in 5 izpolnjujejo znake nadaljevanega kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok.

Izpodbijani sodbi ugotavljata, da so se obs. B.M., R.P., B.M. in M.Ž. od januarja do konca junija 1998 v različnih krajih in po telefonu večkrat dogovarjali z navideznimi kupci o prodaji velike količine ponarejenih italijanskih lir (5000 ponaredkov po 100.000 Itl, ali celo v neomejenih količinah), pri čemer je že 22.1.1998 v M. obs. M. izročil navideznemu kupcu primerek ponarejenega bankovca za 100.000 Lit zaradi ugotovitve kakovosti ponaredka, šlo pa naj bi za ponaredke enake vrste, kot so jih obsojenci dejansko izročili navideznim kupcem. Navidezni kupec pa je "prodajalcem" pokazal pravi denar, ki je bil namenjen za zamenjavo. Do prevzema ponaredkov od obs. B.Š. izročitve pravega denarja zanje dne 30.6.1998 v N. ni prišlo, ker obs. Š. ponarejenega denarja sploh ni imel (dejanja opisano pod točko I/3 in 6 sodbe sodišča prve stopnje).

Po določbah 1. odstavka 22. člena KZ gre za poskus kaznivega dejanja, če je storilec izvršitev kaznivega dejanja začel pa ga ni dokončal. V obravnavanem primeru je odločilno, ali je mogoče šteti dejanja obsojencev, ki so opisana v točkah I/3 in 6 sodbe kot izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok, ali pa gre za nekazniva pripravljalna dejanja, kot se zatrjuje v zahtevi zagovornika obs. P. za varstvo zakonitosti ali za neprimeren poskus, kot trdi zahteva zagovornice obs. M. V tem primeru je sodišče ugotovilo, da so obs. M., P., M. in Ž.

dejansko razpolagali s ponaredki bankovcev za 100.000 Lit in v 4 primerih tudi dali v obtok skupaj 290 ponaredkov v nominalni vrednosti 29.000.000 Lit, za katere so sprejeli skupaj 10.900 DEM. Navideznim kupcem pa so ponujali in se dogovarjali z njimi še za neomejeno ali zelo veliko količino enako ponarejenih bankovcev, se pogajali za "ceno", dali primerek ponarejenega bankovca za oceno kakovosti ponaredka, preverjali, ali imajo navidezni kupci pravi denar in ali imajo resen namen, se končno dogovorili za količino ponaredkov, ceno zanje, čas, kraj in način izročitve ponaredkov in prevzema pravega denarja zanje, bili v neposrednih osebnih in telefonskih stikih z obs. F.Š. kot domnevnim imetnikom ponaredkov in prišli v bližino kraja primopredaje, da bi nadzirali in vodili to dejanje. Ti obsojenci so torej že delovali z namenom, da se uresniči njihov dogovor z obs. F.Š. na eni strani in z navideznimi kupci na drugi, po katerem bi navidezni kupci prevzeli ponarejeni denar, obs. Š. pa navedeno kupnino (pri čemer bi bili obsojenci očitno udeleženi pri delitvi kupnine).

"Spravljanje" v obtok fizično pomeni, kot je bilo že pojasnjeno, dati drugemu na razpolago ponaredke denarja kot plačilno sredstvo. Dejanje je dokončano, ko druga oseba pride v posest ponaredka (dr. Bavcon in soavtorji v Kazenskem zakonu SFRJ s pojasnili, 1984, na 362. strani omenjajo sodbo hrvaškega sodišča, po kateri je kaznivo dejanje spravljanje ponarejenega denarja v obtok dokončano že, če se ponaredek ponudi v zamenjavo za pravi denar, čeprav do zamenjave niti ni prišlo). Toda pred tem so nujno potrebna predhodna dejanja za fizični prenos posesti ponaredkov, vsaj sporazum oziroma dogovor, običajno po krajših ali daljših pogajanjih o ceni in pogojih primopredaje ponaredkov in denarja, kot se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Stališče Vrhovnega sodišča je, ob upoštevanju narave kaznivega dejanja, da pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok.

Stališče, da gre pri dejanjih pod točko I/3 in 6 sodbe za neprimeren poskus tega kaznivega dejanja, ker obsojenci niso imeli v posesti tako velike količine ponaredkov, obs. F.Š. pa sploh nič, in jih je (oziroma navidezne kupce) nameraval le ogoljufati, ni pravilno. Za neprimeren poskus po 23. členu KZ gre, kadar poskuša storilec storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Pri kaznivem dejanju po 1. in 2. odstavku 249. člena KZ je ponarejen denar predmet kaznivega dejanja in so obsojenci v obravnavanih primerih poskusili preskrbeti z namenom spraviti v obtok ponarejene bankovce, ki so bili relativno dobro ponarejeni, kot jim je to že uspelo v primerih, opisanih pod točko I/1, 2, 4 in 5 sodbe. Okoliščina, da jim ponaredkov kot predmeta kaznivega dejanja ni uspelo dobiti tudi za največji dogovorjeni "posel", ne more vplivati na oceno primernosti ali neprimernosti ponaredkov kot predmeta kaznivega dejanja. V tem pogledu tudi njihova zmota o tem, ali bo obs. F.Š. priskrbel ponaredke oziroma ali je sploh imel tak namen, glede na prej obrazloženo, ni odločilnega pomena za oceno, ali so poskusili storiti kaznivo dejanje in ali so zanj odgovorni.

Sodbi sta pravilno vključili dejanja obsojencev, ki pomenijo poskus kaznivega dejanja v dokončano nadaljevano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče glede tega vprašanja pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje na 81. strani sodbe.

Po določbah 1. odstavka 49. člena KZ se v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu in kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem. Sodišče je obs. F.Š. v izrečno kazen vštelo pripor od 6.7.1998 od 13. ure dalje, ko mu je policija po končanem bolnišničnem zdravljenju odvzela prostost in ga pripeljala k preiskovalni sodnici. Ta je takoj po zaslišanju ob 14. uri isti dan izdala sklep o priporu in ga izročila obsojencu (l. št. 251 in 252). Stališče zahteve, da je treba kot čas odvzema prostosti šteti tudi čas od 30.6.1998 od 20.25 ure dalje, ko naj bi bil obsojenec prijet, nato pa odpeljan v bolnišnico, kjer je bil zaradi zdravljenja zadržan do 6.7.1998 do 13. ure, ves čas pa pod policijskim nadzorstvom, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je na 15. in 16. strani sodbe enako pritožbeno trditev zagovornika že zavrnilo, saj po podatkih v spisu zoper obs. Š. pred 6.7.1998 ni bilo odrejeno ne policijsko pridržanje ne pripor. V bolnišnici je bil zadržan po zdravniški, ne po policijski odločitvi. Drugačno zatrjevanje zahteve izpodbija dejansko stanje, odločilno za oceno, ali je bila obsojencu odvzeta prostost v smislu 3. odstavka 4. člena ZKP, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zagovornik obs. F.Š. v zahtevi uveljavlja tudi kršitev določb 1. odstavka 20. člena KZ o dejanski zmoti, češ da je bil ta obsojenec zmotno prepričan, da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije. Zmota o tej okoliščini ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja. Gre za zmoto o okoliščini, ki bi verjetno vplivala na odločitev o storitvi kaznivega dejanja, ta okoliščina bi pri večini potencialnih storilcev različnih kaznivih dejanj imela tak vpliv, ni pa odločilna za obstoj dejanske zmote v smislu 1. odstavka 20. člena KZ.

Stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbe 22. in 25. člena Ustave, ker naj ne bi izvedlo predlaganih dokazov obrambe o obsojenčevem sodelovanju s policijo v tej zadevi in v drugih ter ni obrazložilo zavrnitve ugovorov obrambe, ni utemeljeno. Sodišče je o zatrjevanem sodelovanju obsojenca s policijo zaslišalo več prič, ki jih je predlagala obramba (B.Š., Z.K., I.N.), predlog za zaslišanje priče B.I. pa je zagovornik umaknil (l.št. 603). Druge posplošene trditve, da sodišče očitnih relevantnih dejstev v korist obsojenca ni obravnavalo, ni mogoče presojati, ker ne konkretizira takih "očitnih dejstev" odločilnega pomena za obstoj kaznivega dejanja oziroma kazenske odgovornosti obsojenca.

Stališče zahteve, da se sodba ne bi smela opirati na obvestila tajnega policista, ker takšnega tajnega delovanja policije ZKP ni predvideval, ni pravilno. Takrat veljavne določbe 150. člena ZKP delovanja tajnega policista izrečno niso omenjale, toda določbe so se razlagale tako, da tajno policijsko sodelovanje obsega tako delovanje tajnih policijskih sodelavcev kot tudi tajnih policistov in se je ta določba v praksi sodišč tako tudi uporabljala.

Zmotna je trditev v zahtevi zagovornika obs. Š. za varstvo zakonitosti, da bi morali tajni obveščevalci (policijski sodelavci oziroma policisti) sami napraviti zapis o svojem delovanju, češ da je bilo tako predpisano v 153. členu ZKP. Ta zakon ni predpisoval, v kakšni obliki bi morala policija registrirati obvestila tajnih policijskih sodelavcev ali policistov (ali katerihkoli oseb). Zaradi zaščite tajnih obveščevalcev pred razkritjem njihove identitete se je v praksi uveljavil način, da so njihova obvestila pisno registrirali tako imenovani koordinatorji ali pa drugi delavci policije, tako da obvestilo ni razkrivalo identitete tajnih obveščevalcev. Tak način registriranja sporočil tajnih obveščevalcev je policija uporabila tudi v tem primeru in zato ni pravilna trditev v zahtevi, da sporočil tajnih obveščevalcev sploh ni. Zahteva pa ima prav v tem, da je morala policija po prenehanju tajnih ukrepov iz 150. člena ZKP v skladu s 1. odstavkom 153. člena ZKP poslati preiskovalnemu sodniku poročilo o poteku in rezultatih ukrepov. Temu poročilu je morala policija priložiti tudi (posredna) obvestila tajnih obveščevalcev. Poročilo je bilo med drugim podlaga preiskovalnemu sodniku za preizkus po 2. odstavku 153. člena ZKP, ali so bili posebni ukrepi opravljeni v skladu z njegovo odredbo. Vendar pa ne glede na to, ali je bilo takšno sintetično poročilo izdelano, je sodišče presojalo, ali so bili prikriti ukrepi zakoniti in je v skladu s to presojo uporabilo ali izločilo z ukrepi pridobljene dokaze.

Stališče zahteve, da se sodba v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne sme opirati na izpovedbe policijskih koordinatorjev, ker niso neposredne priče, ni pravilno. Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan. Po določbi 1. odstavka 234. člena ZKP je priča lahko vsak, za katerega je verjetno, da bi lahko kaj povedal o kaznivem dejanju, storilcu ali o drugih pomembnih okoliščinah. Načeloma je treba kot pričo neposredno zaslišati "očividca", ker je taka oseba praviloma najboljši dokaz, ni pa prepovedano zaslišati kot pričo osebo, katere vedenje o pomembnih dogodkih izhaja iz zaznav drugih oseb. V takem primeru se presoja nujnost izvedbe posrednega dokaza, razloge, ki opravičujejo odstop od načela o najboljšem dokazu in s tem zvezano dokazno vrednost posredne priče. Policijski koordinator je zato najboljša priča o organizaciji, pripravi in izvedbi prikritih ukrepov, ki jih je koordiniral, glede dejavnosti tajnega obveščevalca, njegovih stikih in razgovorih z obsojencem pa je posredna priča. Prepričljivost oziroma dokazna vednost njegove izpovedbe glede obvestil tajnega obveščevalca se v skladu z 2. odstavkom 355. člena ZKP presoja v zvezi z drugimi dokazi (video posnetki, prestreženimi telefonskimi pogovori, poročili o sledenju in opazovanju, materialnimi dokazi, itd.). Izpodbijana sodba je ocenjevala dokazno vrednost izpovedb obeh koordinatorjev prav v takem kontekstu (17., 24., 26., 29., 33., 35., 39. in 45. stran sodbe).

Tudi ni pravilno stališče zahteve, da se sodba ne bi smela opirati na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, ker obsojenec ni bil ves čas navzoč med preiskavo. Iz zapisnika o hišni preiskavi izhaja, da je bila odrejena z odredbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 29.6.1998, da se je začela dne 29.6.1998 (očitna pomota, pravilno je 30.6.1998) ob 20. uri in končala istega dne ob 23.20 uri. Poleg policistov so bili navzoči obs. F.Š. ter dve priči z enakim imenom J.Š. Zapisnik o hišni preiskavi so vsi trije tudi podpisali, obs. Š. s pripombo, da "je bil ob policijski intervenciji močno poškodovan". Ob hišni preiskavi je istočasno tekel tudi ogled prostorov in zunanjosti obsojenčeve hiše (zapisnik na l. št. 95 - 99). Ob hišni preiskavi so bili zaseženi predmeti (l. št. 146 - 148), potrdilo o zasegu je podpisal obs. Š. Iz dopolnitve ovadbe pa izhaja, da je po opravljeni hišni preiskavi oziroma ogledu, ko so začeli policisti opravljati razgovor z obsojencem, le-ta začel tožiti, da ima bolečine v prsnem košu, zato so ga policisti odpeljali v zdravstveni dom v I.B., nato pa v bolnišnico v I. (l. št. 88). Zahteva torej s trditvijo, da obsojenec ni bil ves čas navzoč pri hišni preiskavi, neutemeljeno kot zmotno izpodbija ugotovitev sodišča, da so obstajali pogoji za opravo hišne preiskave v smislu 215. in 216. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Tudi ni utemeljena trditev zahteve, da je bila kršena pravica obs. Š. do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo tajnega policista, ki je bil navidezni kupec in ni priskrbelo disciplinskega spisa zoper njega, češ da ta kot tajni policist ni bil dolžan varovati uradno tajnost o svojem tajnem delovanju. Identiteta tajnih policistov je bila zaradi narave njihovega dela na podlagi 150., 151. in 155. člena ZKP uradna skrivnost, predpisana v 7. členu pravilnika o merilih in postopkih za določanje zaupnosti podatkov policije (Uradni list, št. 79/99). Zato je policija v skladu z 2. členom Zakona o policiji lahko odrekla vpogled v izvajanje teh ukrepov celo organom za nadzor nad delom policije. Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel biti zaslišan. To pravilno ugotavlja sodba sodišča prve stopnje na 79. in 80. strani. Isti razlogi veljajo tudi glede tajnih podatkov v disciplinskem spisu zoper tajnega policista zaradi morebitnih disciplinskih kršitev pri izvajanju tajnih policijskih ukrepov.

Zahteva očita sodbi sodišča prve stopnje več kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in sodbi pritožbenega sodišča kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP. Za takšne kršitve gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali si precej nasprotujejo, ali je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med vsebino listin, kot jo povzema sodba, in listinami samimi, oziroma kadar sodba ne presodi in obrazloži pritožbenih navedb o takih odločilnih okoliščinah. Ocena sodišča o verodostojnosti določenega dokaza, zlasti nasprotujočih si dokazov, ne pomeni kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva vidi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodba na 56. strani ugotavlja, da je tajni policist popil le pol kozarca žgane alkoholne pijače, koncentracija alkohola v njegovi krvi pa dokazuje, da je popil celo steklenico take pijače. Ta trditev je zmotna, saj sodba na 56. in 57. strani le povzema vsebino obvestila tajnega policista, ne pa ugotovitve sodišča o tej okoliščini.

Ugotovitve so navedene od 58. do 64. strani sodbe, sklep sodišča pa je, da sta tajni policist in obs. Š. uživala alkoholne pijače, da je tajni policist popil precej več kot obsojenec in da izjava tajnega policista o količini popite pijače ni resnična. Ni torej nasprotja med ugotovitvami sodbe o tem, koliko je tajni policist popil in dokazi o tej okoliščini.

Tudi ni točna trditev v zahtevi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugovoru obrambe, da je obs. Š. opil tajnega policista v zmoti o njegovem statusu in o tem, kako je bil obs. Š. poškodovan. Glede zmote o statusu tajnega policista in o pomenu te zmote sodba razloguje na 69. in 70. strani, sodba pritožbenega sodišča pa na 9. in 10. strani, medtem ko so razlogi v zvezi s poškodovanjem obsojenca vsebovani na 71. in 72. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Zmotna je trditev v zahtevi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o navedbi v pritožbi, da vsebina razgovora med tajnim policistom in obs. Š., ki ga je slednji posnel na kaseto, izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o dogajanju pri obsojencu. Pritožbeno sodišče je na 9. in 10. strani svoje sodbe odgovorilo na pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje glede dogajanja med obs. Š. in tajnim policistom. Sodba sodišča druge stopnje je na 9. strani tudi odgovorila na pritožbeno navedbo in predlog za dopolnitev dokaznega postopka glede obsojenčevega sodelovanja s policijo po odkritju kaznive dejavnosti G.M. V ostalem pa zahteva zagovornika obs. Š. izpodbija ugotovitve sodišča o dejstvih, ki naj bi jih pristransko v škodo obsojenca ugotavljalo in naj ne bi upoštevalo njegovega zagovora, zlasti da ni omamil tajnega policista, da je ta pil, preden je prišel k obsojencu, kdo je dal pobudo za pitje alkoholnih pijač, kdaj se je tajni policist onesvestil, ali sta bila oba ves čas v istem prostoru, ali je obsojenec šel iz hiše z namenom, da pokliče policijo, o njegovem prejšnjem sodelovanju s policijo pri odkrivanju kaznivih dejanj, skratka, izpodbija dokazno oceno in verodostojnost dokazov, ki nasprotujejo zagovoru. Zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. R.P. neutemeljeno očita sodišču, da je kršilo načelo neposrednosti, ker je zaslišalo koordinatorja prikritih policijskih ukrepov in s tem obšlo prepoved uporabe obvestil tajnih policijskih obveščevalcev, ki niso smeli biti zaslišani in bi morala zato obvestila biti izločena na podlagi 83. člena ZKP. Takšne ugovore je Vrhovno sodišče že zavrnilo v zvezi z zahtevo zagovornika obs. F.Š. in razlogov za takšno stališče ne bo ponavljalo.

Trditev v zahtevi, da je tajni sodelavec deloval, še preden je preiskovalni sodnik odobril delovanje in so zato dokazi, ki so bili pridobljeni z njegovim delovanjem, nezakoniti v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP, ni pravilna.

Sodba sodišča prve stopnje na 14. strani ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu dne 19.12.1997 zoper obs. R.P. med drugimi tajnimi ukrepi odredilo tudi tajno policijsko sodelovanje, ki se je začelo izvajati isti dan. Ta ukrep je bil odrejen zato, ker je policija ugotavljala, da so na območju M., N.m., T. in Č. neznani storilci spravili v obtok večje število dobro ponarejenih bankovcev za 100.000 Itl. Tajni informator D. je zbiral informacije o možnih storilcih, vendar je šele do 17.12.1997 prišel do podatkov o osebnem opisu možnega storilca in avtomobila, ki ga je ta uporabljal, se dogovoril za sestanek z njim dne 18.12.1997 v L. in šele na tem sestanku je tajni informator dobil toliko podatkov, da se je sum osredotočil na obs. R.P. kot določnega oziroma določljivega storilca kaznivega dejanja. Dotlej so tako imenovani informatorji zbirali le obvestila, ki so omogočala, da se sum z nedoločnega kroga oseb usmeri proti določenemu osumljencu, kar pa ni pomenilo izvajanja tajnega policijskega sodelovanja v smislu 2. točke 1. odstavka 150. člena ZKP. Zato sta sodbi sodišča prve stopnje na 17. in 18. strani ter sodišča drugi stopnje na 5. in 6. strani na podlagi teh dejstev pravilno zaključili, da prepoved iz 1. odstavka 150. člena ZKP ne pride v poštev.

Trditev, da sodba nima razlogov o tem, da je obs. P. ponaredke dobil od obs. B.M. in ga dal B.M., ni pravilna. Sodba to okoliščino obrazlaga na 77. strani. V kolikor pa zahteva uveljavlja, da ta okoliščina ni dokazana, s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejavnost obs. P. pod točko I/3 in 6 treba opredeliti kot poskus kaznivega dejanja ali kot nekazniva pripravljalna dejanja, je Vrhovno sodišče že odgovorilo zgoraj. Pritrjuje pa stališču zahteve, da bi bilo treba dejavnost obsojencev pod točko I/3 in 6 pravilno pravno opredeliti kot poskus priskrbeti si ponarejen denar z namenom, da ga spravijo v obtok kot pravega, torej poskus kaznivega dejanja po 2. odstavku, ne pa po 1. odstavku 249. člena KZ. Toda zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca, sprememba pravne opredelitve kot jo uveljavlja zahteva, pa ni v obsojenčevo korist, saj je za obe obliki kaznivega dejanja oziroma poskusa kaznivih dejanj, predpisana enaka kazen. Če bi sodišči sprejeli pravno opredelitev, kot jo uveljavlja zahteva in bi zato dejavnost obsojenca pod točko I/3 in 6 sodbe izločili iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 249. člena KZ, bi bila taka sprememba izpodbijanih sodb očitno celo v škodo obsojenca.

Tudi zahteva obs. B.M. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, češ da dajanje ponarejenega denarja v obtok ne obsega zamenjave ponaredkov za pristen denar, da na gre za poskus kaznivega dejanja, saj do dogovora med obsojencem kot prodajalcem in navideznima kupcema ni prišlo in da tujega blaga oziroma blaga, ki ga ni, ni mogoče prodati. O teh pravnih vprašanjih je Vrhovno sodišče zgoraj že obrazložilo svoja stališča, vprašanje, ali je prišlo do dogovora med obsojencem in navideznimi kupci, pa je vprašanje o obstoju dejanskih okoliščin.

Tudi zavrnitev stališča, da opustitev zaslišanja tajnega policijskega sodelavca oziroma delavca pomeni kršitev pravice do obrambe in da so njihova sporočila neverodostojen dokaz, je Vrhovno sodišče že obrazložilo.

Obs. B.M. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker mu sodišče ni omogočilo soočenja s tajnim policijskim delavcem oziroma sodelavcem. Svoje stališče o tem vprašanju je Vrhovno sodišče že obrazložilo. Sicer pa ta obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (o tem, da je bil organizator kaznivih dejanj, da gre za veliko količino ponarejenega denarja, da ni sodeloval pri dejanju v L., oziroma da sploh ni vedel za dejanja sooobsojencev) in nepravično visoko kazen, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Tudi zahteva tega obsojenca za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa, da je dolžan poravnati stroške svojega zdravljenja, ko je bil v priporu, ni utemeljena. Po določbah 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in 21. člena Pravilnika o povračilu stroškov v kazenskem postopku, so stroški kazenskega postopka tudi stroški zdravljenja pripornika v zdravstvenem zavodu, če ni zdravstveno zavarovan, za njegovo hrano in oskrbo, ko je na zdravniškem opazovanju in za prevoz v zdravstveni zavod. Po določbah 1. odstavka 95. člena ZKP je te stroške dolžan povrniti obdolženec, ki je spoznan za krivega. Sklepa sta zato pravilno odločila, da je obs. M. dolžan povrniti tudi stroške svojega zdravljenja, ko je bil v priporu. Nezmožnost povrnitve teh stroškov pa se ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Ker zatrjevanih kršitev zakona Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter primernosti sicer zakonite kazenske sankcije z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, je na podlagi 425. člena ZKP vse zahteve zavrnilo.

V skladu s 1. odstavkom 95. člena, 98.a členom in 6. točko 2. odstavka 92. člena ZKP je sodišče odločilo, da morajo obsojenci plačati povprečnino kot stroške postopka v zvezi z njihovimi zahtevami za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo zamotanost zadeve (obseg in vrsto zatrjevanih nepravilnosti) ter premoženjske razmere obsojencev.