Jedro

Tožnik je imel status višjega upravnega delavca, pristojni minister pa ga je imenoval v naziv upravni delavec. Razlog je bila reorganizacija. Tožnik je menil, da bi ga bilo treba pred ponovnim imenovanjem razrešiti na delovnem mestu višjega upravnega delavca. Nižji sodišči sta menili, da to ni potrebno, ker je bilo imenovanje posledica reorganizacije. Revizijsko sodišče je razveljavilo odločbo sodišča drug in prve stopnje, ker obstaja dvom ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. 24. člen ZDDO določa predhodno razrešitev višjega upravnega delavca pred razporeditvijo, vendar sodišči nista ugotavljali koliko delovnih mest na katerem je bil razporejen tožnik po prejšnji ureditvi je še ostalo in kako so bili razporejeni delavci, ki so bili na tako delovno mesto razporejeni.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb toženca, na podlagi katerih je bil tožnik imenovan v naziv upravni delavec in razporejen na delovno mesto strokovnega delavca v Ministrstvu za malo gospodarstvo. Pred tem imenovanjem je tožnika vlada imenovala za svetovalca ministra za malo gospodarstvo. Sodišče prve stopnje se ni strinjalo z navedbami tožnika, da bi moral biti z odločbo organa, ki ga je imenoval za svetovalca ministra za malo gospodarstvo, prej razrešen, da bi bilo lahko ponovno imenovanje, ki ga je podpisal minister, v naziv upravni delavec, zakonito. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je bil sprejet nov pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, po katerem mora predstojnik ponovno razporediti vse delavce. Sklicevalo se je na 21. člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 2/91, 5/91, 18/91, 22/91 in 4/93), ki opredeljuje položaj upravnega delavca. Ugotovilo je, da tožnika pred imenovanjem v naziv upravni delavec ni bilo treba razrešiti na prejšnjem delovnem mestu, kar bi bilo potrebno, če ne bi prišlo do celotne nove notranje organizacije in sistemizacije toženca.

Pritožbo tožnika zoper odločbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo. Tudi ono se je sklicevalo na 21. člen ZDDO, saj 23. člen tega zakona določa le tri primere za razrešitev višjega upravnega delavca, kar je tožnik bil po sklepu vlade, nova sistemizacija pa ni tak primer. Predstojnik upravnega organa ima diskrecijsko pravico glede predlaganja in imenovanja delavcev v nazive, zato sodišče ne more in ne sme posegati v to njegovo pravico, ampak presoja le zakonitost razporeditve.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da pritožbi tožeče stranke proti odločbi sodišča prve stopnje ugodi in razveljavi odločbo o razporeditvi. Navajal je, da je imel tožnik status višjega upravnega delavca v skladu s 14. in 15. členom ZDDO, da ga je na podlagi 19. člena tega zakona imenovala vlada in da njegovega statusa ne more spreminjati predstojnik upravneg organa. Ta lahko le predlaga njegovo razrešitev v smislu drugega odstavka 23. člena ZDDO. Noben pravilnik o notranji organizaciji ne more spreminjati zakonskih določil. Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Smiselno je predlagal zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZDDO razporeja delavce v upravi v tri skupine in sicer v višje upravne delavce, upravne delavce in strokovno tehnične delavce. Katere naloge opravljajo višji upravni delavci, je določeno v 20. členu ZDDO. Po tretji alinei prvega odstavka tega člena opravlja svetovalec predstojnika za predstojnika naloge, ki zahtevajo posebno strokovnost. Tožnika je imenovala za svetovalca ministra, torej predstojnika organa, vlada. Po prvem odstavku 24. člena ZDDO razporedi višjega upravnega delavca, ki je razrešen dolžnosti, organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje. Pred razporeditvijo je treba torej delavca razrešiti, to pa lahko stori le organ, ki ga je imenoval. 23. člen ZDDO res ne omenja razrešitve delavca v primeru, ko je sprejet nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, vendar se status delavca, ki ni več višji upravni delavec, z razporeditvijo bistveno spremeni, zato je treba v takem primeru uporabiti določilo 24. člena ZDDO, ki določa obvezno razrešitev delavca pred razporeditvijo na drugo delovno mesto, če delovno mesto, na katero je bil razporejen, še obstaja. S ponovno razporeditvijo delavcev po novem pravilniku bi lahko predstojnik organa ponovno predlagal imenovanje tožnika na delovno mesto, ki ga je zasedal do sprejema nove sistemizacije, če je tako delovno mesto določeno tudi z novo sistemizacijo, ali pa bi zahteval njegovo razrešitev. S tem bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo razporeditev. Iz priloge pod oznako B 21 je razvidno, da je bilo dano soglasje k novemu pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest 31.3.1992 in da tožnik ni bil ponovno imenovan na dela in naloge svetovalca ministra. Novi pravilnik (priloga B 7) v 11. členu določa, da so nazivi in naloge delovnih mest v prilogi I., ki je sestavni del tega pravilnika. Iz priloge B 21 izhaja, da delovno mesto svetovalca ministra, to je delovno mesto na katero je bil tožnik po odločbi vlade imenovan, obstaja, ker pa omenjene priloge I. v spisu ni, ni znano koliko mest svetovalca ministra je po novi ureditvi sistemizirano. Če je delovnih mest manj, kot po prejšnji sistemizaciji, za vse delavce, ki so bili imenovani za svetovalce ministra, ni več možnosti, da bi ostali na prejšnjih delovnih mestih. S tem vprašanjem se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, kar pa je pomembno za pravilno odločitev. Kateri delavec, ali glede sistemizacije več delavcev je bilo imenovanih na delovno mesto svetovalec ministra in po kakšnem postopku, sodišči nista raziskali, zato nastane dvom, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na to je bilo treba na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP obe odločbi nižjih sodišč razveljaviti, da bo v ponovljenem postopku z izvedbo novih dokazov mogoče preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).