Jedro

Če objavljen razpis pogoje določi s sklicevanjem na določbe posameznih predpisov, mora biti torej jasno razvidno, da je upoštevanje te norme razpisni pogoj. Sklicevanje mora biti takšno, da je izključen vsak dvom o tem, ali je neka okoliščina oziroma doseganje nekega praga pogoj za izbiro prijavitelja ali njegovo uvrstitev v ocenjevanje ali morda še v nadaljnji krog izločanja. Prijaviteljem mora biti namreč že v času, ko pripravljajo (zahtevno) prijavo na razpis, nedvoumno poznano, kateri kriteriji so pogoj za izbor, saj le v tem primeru lahko oddajo pravilno sestavljeno prijavo oziroma jo sestavijo tako, da ustreza zahtevam.

Po presoji sodišča zgolj iz določbe 6.2. Javnega razpisa in citirane določbe Metodologije ni mogoče razumeti, da je na ta način izračunan minimalni obseg financiranja razpisni pogoj, tj. pogoj za izbor oziroma za podelitev koncesije. Iz teh določb je razumeti zgolj to, da kako se izračuna obseg sredstev financiranja in kakšen je minimalni obseg financiranja, kar pa samo po sebi še ni pogoj. Tožnica tako pravilno opozarja, da tudi če se obstoječim programom, ocenjenim s C, letni obseg financiranja raziskovalnega programa (po novem razpisu) po Metodologiji lahko zmanjša, je to možno le do minimalnega obsega, določenega v tretjem in petem odstavku 62. člena Pravilnika o postopkih (osmi odstavek točke H. III-C). Ker torej doseganje minimalnega obsega financiranja 1 FTE kategorije cene raziskovalne ure A ni določeno kot pogoj za izbor že obstoječega raziskovalnega programa (na novem javnem razpisu), ni mogoče razumeti, da je tak pogoj določen za nove programe, ki prvič konkurirajo za pridobitev koncesije, ne da bi bilo to posebej tako določeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 6037-24/2016/55 z dne 23. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju toženka) je v zadevi Javnega razpisa za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov (v nadaljevanju Javni razpis) zavrnilo prijavo tožnice za raziskovalni program X5-0047, Enakost in človekove pravice v dobi globalnega vladovanja, raziskovalno področje 5.06 Politične vede (1. točka izreka), ter ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku, saj je sodišče s sodbo I U 138/2017 z dne 19. 6. 2018, odpravilo odločbo z dne 20. 12. 2016, ker toženka ni jasno utemeljila pravne podlage za svojo odločitev. Poleg tega v odpravljeni odločbi ni bil predstavljen način izračuna in nato vzporeditev izračunanega zneska s tretjim odstavkom 62. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik o postopkih) ter ni bilo pojasnjeno, da gre in zakaj gre pri minimalnem letnem obsegu financiranja za pogoj.

2. Toženka tudi v ponovljenem postopku ugotavlja, da se je tožnica pravočasno prijavila na Javni razpis, ki ga je na podlagi Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), Pravilnika o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik o koncesiji), Sklepa o Javnem razpisu in Sklepa o spremembi tega sklepa objavila Javna agencija za raziskovalno dejavnost (v nadaljevanju Agencija). Ocenjevanje prijav je potekalo skladno s Pravilnikom o postopkih in Metodologijo ocenjevanja prijav za razpise št. 6319-2/2013-25 z dne 25. 1. 2016 (v nadaljevanju Metodologija). Tožničina prijava za nov raziskovalni program je bila s strani recenzentov ocenjena s povprečno oceno 18,5. Občasno strokovno telo za ocenjevanje raziskovalnih programov (v nadaljevanju OST) je na podlagi lestvice, določene v tč. H, III-B Metodologije, in v 9. tč. razpisa, za tožničin raziskovalni program predlagalo štiriletno financiranje. Predlog prednostnega seznama prijav raziskovalnih programov z obdobjem financiranja raziskovalnega programa je obravnaval Znanstveni svet agencije (v nadaljevanju ZSA) in ga potrdil. 3. V nadaljevanju postopka se je ZSA seznanil z rezultati finančnega vrednotenja programskih skupin v letu 2016, ki ga je v skladu s točko 6.2 točko Razpisa, 63. členom Pravilnika o postopkih, 22a. členom Pravilnika o koncesiji in Metodologijo za vse tri tipe prijav izvedla Agencija. Za prijave novega raziskovalnega programa, med katere sodi tudi tožničin, je Agencija za ZSA pripravila izračun obsega financiranja tako, da je povprečni obseg sredstev, ki so jih predlagani člani programske skupine v zadnjih petih letih pred objavo poziva oziroma razpisa pridobili na razpisih Agencije za raziskovalne projekte in mlade raziskovalce (kazalec 1.10 po tretjem odstavku 63. člena Pravilnika o postopku), množila s količnikom vede (deveti odstavek H. III-C. Metodologije).

4. Nadalje toženka ugotavlja, da so člani tožničinega raziskovalnega programa X5-0047 v zadnjih petih letih od Agencije pridobili 276.494,29 EUR sredstev za raziskovalne projekte in 131.341,68 EUR za mlade raziskovalce, skupaj torej 276.494,29 EUR ali povprečno 81.576,19 EUR v zadnjih petih letih. Ta znesek se množi s količnikom vede, ki se izračuna tako, da se sredstva, ki so jih člani programskih skupin, pridobili od Agencije za izvajanje raziskovalnih projektov in usposabljanje mladih raziskovalcev, delijo s sredstvi vseh raziskovalnih programov na tisti vedi, v katero se uvršča raziskovalni program. Ob upoštevanju sredstev članov programskih skupin za raziskovalne projekte in mlade raziskovalce v višini 7.319,818, 15 EUR ter sredstev za raziskovalne programe na družboslovnih vedah v višini 15.460.011,38 EUR, znaša količnik za družboslovne vede za obdobje zadnjih pet let 0,5391. Produkt obeh navedenih faktorjev je 43.972,87 EUR, kar pa je manj od minimalnega letnega obsega financiranja programske skupine, tj. FTE cenovne kategorije A, ki znaša 51.714,00 EUR.

5. Posledično pri tožnici ni izpolnjen pogoj minimalnega obsega financiranja programske skupine. Pogojev za podelitev koncesije namreč ne določa zgolj Javni razpis, ampak tudi ZRRD, Pravilnik o koncesiji, Pravilnik o postopkih in Metodologija. Opisan uporabljen način določanja obsega financiranja je določen v šestem odstavku 67. člena Pravilnika, ki napotuje na kriterije in kazalce iz 63. člena Pravilnika in na Metodologijo. Nadalje tretji odstavek 62. člena Pravilnika o postopkih določa, da je minimalni letni obseg financiranja programske skupine (…) raziskovalne organizacije (v nadaljevanju RO) s koncesijo 1 FTE kategorije cene raziskovalne ure A, kar pomeni najmanjši obseg financiranja. Doseganje tega obsega je torej pogoj za financiranje raziskovalnega programa, to da gre za pogoj, pa izhaja iz celotne ureditve določanja obsega financiranja raziskovalnih programov. Iz te ureditve izhaja tudi logika načina določitve obsega financiranja novim raziskovalnim programom, ki se določi tako, da se ga umesti na povprečno vrednost uporabljenega merila. S tem je zagotovljena enakopravna obravnava novih raziskovalnih programov in tistih raziskovalnih programov, ki so v teku že dlje časa. Glede na navedeno je toženka prijavo tožnice za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za raziskovalni program X5-0047 zavrnila.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka kljub jasnim napotilom sodišča ponovno uporabila nezakonit izločitveni kriterij s tem, ko je zavrnila njeno prijavo, češ da ne izpolnjuje pogoja minimalnega obsega financiranja (1 FTE). Iz dodatne obrazložitve in pojasnila o tem, kako se izračuna sporna višina sredstev financiranja, je razvidno, da gre za nezakonit konstrukt in neustavno diskriminacijo med prijavami novih in starih raziskovalnih programov. Poudarja, da je izpolnjevala vse pogoje, saj se je prijavljen raziskovalni program uvrstil v ocenjevanje po kriterijih in merilih iz 6. točke razpisa. Njeno prijavo sta vsebinsko ocenila dva tuja recenzenta, glede na povprečno oceno 18,5 točke pa je OST predlagal štiri letno financiranje. Predlog je obravnaval ZSA in ga v celoti potrdil. Kljub temu je toženka arbitrarno zavrnila prijavo s pojasnilom, da znaša izračunani obseg financiranja novega raziskovalnega programa 43.972,87 EUR in ne dosega 1 FTE, ki je 51.714,00 EUR, čeprav to v Javnem razpisu nikjer ni bilo določeno kot pogoj za podelitev koncesije. Okvirna višina sredstev za izvajanje koncesionirane javne službe je bila določena v 7. točki razpisa, ki je določal le maksimalno število financiranih efektivnih raziskovalnih ur letno. Drugih pogojev Javni razpis ni vseboval, zlasti pa ni nikjer določeno, da bodo izbrane zgolj tiste raziskovalne organizacije (v nadaljevanju RO), pri katerih izračunani obseg financiranja novega raziskovalnega programa dosega najmanj 1 FTE. Tega pogoja toženka ne bi smela upoštevati že zato, ker tožnica pred vložitvijo prijave ni bila seznanjena, da gre za pogoj za pridobitev koncesije. Določba 62. člena Pravilnika o postopkih namreč ne določa, da gre za pogoj pri izboru financiranja, in taka razlaga te določbe ni dopustna. Določba 67. člena Pravilnika o postopkih in Metodologija pa tudi ne določata, da se sme s predloga prednostnega seznama raziskovalnih programov umakniti raziskovalni program, ki je že predlagan za financiranje, če izračunan obseg financiranja ne dosega 1 FTE.

7. Dodeljevanje sredstev, ki se izvaja po sporni Metodologiji, pomeni protiustavno in nezakonito diskriminiranje tožnice kot prijaviteljice novega raziskovalnega programa. Za nove in stare programe veljajo povsem različna pravila o izračunu obsega financiranja. Pri starih programih se ne preverja, ali izpolnjujejo "finančni pogoj", ampak se ugotavlja zgolj odstotek povečanja ali zmanjšanja sredstev. Novi programi pa so podvrženi arbitrarni metodologiji in navkljub nadpovprečnim ocenam ne morejo doseči "finančnega pogoja". Poleg tega ni stvarno upravičenega razloga, da bi se višina porabljenih sredstev, v preteklosti pridobljenih od Agencije, uporabila kot merilo za vrednotenje raziskovalne uspešnosti. Zato so določbe Metodologije v točki III-C. nezakonite in arbitrarne. Ker gre za nezakonit predpis, sodišče sporne Metodologije ne sme upoštevati. Sodišču predlaga, da zaradi nespoštovanja njegovih navodil in vztrajanju toženke pri arbitrarnem kriteriju, meritorno odloči, da se tožnica izbere za koncesionarja za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, in sicer za izvedbo raziskovalnega programa pod šifro X5-0047, koncesija pa se podeli za dobo 4 let in za skupni obseg financiranja 5.100 raziskovalnih ur (3 FTE). Podrejeno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek. Poleg tega naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

8. Toženka se v odgovoru na tožbo ne strinja s tem, da ni sledila pravnemu mnenju sodišča iz sodbe I U 138/2017 z dne 19. 6. 2018. Sodišče je namreč glede spornega obsega financiranja ugotovilo, da je obrazložitev prejšnje odločbe pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, in da iz nje ni mogoče razbrati, ali je bila uporabljena pravilna pravna podlaga. Zato je toženka v izpodbijani odločbi natančno pojasnila pravne podlage, na katerih temelji to vrednotenje.

9. Tožnica v prvem pripravljalnem spisu vztraja, da Javni razpis in pravilniki spornega izločitvenega pogoja ne predpisujejo. Tretji odstavek 62. člena Pravilnika o postopkih se sme uporabiti izključno tako, kot se glasi. Če se v primeru že obstoječega programa izračuna obseg financiranja pod 1 FTE, se tak raziskovalni program ne ukine. Če pa ni dovoljeno ukiniti obstoječih programov, tudi ni mogoče zavrniti financiranja novega raziskovalnega programa. Nerazumljivo je tudi sklicevanje na Pravilnik o koncesiji, saj ta v nobenem členu ne določa kriterijev za finančno vrednotenje prijav za nove raziskovalne programe. Toženka doslej še vedno ni pojasnila, na kakšen način je upoštevala relevančni kriterij, ni obrazložila postavk, na katerih temelji izračun količnika družboslovne vede, niti ni predložila dokazil o izračunu tega količnika. Količnik vede je očitno fiktivna postavka, formula za njegov izračun pa ima zgolj ta namen, da varuje obstoječe programe pred vstopom novih raziskovalnih programov. Zaradi načela zakonitosti sodišče svoje odločitve ne sme opreti na nezakonite predpise, ki določajo uporabo količnika vede za izračun obsega financiranja novih raziskovalnih programov, ampak mora uporabiti institut exceptio illegalis in tožbi ugoditi.

10. Toženka v prvi pripravljalni vlogi pojasnjuje, da logika določitve obsega financiranja novih raziskovalnih programov izhaja iz tega, kako se financirajo obstoječi raziskovalni programi. Pri določanju obsega financiranja obstoječih raziskovalnih programov se po 67. členu Pravilnika o postopkih upošteva letni obseg raziskovalnih ur in kriteriji in kazalci iz 63. člena Pravilnika o postopkih, in sicer gre za raziskovalno uspešnost raziskovalcev (znanstveni kriterij) in družbeno-ekonomsko oziroma kulturno relevantnost raziskovalnih rezultatov. Na podlagi tega se ugotavlja, ali se obseg financiranja obstoječega raziskovalnega programa v prihodnjem obdobju poveča, ohrani ali zmanjša. Cilj te ureditve je, da se nadpovprečno uspešnim raziskovalnim programom obseg financiranja lahko poveča, povprečnim ohranja, in podpovprečnim zmanjša. Pri novih raziskovalnih programih ne more iti za povečanje obsega financiranja, ampak za določitev obsega financiranja, tj. za umestitev na povprečno vrednost uporabljenega merila, tj. merila znanstvenega kriterija - količnika med sredstvi za raziskovalne projekte in mlade raziskovalce ter sredstvi za raziskovalne programe. Način določitve obsega financiranja je podrobneje določen v Metodologiji, ki ne spreminja kriterijev in meril iz Pravilnika o postopkih in Javnega razpisa. Količnik ved, katerega izračun predpisuje Pravilnik o postopkih v osmem odstavku 63. člena, so izračuni povprečnih vrednosti meril za vsako vedo v Sloveniji. Količnik vede odraža povprečno stanje pri programih na vedi in je orientacija za povečanje oziroma zmanjšanje obsega financiranja.

11. Tožnica v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri stališču, da so vsi kriteriji in merila, ki pridejo v poštev pri obravnavi programov, določeni v točki 6.1. Javnega razpisa. Točka 6.2. Javnega razpisa ima naslov Kriteriji in merila za določitev obsega financiranja. Že iz samega naslova je razvidno, da ne gre za vprašanje, ali bo prijava zavrnjena ali ne, ker je bilo o tem že odločeno po kriterijih iz točke 6.1. Tožnik je bil zaradi visoke ocene izbran za financiranje, zato je upravičen do sredstev v višini najmanj 1 FTE. Odločitev temelji na samovoljno sprejeti Metodologiji. V času odločanja veljavni Pravilnik o postopkih se je v 63. členu skliceval na Metodologijo le v šestem in sedmem odstavku, v katerih pa ni nobene podlage za izračunavanje financiranja novih programov na način, ki ga predpisuje Metodologija. Ta je diskriminatoren, ker privilegira obstoječe raziskovalne programe, pri katerih se ne preverja finančnega pogoja, tj. letnega povprečja sredstev pridobljenih od Agencije, in tudi količnik vede je pri odločanju o financiranju obstoječih raziskovalnih programov nepomemben. Pravilnik o postopkih pa količnika vede sploh ne pozna.

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavanem primeru je toženka sprejela odločitev v izvrševanju sodbe I U 138/2017 z dne 19. 6. 2018, s katero je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo odločbo toženke št. 6037 - 24/2016 z dne 20. 12. 2016, s katero je zavrnila prijavo tožnice za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti za raziskovalni program X5-0047. Skladno z navodili sodišča iz te sodbe je toženka v izpodbijani odločbi podrobneje pojasnila razloge in pravne podlage, zaradi katerih je štela, da tožničina prijava ne izpolnjuje pogojev za financiranje raziskovalnega programa X5-0047, tako da je sodišče lahko preizkusilo njeno zakonitost. 14. Med strankama je sporno, ali je bilo v konkretnem Javnem razpisu to, da mora prijavitelj dosegati minimalni obseg financiranja 1 FTE, določeno kot pogoj za podelitev koncesije. Tožnica zatrjuje, da ta pogoj ni bil določen. Toženka pa trdi, da pogoj izhaja iz točke 6.2. Javnega razpisa, 22a. člena Pravilnika o koncesiji, šestega odstavka 67. člena Pravilnika o postopkih, ki napotuje na kriterije in kazalce iz 63. člena Pravilnika o postopkih in na Metodologijo ter iz tretjega odstavka 62. člena Pravilnika o postopkih, kar vse je sestavni del razpisne dokumentacije, s čimer je zadoščeno zahtevam Pravilnika o postopkih. Po njenem mnenju pogoj izhaja tudi iz logike financiranja obstoječih programov, ki prejmejo sredstva v odvisnosti od njihove uspešnosti. Nadalje je med strankama sporno, ali se obseg financiranja za prijavitelja novega raziskovalnega programa izračuna tako, kot je to storila toženka, tj. da se povprečni znesek, ki ga je skupina raziskovalcev v petih letih prejela od Agencije za raziskovalne projekte in mlade raziskovalce (pri tožnici v višini 81.576,19 EUR), deli s količnikom vede, kot je ta definiran v devetem odstavku točke H. III-C Metodologije, in ali obstaja pravna podlaga za njegovo uporabo. Če ta podlaga obstaja, tožnica uveljavlja nezakonitost in neustavnost Metodologije, ki določa izračun količnika vede in predlaga, da sodišče uporabi exceptio illegalis.

15. Pravno podlago za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti določa 38. člen ZRRD, ki določa, da se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa. Koncesionarji morajo izpolnjevati pogoje, ki so s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, določeni za programsko financiranje javne raziskovalne organizacije v delu, ki se nanaša na programsko financiranje (prvi odstavek). Vsebina in postopek javnega razpisa se določi s podzakonskim predpisom, ki ga sprejme minister, pristojen za znanost (drugi odstavek). Podzakonski predpis, ki ureja postopek javnega razpisa, je Pravilnik o postopkih. Po 12. členu Pravilnika o postopkih mora objava razpisa med drugim vsebovati tudi navedbo osnovnih pogojev za kandidiranje na razpisu in kriterijev za ocenjevanje (4. točka prvega odstavka 12. člena) ter razpisno dokumentacijo z navedbo vrste dokazil o izpolnjevanju pogojev (7. točka prvega odstavka 12. člena). Razpisna dokumentacija vsebuje metodologijo ocenjevanja prijav za (so)financiranje raziskovalne dejavnosti, podzakonske predpise Agencije, predpisan obrazec prijave, vzorec pogodbe in po potrebi druge obrazce ter različna navodila (prvi odstavek 13. člena Pravilnika o postopkih).

16. Obravnavani Javni razpis kriterije in merila določa v 6. točki. V točki 6.1. so navedeni kriteriji in merila ter metoda za ocenjevanje, pri čemer se Javni razpis sklicuje na določbe Metodologije vsebovane v poglavjih A Splošno in H Raziskovalni program. Na podlagi teh kriterijev je tožnica pri ocenjevanju dosegla 18,5 točk, kar med strankama ni sporno. Nadalje je v točki 6.2. Javnega razpisa, ki ima naslov kriteriji za določitev obsega financiranja, določeno, da se pri določitvi obsega financiranja raziskovalnega programa upoštevajo kriteriji in kazalci, ki so določeni v 63. členu Pravilnika o postopkih, in sicer raziskovalna uspešnost in družbeno-ekonomska oziroma kulturna relevantnost. Za nove raziskovalne programe (med katere sodi tožničin) Javni razpis določa, da se pri teh kriterijih oceni rezultate predlaganih članov programske skupine prijavitelja in izvajalcev raziskovalnega programa in da so merila za vrednotenje kazalcev ter postopek vrednotenja konkretizirani v Metodologiji. Po presoji sodišča iz te dikcije Javnega razpisa ne izhaja, da je bil v točki 6.2. za izbor raziskovalnega programa za podelitev koncesije predpisan (dodatni) pogoj, ki naj bi določal, da se lahko koncesija za izvajanje javne službe za nov raziskovalni program dodeli le v primeru, če dosega minimalni letni obseg financiranja programske skupine v višini 1 FTE za kategorijo cene raziskovalne ure A (ki znaša 51.714,00 EUR). Toženkina trditev, da tak pogoj izhaja iz točke 6.2. Javnega razpisa, tako po presoji sodišča ni pravilna. Določbo je namreč mogoče razumeti tako, kot to navaja tožnica, tj. da določa obseg sredstev, ki jih prejme tisti program, ki je bil upoštevaje točko 6.1. Javnega razpisa oziroma poglavje H Metodologije ocenjen z zadostnim številom točk. 17. Ker toženka kot pravno podlago za svojo odločitev navaja še Pravilnik o koncesiji, Pravilnik o postopkih in Metodologijo, je moralo sodišče presoditi še, ali je bil pogoj doseganja minimalnega financiranja programske skupine v višini 1 FTE določen že s tem, ko se Javni razpis sklicuje na te predpise oziroma določa, da so sestavni del razpisne dokumentacije. Prvi odstavek 22a. člena Pravilnika o koncesijah določa, da se koncesionarjem lahko poveča oziroma zmanjša financiranje programov, ki jih izvajajo na podlagi odločbe o koncesiji, in sicer po postopkih ter z upoštevanjem kriterijev, kazalnikov in meril, določenih v podzakonskem predpisu agencije, ki ureja postopke (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanja izvajanja raziskovalne dejavnosti. Iz citiranega določila izhaja, da se nanaša zgolj na tiste programe, ki so že financirani, ki se torej že izvajajo in zato pritrjuje tožnici, da to določilo ne določa pogojev za izbor na konkretnem Javnem razpisu. Tudi 63. člena Pravilnika o postopkih, na katerega se sklicuje Javni razpis, ko določa kriterije in merila za določitev obsega financiranja, ni mogoče razumeti tako, da je v njem določeno, da je doseganje minimalnega obsega financiranja v obsegu 1 FTA pogoj za podelitev koncesije. Citirano določilo Pravilnika o postopkih ima naslov "spodbujanje odličnosti" in govori o tem, da lahko Agencija v skladu s proračunskimi možnostmi vsako leto na podlagi javnega poziva poveča financiranje raziskovalnih programov (prvi odstavek). V nadaljevanju govori o tem, kako se ocenjuje raziskovalna uspešnost (obstoječih) programov oziroma raziskovalcev. Agencija na podlagi teh ocen za ZSA pripravi predlog ocen za raziskovalni program. Sklep o višini dodatnega financiranja za posamezni raziskovalni program sprejme direktor na predlog ZSA. Odločbo o dodatnem financiranju za RO s koncesijo sprejme minister v skladu z določbami podzakonskega akta, ki ureja koncesijo za izvajanje javne službe (...). Ta določba pravilnika se sklicuje na metodologijo v dveh odstavkih. V šestem odstavku določa, da se obdobje vrednotenja kazalcev določi v metodologiji, ter v sedmem odstavku še, da so merila za vrednotenje kazalcev, ki temeljijo na sredstvih, podrobneje določena v metodologiji. O novih raziskovalnih programih pa 63. člen Pravilnika o postopkih nima posebnih določb. Določba 63. člena Pravilnika o postopkih se tako ne nanaša na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati RO za pridobitev koncesije, saj ne določa, da je ocenjevanje prijav in izbira kakor koli pogojevana z zahtevo, da prijavitelj oziroma člani njegove programske skupine dosegajo minimalni letni obseg financiranja 1 FTE kategorije cene raziskovalne ure A, ampak se nanaša na dodatno financiranje raziskovalnega programa. Drugače ne izhaja niti iz 67. člena Pravilnika, ki nov raziskovalni program omenja v tretjem odstavku, in sicer navaja, da se, če RO oziroma RO s koncesijo prijavi nov raziskovalni program, ocenijo rezultati članov, ki jih prijavitelj prijavi v programski skupini za izvajanje raziskovalnega programa.

18. Sodišče se strinja s toženko, da je v postopku izbora prejemnikov proračunskih sredstev, ki izvajajo raziskovalno dejavnost, potrebno upoštevati zakon, Pravilnik o koncesiji in Pravilnik o postopkih ter Metodologijo, četudi Javni razpis njihovih določb ne povzema izrecno. Vendar je že v zadevi I U 138/2017 z dne 19. 6. 2018 poudarilo, da je dolžan koncedent pri podeljevanju koncesij dosledno upoštevati tisto, kar je v aktih oziroma v razpisu predpisano kot pogoj za njeno podelitev, saj se le na ta način lahko zagotovi enak položaj prijaviteljev. Pogoji za kandidiranje in kriteriji za ocenjevanje vlog pa morajo biti razvidni iz objave razpisa (4. točka prvega odstavka 12. člena Pravilnika o postopkih). Če objavljen razpis pogoje določi s sklicevanjem na določbe posameznih predpisov, mora biti torej jasno razvidno, da je upoštevanje te norme razpisni pogoj. Sklicevanje mora biti takšno, da je izključen vsak dvom o tem, ali je neka okoliščina oziroma doseganje nekega praga pogoj za izbiro prijavitelja ali njegovo uvrstitev v ocenjevanje ali morda še v nadaljnji krog izločanja. Prijaviteljem mora biti namreč že v času, ko pripravljajo (zahtevno) prijavo na razpis, nedvoumno poznano, kateri kriteriji so pogoj za izbor, saj le v tem primeru lahko oddajo pravilno sestavljeno prijavo oziroma jo sestavijo tako, da ustreza zahtevam. Kar se tiče obravnavane zadeve, iz drugega odstavka točke 6.2. Javnega razpisa izhaja, da se pri določanju obsega financiranja v primeru novega raziskovalnega programa pri kriterijih raziskovalna uspešnost in družbeno-ekonomska relevantnost oceni rezultate predlaganih članov programske skupine prijavitelja in izvajalcev raziskovalnega programa. Jasno je tudi zapisano, da so merila ter postopek vrednotenja konkretizirani v Metodologiji. V Metodologiji je sicer v devetem odstavku točke H. III-C. določeno, da se za nove raziskovalne programe obseg sredstev določi tako, da se povprečni obseg sredstev, ki so jih predlagani člani programske skupine v zadnjih petih letih pred objavo razpisa pridobili na razpisih za raziskovalne projekte in mlade raziskovalce, množi s količnikom vede, na katerem se program ocenjuje. Kako se izračuna količnik vede, je določeno v četrtem odstavku te točke, ki govori o delitvi (že obstoječih) raziskovalnih programov v skupine A, B in C, in sicer se sredstva članov programskih skupin iz obravnavanega vira na posamezni vedi delijo s sredstvi za raziskovalne programe na posamezni vedi. Vendar pa po presoji sodišča zgolj iz določbe 6.2. Javnega razpisa in citirane določbe Metodologije ni mogoče razumeti, da je na ta način izračunan minimalni obseg financiranja razpisni pogoj, tj. pogoj za izbor oziroma za podelitev koncesije. Iz teh določb je razumeti zgolj to, da kako se izračuna obseg sredstev financiranja in kakšen je minimalni obseg financiranja, kar pa samo po sebi še ni pogoj. Tožnica tako pravilno opozarja, da tudi če se obstoječim programom, ocenjenim s C, letni obseg financiranja raziskovalnega programa (po novem razpisu) po Metodologiji lahko zmanjša, je to možno le do minimalnega obsega, določenega v tretjem in petem odstavku 62. člena Pravilnika o postopkih (osmi odstavek točke H. III-C). Ker torej doseganje minimalnega obsega financiranja 1 FTE kategorije cene raziskovalne ure A ni določeno kot pogoj za izbor že obstoječega raziskovalnega programa (na novem javnem razpisu), ni mogoče razumeti, da je tak pogoj določen za nove programe, ki prvič konkurirajo za pridobitev koncesije, ne da bi bilo to posebej tako določeno.

19. Sodišče se mora izreči še o tem, ali je tretji odstavek 62. člena Pravilnika o postopkih neposredno, tj. ne glede na določbe Javnega razpisa, lahko uporabljen kot pogoj in s tem kot pravna podlaga za odločitev toženke. Ta določba določa, da je minimalni letni obseg financiranja programske skupine, ki deluje samo v JRZ, 2,5 FTE kategorije cene raziskovalne ure A, v drugih JRO oziroma RO s koncesijo pa je 1 FTE kategorije cene raziskovalne ure A. Po presoji sodišča ta norma ni formulirana tako, da bi naslovnik lahko razumel, da je z njo določen izločitveni pogoj konkretnega Javnega razpisa, četudi je navedeno, da je celoten Pravilnik del razpisne dokumentacije. Taka navedba je namreč preveč splošna, da bi bilo mogoče iz nje razbrati, da naj bi šlo za pogoj za podelitev koncesije. Za pogoj bi šlo, če bi Pravilnik o postopkih ali Javni razpis jasno navedel, da je doseganje takega minimalnega obsega financiranja, kot je določeno v tej določbi Pravilnika o postopkih, pogoj za podelitev koncesije, ne pa zgolj določal, kaj je to minimalni obseg financiranja.

20. Toženka bi morala torej v primeru, če je štela, da gre za razpisni pogoj, v Javnem razpisu razločno določiti, da se prijava novega raziskovalnega programa uvrsti v ocenjevanje le, če so člani nove programske skupine v zadnjih petih letih pridobili nek minimalni obseg sredstev, v tem primeru v višini 1 FTE ali določiti, da mora pozitivno ocenjena vloga prijavitelja izpolniti nadaljnji pogoj, da dosega nek minimalen znesek financiranja, pri čemer bi moral biti način izračuna jasen in vnaprej znan. Šele, če bi bilo določeno, da gre za pogoj, pa bi se lahko postavilo vprašanje enakopravnega obravnavanja prijaviteljev obstoječih in novih raziskovalnih programov in bi prišlo do tehtanja upravičenosti razlogov za različno ureditev. Ker pa je sodišče presodilo, da konkretni Javni razpis takega pogoja ni določal, se do tožbenih ugovorov, ki se tičejo nezakonitosti in neustavnosti Metodologije, ni opredeljevalo.

21. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

22. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji brez glavne obravnave. Toženka je sicer predlagala zaslišanje dr. C.C., zaposlenega pri Agenciji, ki bi vedel podrobneje pojasniti celotni sistem programskega financiranja oziroma sistem izbora raziskovalnih programov. Sodišče obravnave ni izvedlo in priče ni zaslišalo, ker je tisto dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, med strankama nesporno. V obravnavani zadevi je namreč nesporno, da je raziskovalni program tožnice št. X5-0047 v postopku ocenjevanja dosegel 18,5 točk in je OST predlagal njegovo štiri letno financiranje. Tožnica sicer v pripravljalnih vlogah toženki očita, da ni pojasnila postavk, na podlagi katerih je izračunala 1 FTE oziroma konkretneje količnik vede, in da ni predložila dokazil za izračun količnika. Ker pa je sodišče štelo, da minimalni obseg financiranja ni bil določen kot pogoj za podelitev koncesije, to, ali so zneski, na podlagi katerih je bil izračunan količnik vede, pravilno izračunani (čemur tožnica ugovarja šele v pripravljalni vlogi), ni pravno relevantno. Zato tudi dokazovanje višine teh zneskov in samega količnika ni potrebno. Sistem programskega financiranja, ki naj bi ga priča pojasnila, pa je razviden iz predpisov. Kako je toženka te predpise uporabila, je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno je sodišče štelo, da je dokaz nepotreben.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).