Jedro

Po stališču komisije za razlago kolektivne pogodbe, sprejetem na seji dne 26.6.2000 (Ur. l. RS št. 81/2000 - tč. 4), je izplačalo solidarnostne pomoči vezano na določen dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Delodajalec je dolžan pomoč izplačati v primerih oz. ob izpolnitvi pogojev iz 4. tč. 40. člena KPNGd. Glede na namen solidarnostne pomoči in upoštevajoč razlago komisije z dne 26.6.2000, obveznost delodajalca nastane z izpolnitvijo pogojev iz 3. odst. 4. tč. 40. člena KPNGd, torej s potekom 3 mesecev odsotnosti dela zaradi bolezni. Delavcu zato ni potrebno posebej zahtevati izplačila solidarnostne pomoči, ker je delodajalec dolžan sam izplačati solidarnostno pomoč takoj, ko ugotovi, da je delavec začasno zadržan z dela več kot 3 mesece zaradi bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožnici izplačati solidarnostno pomoč po 4. točki 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPnd - Ur.l. RS št. 18/91 in 34/93) v višini 90.641,00 SIT, z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 1.4.1999 dalje do plačila, ker je bila tožnica več kot 3 mesece nezmožna dela, kolektivna pogodba pa ne razlikuje bolniškega staleža zaradi bolezni in bolniškega staleža zaradi rizične nosečnosti (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki pa je naložilo tudi, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 56.124,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 28.12.2000 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (2. točka izreka sodbe).

Zoper prvostopenjsko sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke oz. prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja pri tem, da rizična nosečnost ni daljša bolezen, zato ni podana pravna podlaga za izplačilo solidarnostne pomoči. Napačno je določen tudi čas pričetka teka zakonitih zamudnih obresti, saj tožnica pred vložitvijo tožbe od tožene stranke ni zahtevela izplačila solidarnostne pomoči, zato tožena stranka ni prišla v zamudo in bi bila tožnica eventuelno upravičena do zamudnih obresti od vložitve tožbe (28.6.2000). Zahtevala je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi 10. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur.l. RS št. 18/91 in 47/93) je komisija za razlago te pogodbe na seji dne 26.6.2000 sprejela razlago 40. člena KPnd - solidarnostna pomoč. Razlaga kolektivne pogodbe ne pomeni spremembe kolektivne pogodbe niti dopolnitve kolektivne pogodbe in ker nima določb o tem od kdaj se uporablja razlaga, ki jo je sprejela v kolektivni pogodbi določena komisija, je razlaga sestavni del kolektivne pogodbe in se uporablja skupaj s kolektivno pogodbo, kar pomeni od objave kolektivne pogodbe v uradnem listu. V predmetni zadevi pa je potrebno še upoštevati, da je komisija za razlago te pogodbe že 14.1.1997 sprejela med drugim tudi razlago 4. točke 40. člena citirane pogodbe. Po objavljeni razlagi v Ur.l. RS št. 81/2000 - tč. 2, v zvezi s 3. alineo 4. točke 40. člena KPnd pripada solidarnostna pomoč zaradi daljše bolezni delavcu v primeru daljše bolezni, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo, kar je potrebno v vsakem primeru izkazati s potrdilom pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije. Pri tem te pravice ni mogoče dodatno pogojevati z vrsto bolezni, zaradi katere je delavec nezmožen za delo, saj gre za izključno strokovno presojo zdravnika. Kot daljšo odsotnost se šteje bolezen, ki traja 3 ali več mesecev. Iz mnenja ZZZS OE Celje z dne 12.3.1999 (priloga A 1) je razvidno, da je bila tožnica zadržana od dela zaradi bolezni od 30.9.1998 do 31.3.1999. V obrazložitvi navedenega sklepa je zdravniška komisija zapisala, da je tožničina nezmožnost za delo utemeljena do nastopa porodniškega dopusta 45 dni pred terminom poroda ter da ji je začasna zadržanost zaključena z 31.3.1999. Iz prilog A 3 - A 5 - zdravniških potrdil za tožnico, ki so bila podlaga za odločitev zdravniške komisije o upravičenosti tožnice do zadržanosti z dela, izhaja, da je šlo pri tožnici za visoko rizično nosečnost. Iz navedenega izhaja, da je že zdravniška komisija rizično nosečnost štela za bolezen in je tožnica zato v skladu s 4. točko 40. člena KPnd upravičena do solidarnostne pomoči, saj je bila nezmožna za delo več kot 3 mesece. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti šele od vložitve tožbe 28.6.2000, ker pred tem ni zahtevala izplačila solidarnostne pomoči od tožene stranke. Po stališču komisije za razlago kolektivne pogodbe, sprejetem na seji dne 26.6.2000 (Ur.l. RS št. 81/2000 - tč. 4), je izplačilo solidarnostne pomoči vezano na določen dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Delodajalec je dolžan pomoč izplačati v primerih oz. ob izpolnitvi pogojev iz 4. tč. 40. člena KPnd. Glede na namen solidarnostne pomoči in upoštevajoč razlago komisije z dne 26.6.2000, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da obveznost delodajalca nastane z izpolnitvijo pogojev iz 3. odst. 4. tč. 40. člena KPnd, torej s potekom 3 mesecev odsotnosti z dela zaradi bolezni. Delavcu zato ni potrebno posebej zahtevati izplačila solidarnostne pomoči, ker je delodajalec dolžan sam izplačati solidarnostno pomoč takoj, ko ugotovi, da je delavec začasno zadržan z dela več kot 3 mesece zaradi bolezni, kar bi v tožničinem primeru pomenilo od 1.1.1999, ker je bila v bolniškem staležu od 30.9.1998. Prvostopenjsko sodišče je tožnici priznalo zamudne obresti od 1.4.1999 - od izteka začasne zadržanosti z dela zaradi rizične nosečnosti in ne od 1.1.1999 kot je zahtevala tožnica, ne da bi ta del zahtevka posebej zavrnilo. Ker pa tožnica v roku 15 dni od prejema pismenega odpravka sodbe ni zahtevala izdaje dopolnilne sodbe v skladu s 1. odst. 325. člena ZPP, se šteje, da je tožnica ta del zahtevka umaknila.

Iz navedenih razlogov in ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa v postopku ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP/99 na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP/99).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.