Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da mu je bil status in pravice priznane z odločbo pristojnega upravnega organa v nekdanji Republiki Srbiji, je odločitev o zadevi odvisna le še od vprašanja, ali se je ta odločba na dan 25.6.1991 tudi izvrševala. Izvrševanje odločbe je namreč pogoj za to, da tožnik že uveljavljeni status obdrži, ne glede na pogoje, določene v ZVojI ter za prevedbo pravic po ZVojI. Prav to, da se je odločba, izdana po prejšnjih predpisih, izvrševala z nakazili na naslov tožnikovega stalnega prebivališča v Sloveniji, in sicer vse do februarja 1992, pa izhaja iz dejanskega stanja, navedenega v odločbi upravnega organa prve stopnje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 119. člena ZVojI, ni podlage. Pogoja, izvrševanje odločbe, ki jo je izdal organ druge republike nekdanje SFRJ, na dan 25.6.1991, ni mogoče razlagati tako kot ga razlaga tožena stranka (da pogoj ni izpolnjen ker se je odločba izvrševala preko upravnega organa Republike Srbije), saj taka razlaga ni logična in ni v skladu z namenom določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI, s katero se izvaja določba 18. člena UZITUL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.11.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Dravograd z dne 29.8.2001 in zadevo za priznanje statusa in pravic vojnega invalida kot vojaškega vojnega invalida vrnila v ponoven postopek in odločanje prvostopnemu upravnemu organu. Z navedeno prvostopno odločbo je bil tožniku priznan status vojaškega vojnega invalida VIII. skupine zaradi 40 % invalidnosti in določena višina invalidnine od 1.2.2001 dalje.

Tožena stranka je na podlagi podatkov v spisu ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 119. in 120. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI), in sicer v tistem delu, ki določa, da se je odločba, ki jo je izdal organ druge republike nekdanje SFRJ, izvrševala v Republiki Sloveniji na dan 25.6.1991. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik državljan Republike Slovenije, vendar pa se njegove pravice iz naslova statusa vojaškega vojnega invalida na dan 25.6.1991 niso izvrševale v Republiki Sloveniji. Iz dopisa Sekretariata za družbene dejavnosti SO Novi Beograd dne 31.12.1991 je razvidno, da se invalidski spis tožnika prenaša v SO Dravograd, iz česar je moč sklepati, da so se pravice imenovanega iz naslova navedenega statusa (le-ta je bil tožniku priznan z odločbo Oddelka za družbene službe SO Novi Beograd z dne 29.10.1970), na dan 25.6.1991 izvrševale še preko navedenega upravnega organa Republike Srbije in ne preko pristojnega upravnega organa Republike Slovenije. Ker tožnik navedenega zakonskega pogoja iz 119. oziroma 120. člena ZVojI ne izpolnjuje, se mu statusa oziroma pravice vojaškega vojnega invalida po določbah ZVojI ne more zagotoviti. Tožena stranka je zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu, ker ni bilo mogoče ugotoviti, ali so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida po določbah 2. člena ZVojI. Prvostopni organ naj zasliši tožnika o njegovi udeležbi v NOB, zlasti v katerih partizanskih enotah se je boril in kje. Če bo dokazal, da je bil udeleženec NOB Slovenije, bo treba zaslišati še kakšne priče, ki jim je znano, v kakšnih okoliščinah je tožnik dobil okvaro zdravja, pridobiti listinski dokument, iz katerega bo razvidno, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 1. člena ZVojI, izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije o odstotku tožnikove invalidnosti ter glede na ugotovljeno izdati ustrezno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je odločba tožene stranke nezakonita zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, določb 119. in 120. člena ZVojI. Po določbah navedenih členov je dosedanjim upravičencem zagotovljen status vojaškega vojnega invalida, pravice pa ob pogojih in v obsegu, predpisanih s tem zakonom. Navedena določba je skladna z določbo 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). S to določbo je Republika Slovenija zagotovila borcem NOB Jugoslavije, vojaškim invalidom, članom družin padlih borcev in uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ob času razglasitve samostojnosti Slovenije, varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do osamosvojitve Slovenije določali predpisi SFRJ. Republika Slovenija se je tedaj zavezala vsem naštetim osebam, da kot pravna država ne bo posegala v njihove pridobljene pravice, čeprav so jih pridobili po predpisih SFRJ, sprejetih do osamosvojitve Slovenije. Ker tožnik nesporno sodi med naštete osebe, je sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožniku pravic, ki jih je pridobil na podlagi odločbe pristojnega upravnega organa nekdanje SFRJ, zato ker se navedena odločba ni izvrševala 25.6.2001 v Republiki Sloveniji, po mnenju prvostopnega sodišča nesprejemljivo in v nasprotju s citirano odločbo 18. člena UZITUL.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tem primeru nepravilno uporabila materialni predpis določbe 119. in 120. člena ZVojI. V zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Slovenije, da je imel na dan 25.6.1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, sporno tudi ni, da je po veljavnih predpisih o vojaških invalidih nekdanje SFRJ uveljavil status in pravice vojaškega vojnega invalida. Te pravice je uveljavil na podlagi navedene odločbe pristojnega organa Občine Novi Beograd, torej pristojnega upravnega organa SR Srbije kot republike nekdanje SFRJ. Po podatkih v spisu pa se je invalidski spis v Republiko Slovenijo prenesel šele v decembru 1991, iz česar je moč nedvomno ugotoviti, da se na dan 25.6.1991 navedena odločba upravnega organa druge republike nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni izvrševala. Tožnik je sicer lahko prejemal invalidnino na naslov stalnega prebivališča, ki ga je imel v Republiki Sloveniji, vendar je invalidnino sprejemal iz tedanje Republike Srbije na podlagi aktov tamkajšnjih pristojnih organov. To pa pomeni, da se predmetna odločba v Republiki Sloveniji na dan 25.6.1991 ni izvrševala in v posledici tega ni izpolnjen eden od pogojev, ki ga predpisujeta 119. oziroma 120. člen ZVojI. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči o stvari, oziroma podrejeno vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

ZVojI v 1. odstavku 119. člena določa, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih, o civilnih invalidih vojne oziroma o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25.6.1991, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanem s tem zakonom. Namen te določbe je vsem dosedanjim upravičencem do tega statusa, ki so državljani Republike Slovenije, zagotoviti ta status tudi po uveljavitvi ZVojI, ne glede na morebitno drugačno opredelitev tega statusa v ZVojI v primerjavi s prejšnjimi predpisi, pri čemer ni pomembno, ali so status uveljavili v Sloveniji ali kakšni drugi republiki nekdanje skupne države. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da mu je bil status in pravice priznane z odločbo pristojnega upravnega organa v nekdanji Republiki Srbiji, je odločitev o zadevi odvisna le še od vprašanja, ali se je ta odločba na dan 25.6.1991 tudi izvrševala. Izvrševanje odločbe je namreč pogoj za to, da tožnik že uveljavljeni status obdrži, ne glede na pogoje, določene v ZVojI ter za prevedbo pravic po ZVojI. Prav to, da se je odločba, izdana po prejšnjih predpisih, izvrševala z nakazili na naslov tožnikovega stalnega prebivališča v Sloveniji, in sicer vse do februarja 1992, pa izhaja iz dejanskega stanja, navedenega v odločbi upravnega organa prve stopnje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 119. člena ZVojI, ni podlage. Pogoja, izvrševanje odločbe na dan 25.6.1991, ni mogoče razlagati tako kot ga razlaga tožena stranka, saj taka razlaga ni logična in ni v skladu z namenom določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI, s katero se izvaja določba 18. člena UZITUL. Z navedeno določbo UZITUL se je namreč, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, Republika Slovenija zavezala vojaškim invalidom zagotoviti varstvo v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.