Jedro

Podatka o tem, ali je bila s strani občinskega organa izdana kakšna odločba, da gre pri spornih nepremičninah za objekte občinskega pomena, v spisu ni. Ker gre za okoliščino, ki je odločilnega pomena za lastninjenje nepremičnin športnih društev in ker sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede tožeča stranka, bi moralo prvostopenjsko sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti tudi v okviru določila Zakona o športu, ki se nanaša na lastninjenje športnih objektov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. S primarnim zahtevkom je tožeča stranka od tožene zahtevala priznanje lastninske pravice na parcelah št. 1355/1 (zelenica), 1355/2 (pomol), 1355/3 (poslovna stavba in dvorišče), 1355/6 (dvorišče), vpisanih v vl.št. 534 k.o. I. ter na parceli št. 1346 (stavbišče s čolnarno), vpisano v vl.št. 294 k.o. I. ter dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice pri teh parcelah na tožečo stranko. S podrejenim zahtevkom pa je terjala tožeča stranka ugotovitev, da je lastnica vseh prej navedenih parcel, kar naj bi se po uradni dolžnosti vpisalo v zemljiško knjigo. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, ji je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 210.320,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj na podlagi obravnave izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da njen zahtevek temelji na določilih

11., 12., 24., 25. in 26.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kjer je določeno, da imajo lahko društva lastninsko pravico na poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki so namenjeni za uresničevanje skupnih interesov njihovi članov in ciljev, zaradi katerih so ustanovljeni, kot tudi na zemljišču, ki je namenjeno za zadovoljevanje skupnih interesov njihovih članov. Zahtevek pa temelji tudi na predpisih, po katerih je bilo mogoče pridobiti pravico uporabe na nepremičnini v družbeni lasti.

Na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, je tožeča stranka uresničevala svojo dejavnost in vanje vlagala na zakonit način na podlagi veljavnih lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Nepremičnine je namreč pridobila v posest brez kakršnegakoli objekta, z gradnjo na nepremičninah pa je ustvarila novo vrednost oziroma novo nepremičnino, le da svoje pravice ni vpisala v zemljiško knjigo. Vsa dela in gradnje je kot dobroveren graditelj izvajala z vednostjo tožene stranke in njenim odobravanjem.

Tožena stranka je sicer prispevala sredstva za izvajanje športne dejavnosti, ničesar pa za samo gradnjo. Meni, da je zato pridobila z gradnjo pravico uporabe na spornih zemljiščih oziroma lastninsko pravico in da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da društvo brez plačila ni moglo pridobiti pravice uporabe na nepremičninah oziroma lastninske pravice na njih. Gre namreč za pridobitev lastninske pravice z gradnjo, pri čemer zgrajeni stavbi pripada tudi funkcionalno zemljšče, potrebno za njeno redno rabo. Tožeča stranka pa je zemljišče pridobila tudi z nasipavanjem zemlje in podlage v morje, torej na originaren način. Pritožba zaključuje, da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Da je stališče tožeče stranke o pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah z gradnjo v letih od 1958 do 1969 kot tudi na podlagi priposestvovanja, zgrešeno, je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, ki se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na ODZ in zakone, ki so urejali promet z nepremičninami v družbeni lasti, saj je ZTLR pričel veljati šele 01.09.1980. Na nepremičninah v družbeni lasti ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice niti s priposestvovanjem niti originarno z zgraditvijo objekta. Pravilno pa je sodišče tudi obrazložilo, da je za pridobitev pravice uporabe v navedenem obdobju bilo potrebno pridobiti odločbo upravnega organa za premoženjskopravne zadeve, za katero pa tožeča stranka ni zatrjevala, da ji je bila izdana in je tudi ni predložila. Pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožeče stranke moralo ugoditi iz drugih razlogov. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Ur.l. RS, št. 44/97) je namreč določil, da bo lastninjenje nepremičnin športnih društev urejeno s posebnim zakonom. Tak posebni zakon je bil Zakon o športu (ZSpo - Ur.l. RS, št. 22/98), ki je v 64.čl. uredil lastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali pa so bili njihovi lastniki razvojni skladi. 1.odst. tega člena določa, da športni objekti postanejo last društva, razen tistih objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu določi za športne objekte občinskega pomena. 3.odst. pa določa, da tisti športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi kot take, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz 1.odst. tega člena. Po preteku enoletnega roka so torej postali vsi športni objekti, ki niso na predpisan način postali last občine, po sili zakona last društev, ki so z njimi upravljala. Navedbe tožeče stranke pa so šle prav v smeri tega, da je sporne nepremičnine imela v posesti in z njimi upravljala v zvezi s svojo športno dejavnostjo. Podatka o tem, ali je bila s strani občinskega organa izdana kakšna odločba, da gre pri spornih nepremičninah za objekte občinskega pomena, v spisu ni. Ker gre za okoliščino, ki je odločilnega pomena za lastninjenje nepremičnin športnih društev in ker sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede tožeča stranka, bi moralo prvostopenjsko sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti tudi v okviru citiranega določila Zakona o športu, ki se nanaša na lastninjenje športnih objektov in v zvezi s tem od strank zahtevati ustrezna pojasnila in ugotoviti odločilna dejstva.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.čl. ZPP).