Jedro

Tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve dne 5. 2. 2003 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 10. 3. 2006 in 30. 8. 2006, s katerima je bila dokončno zavrnjena pravica tožnika do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Odločilo je, da ima tožnik kot invalid III. kategorije pravico do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1, toženi stranki pa je naložilo, da o odmeri in izplačevanju nadomestila odloči s posebno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja s pravnomočno odločbo z dne 23. 5. 2003. Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 9. 10. 2002 dalje. V pravnomočno razvrstitev ter pravico do razporeditve po ZPIZ92 sodišče ne more poseči. Glede na datum nastanka invalidnosti pred 1. 1. 2003 sodišče ni imelo podlage za priznanje pravic po ZPIZ-1. Ker ni upoštevalo določbe 446. člena ZPIZ-1 je zmotno uporabilo materialno pravo. Pravico do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 je možno priznati zgolj v primerih, če je tožniku priznana invalidnost po novem ZPIZ-1, kar pa pri tožniku ni primer. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbo 391. člena ZPIZ-1 in sicer je zmotno tolmačilo pomen tega predpisa, ki se nanaša le na primere, ko so se postopki začeli pred 1. 1. 2003. Tožnik ni pridobil novih pravic po ZPIZ-1, temveč je glede na datum nastanka invalidnosti na podlagi 397. člena ZPIZ-1 obdržal pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pogojev za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače po ZPIZ92 tožnik ne izpolnjuje, ni pa mu mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da je bil predmet spora odločanje o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in ne o upravičenosti do nadomestila za invalidnost. Ker v zvezi s tem delom obrazložitve ni obrazložitve, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz prvega odstavka 360. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo prvostopno sodbo razveljaviti in tožbo zavreči, ker je sodišče prve stopnje odločilo o pravici, ki ni bila predmet predsodnega postopka.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1).Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima obrazložitev tudi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje lahko odločilo o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost na podlagi ZPIZ-1. S tem je odgovorilo tudi na pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavreči, ker to ni bilo predmet predsodnega postopka.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Vrhovno sodišče je že v sklepu VIII Ips 165/2008 dovolj jasno navedlo, zakaj je tožena stranka o pravicah tožnika nepravilno odločila po določbah ZPIZ92. Po določbah 391. člena ZPIZ-1 se v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega (tudi invalidskega) zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo dotedanji predpisi – torej ZPIZ92. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe 446. člena ZPIZ-1, na podlagi katerih so se določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati kasneje, šele s 1. 1. 2003. To pomeni, da je treba upoštevati določbe ZPIZ92 v vseh postopkih odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki so se pričeli pred 1. 1. 2003, pri čemer se v takem primeru pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

8. Pri tožniku ne gre za primer, ki ga urejajo navedene prehodne določbe. Kot izhaja iz upravnega spisa, se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 5. 2. 2003 (odločba št. 5059 438 z dne 23. 5. 2003). Pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je zato v celoti ZPIZ-1. Na to ne vpliva dejstvo, da je bila tožniku invalidnost priznana za nazaj – od 9. 10. 2002 dalje. Odločba tožene stranke z dne 8. 12. 2003, s katero je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, je temeljila na izvedenskem mnenju invalidske komisije z dne 14. 10. 2003. Ne iz odločbe ne iz mnenja ni razvidno, zakaj je kot datum invalidnosti določen 9. 10. 2002. Ker pa se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1 oziroma pred 1. 1. 2003, ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1, ki se izrecno nanaša le na te primere – torej primere iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1. Na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003 je bilo o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno z izpodbijanima odločbama tako, da tožnik pravice do tega nadomestila nima. Ker pa od 1. 1. 2003 dalje zakon take pravice ni več urejal, bi bilo treba upoštevati določbe ZPIZ-1. 9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe ZPIZ-1. Predmet revizijske presoje je odločitev o dokončni odločbi tožene stranke, da tožnik nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. O tej pravici tožena stranka do izdaje odločbe z dne 10. 3. 2006 (potrjene z odločbo z dne 30. 8. 2006) ni odločala. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 12. 2003 (in ne z zavrnilno odločbo z dne 23. 5. 2003, kot to zmotno navaja revizija) je bilo odločeno le o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami. Napotek v navedeni odločbi, da bo o tožnikovi pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo ne pomeni, da je tožnik to pravico že pridobil s pravnomočno odločbo z dne 8. 12. 2003. 10. Po prehodnih določbah 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 (ZPIZ92), obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu še naprej. Pravice po ZPIZ-1 lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tožnik do 31. 12. 2002 ni bil uživalec nobenih denarnih pravic po ZPIZ92. Postopek za priznanje pravic iz naslova invalidnosti se je pričel po 1. 1. 2003 in po tem datumu – ko ZPIZ ni več veljal in se za tožnikov primer tudi ne bi smel več uporabljati – je bilo odločeno tudi o njegovi invalidnosti.

11. Člen 446. ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ92 o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh še ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1. Tožnik torej ob vložitvi zahteve dne 5. 2. 2003 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu , temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. 12. Predmet spora je bila le odločitev tožene stranke, da tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Takega nadomestila ZPIZ-1 ne pozna več. Invalid III. kategorije invalidnosti, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, ima pod pogoji iz 94. člena ZPIZ-1 pravico do nadomestila za invalidnost. Tak pa je tudi primer tožnika, zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Tožniku je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo po določbah ZPIZ92, čeprav bi morala tožena stranka o njegovih pravicah odločiti na podlagi ZPIZ-1. Navedeni pravici po ZPIZ92 vsebinsko po ZPIZ-1 ustreza pravica do premestitve. V takem primeru pa ima zavarovanec pravico do nadomestila za invalidnost. 13. Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).