Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici 862,66 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 341,60 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožnice, da se ukvarja s pravnimi storitvami in da je kot taka na podlagi naročila toženke zanjo pripravila pisni ugovor zoper sklep o izvršbi VL 66772/2018, za kar je toženki izdala račun št. 2018-000844 v višini 374,66 EUR z DDV, ki ga toženka ni plačala. Prav tako je zanjo pripravila odgovor na tožbo, ki jo je proti toženki vložila odpuščena delavka M. Š. Za sestavo tega odgovora ji je izdala račun št. 2018-01035 v višini 488,00 EUR z DDV. Poleg teh računov na podlagi 14. člena ZpreZP-1 zahteva tudi plačilo nadomestnih stroškov izterjave v višini 2 krat po 40,00 EUR. Povzelo je tudi odgovor toženke, da storitev, katerih plačilo tožnica vtožuje v tej pravdi, ni opravila, saj ni predložila niti ugovora niti odgovora na tožbo, pač pa je iz priloženega ugovora VL 66772/2018 (B4) razvidno, da ga je podpisalo bivše vodstvo šole, odgovor na tožbo, ki se nahaja v prilogi B6, pa je ožigosala in podpisala Odvetniška družba K., o. p., d. o. o. Če bi pritožnica dejansko opravila te storitve, podpisal in ožigal pa jih je nekdo drug, pa takšno postopanja izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po 254. členu Kazenskega zakonika. Tožbenemu zahtevku je ugovarjala tudi po višini, rekoč da je račun zatrjevano opravljenih storitev v celoti enostranski in po višini absurden ter nekonkretiziran.

3. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, ali je tožeča stranka sestavila ugovor in odgovor na tožbo ni ukvarjalo. Menilo je, da je treba zatrjevano razmerje presojati po določbah OZ o mandatni pogodbi (766. do 487. člen OZ) in po določilih Zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOdv). Ob sklicevanja na določilo drugega odstavka 2. člena ZOdv, po katerem lahko v sodnih postopkih proti plačilu zastopajo stranke le odvetniki in odvetniške družbe, pod zastopanje pa sodi tudi priprava procesnih aktov, je zavzelo stališče, da je dogovor, v skladu s katerim bi pravna oseba, ki ni odvetniška družba, odplačno zastopala stranko pred sodiščem, z zakonom prepovedan in kot tak na podlagi določila 86. člena OZ ničen. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

4. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Prvo kršitev pritožnica vidi v tem, da je sodišče prve stopnje določilo drugega odstavka 2. člena ZOdv, po katerem je vsem, ki niso odvetniki in odvetniške družbe, prepovedano zgolj zastopanje strank proti plačilu, raztegnilo tudi na sestavljanje listin. S tem naj bi kršilo ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Upoštevajoč določila OZ bi zato po oceni pritožnice sodišče prve stopnje moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice. Bistveno kršitev določb postopka pa pritožnica vidi v tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče K. M., ki je bila v tistem času zakonita zastopnica toženke in bi lahko potrdila, da je toženka naročila storitve za dogovorjeno ceno, jih sprejela in jih v postopkih tudi uporabila.

5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

O utemeljenosti pritožbe

6. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

7. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določilih postopka za spore majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi proti tej sodbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je dovoljeno sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Odgovori na pritožbene navedbe

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zatrjevano razmerje presojalo po določilih Obligacijskega zakona (v nadaljevanju: OZ) o mandatni pogodbi. Skladno z določilom 619. člena OZ, ki ureja podjemno pogodbo, se podjemnik s tako pogodbo zavezuje opraviti tudi kakšno umsko delo, kamor po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi izdelava ugovora zoper sklep o izvršbi ali sestava odgovora na tožbo. Zakaj naj bi sestava takih listin pomenila "zastopanje pred sodišči", iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pritožbeno sodišče pa tega ne vidi. Ker pa med strankama ni sporno, da tožnica toženke pred sodiščem ni zastopala, drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom prepoved iz drugega odstavka 2. člena ZOdv razširilo tudi na sestavljanje listin.

9. Po določilu prvega odstavka 642. člena OZ se plačilo določi s (podjemno) pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Iz določila drugega člena istega zakona pa izhaja, da v primeru, kadar plačilo ni določeno, to plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto običajnemu plačilu.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

11. S pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo priče K. M., ki bi potrdila, da je tožena stranka naročila predmetne storitve za dogovorjeno ceno, pa pritožnica tudi ne more uspeti, saj iz navedb tožnice pred sodiščem prve stopnje dogovor o ceni teh storitev ni razviden. Z zasliševanjem prič pa ni mogoče nadomestiti majkajoče trditvene podlage (212. člen ZPP).

12. Razlogov proti odločitvi, da zahtevek v višino 80,00 EUR na podlagi ZpreZP-1 ni utemeljen, pa pritožnica ni navedla.

13. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih tistih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pa četudi je to storilo iz drugih razlogov.

Odločitev o stroških postopka

14. Proti odločitvi o stroških pravdnega postopka se je tožnica pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo ni bila uspešna, je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče za tožnico oprlo na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, za toženko pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni prav nič doprinesel k pritožbi, torej gre za nepotrebno vlogo.