Jedro

Skladno z 2. odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. Ker je tožnik to zahtevo podal šele v pritožbi, torej po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je z njo prepozen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku s strani tožene stranke z dne 2. 12. 2009 nezakonita in pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 27. 12. 2007 ostane v veljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo, mu za čas od 11. 1. 2010 do vrnitve na delo v delovno knjižico vpisati delovno dobo, mu obračunati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja bruto plačo, zanj odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne plače, vsakokratnega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. “ (točka I izreka sodbe) Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja, da se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa s postopkom in načinom vodenja celotnega procesa. Na zadnji obravnavi dne 17. 6. 2013 ni imel možnosti uveljavljati svojih zahtevkov, ni se imel možnosti izjasniti o tem, da gre vse povedano na zapisnik oziroma zvočni zapis in o tem, da se mu dodeli drugi sodnik. Svojo nezaupnico sodniku utemeljuje tudi z njegovim vodenjem postopka v zadevi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A.A. s.p., kjer je sodnik odklonil ponujen tožbeni zahtevek in odvetnici zdiktiral, kakšen naj bi ta bil. Sledila je sodba, s katero se tožnik ni mogel strinjati in je vložil pritožbo. Višje sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem postopku mu je odvetnica odpovedala zastopanje, novemu odvetniku, ki ga je najel tožnik, pa je sodnik na obravnavi dne 4. 10. 2012 povedal, da naj bo s tožnikom previden, ker se je z enim odvetnikom že skregal in ga odstavil. Tožnik tudi navaja, da ni prejel niti zapisnika z obravnave dne 4. 10. 2012, kot tudi ne z obravnave z dne 17. 6. 2013, čeprav je enega že podpisal, drugega pa iz protesta ne. Sodnik je na zadnji obravnavi izven zapisnika priznal, da je tožnik predlagal dokaze, vendar ne na začetku. Zaradi tega zahteva, da višje sodišče razveljavi tudi svojo zmotno razsodbo, na katero ni bilo možno vložiti ugovora in vse skupaj vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 51/2010 z dne 6. 12. 2012 razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 znesek 450,68 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto 378,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do plačila (tč. I/A). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (razlika do vtoževanih 541,89 EUR) je zavrnilo (tč. I/B). Nadalje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 12. 2009 nezakonita, zato ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007 (tč. II/1); da je tožena stranka tožnika dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo, mu za čas od 11. 1. 2010 do vrnitve nazaj na delo v delovno knjižico vpisati delovno dobo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo, zanj odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne plače, vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (tč. II/2); mu izplačati regrese za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009 v neto zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke (tč. II/3); mu izplačati terenski dodatek za mesece od aprila 2009 do septembra 2009 v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka, do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/4); mu plačati nadomestilo za ločeno življenje za obdobje od aprila 2009 do septembra 2009, v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka, do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/5); mu plačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v znesku 675,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 do plačila, obračunati od skupnega zneska bruto znesek in od njega odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/6), ter mu povrniti pravdne stroške (tč. II/7). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (tč. III). Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 175/2013 z dne 4. 4. 2013 odločilo o pritožbi tožeče stranke. Delno ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavilo v točki II/1, 2 in 7 ter v točki III, to je glede zavrnitve tožbenega zahtevka o ugotovitvi nezakonitosti redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, o pozivu nazaj na delo, priznanju in vpisu delovne dobe v delovno knjižico, obračuna in izplača plače za čas nezakonitega prenehanja, zavrnitve plačila pravdnih stroškov in odločitev o stroških postopka v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so pomembne za presojo ali je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju očitano pomanjkljivost odpravilo in ugotovilo: - da je tožena stranka tožniku pravilno vročala pisanja, ki se nanašajo na izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj mu jih je do 23. 12. 2009 vročala na naslov, ki je bil naveden v pogodbi o zaposlitvi, po 23. 12. 2009, ko ji je tožnik javil spremembo bivališča (A12), pa mu je vsa pisanja vročala na ta naslov; - da je tožena stranka pravilno izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj: * je tožnika o nameravani odpovedi obvestila dne 19. 11. 2009, kar je skladno s 4. odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), * je za odpoved obstajal utemeljen odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 88. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom istega člena, tako da tožniku ni podala redne odpovedi iz poslovnega razloga zaradi tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti v podjetju, * tožniku ni mogla ponuditi drugega ustreznega dela ali ga prekvalificirati oziroma dokvalificirati (3. odstavek 88. člena ZDR), * tožena stranka ni bila dolžna pripraviti programa reševanja presežnih delavcev po določbah členov 96 do 101 ZDR, ker je glede na število zaposlenih v decembru 2009 (816) odpovedala pogodbe o zaposlitvi manj kot 30 delavcem (26).

Na podlagi navedenega je tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo in glede na to, da je v pravdi uspel s sorazmerno majhnim zneskom, odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Iz pritožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 175/2013 dne 4. 4. 2013 tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zadevo v izpodbijanem delu, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in v odločitvi o stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem izpodbijanem delu glede plačila višjih zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 ter regresov za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009, terenskega dodatka za obdobje od aprila 2009 do vključno septembra 2009, nadomestila za ločeno življenje za isto obdobje in jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ta odločitev je pravnomočna, zato pritožbeno sodišče vanjo ne more posegati.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi pravzaprav zahteva izločitev sodnika prve stopnje. Skladno z 2. odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. Ker je tožnik to zahtevo podal šele v pritožbi, torej po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je z njo prepozen.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 6. 2013 izhaja, da stranki, torej tudi tožnik, nista predlagali dopolnitve dokaznega postopka ter da nista imeli pripomb in novih dokaznih predlogov, zato je senat dokazni postopek zaključil, stranki pa sta prejeli vsaka po en izvod zapisnika. Res pa je, da tožnik zapisnika ni podpisal. Po 126. členu ZPP zapisnik podpišeta predsednik senata in zapisnikar, zato podpis strank ni obvezen. Stranke imajo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, na njihovo zahtevo pa se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 6. 2013 ne izhaja, da bi imel tožnik kakršenkoli ugovor, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bile tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje kršene pravice.

Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kar izhaja iz obrazložitve te sodbe pod točko 6. Zagrešilo pa ni nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je skladno s 1. odstavkom 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških postopka je odpadel, saj jih pritožnik ni priglasil.