Jedro

Tožnik ima pravico do povrnitve stroškov najema za motorno vozilo kombi za čas popravila svojega osebnega vozila, s katerim je opravljal svojo dejavnost razvoza sadja in zelenjave na drobno, vendar jo mora po višini izkazati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede plačila 128.616,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.11.1992 dalje do plačila razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 255.211,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.11.1992 dalje do plačila in mu povrniti stroške te pravde v znesku 76.319,00 SIT v 15 dneh.

Znesek 255.211,00 SIT predstavlja odškodnino za materialno škodo in sicer 126.595,00 SIT za stroške popravila vozila in 128.616,00 SIT za najem drugega vozila, ki ga je moral najeti tožnik zaradi opravljanja svojih storitev, ker s svojim poškodovanim avtomobilom tega ni mogel. Proti sodbi se je glede prisojenega zneska 128.616,00 SIT s pripadajočimi obrestmi pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da popravilo tožnikovega avtomobila ni trajalo 12 dni, ampak je bilo zaključeno že 19.11.1992, ko je tožnik popravilo plačal na podlagi računa z dne 19.11.1992. Od tega datuma dalje najem nadomestnega vozila ni bil več potreben. Tožnik je bil upravičen za najem nadomestnega vozila, vendar le za čas, ki je bil potreben za popravilo njegovega avtomobila. Najem kombi vozila pa po sedanjih cenah dnevno ne presega 10.000,00 SIT. Tožnik pa ni upravičen do povračila dodatne škode, ki mu je nastala, ker je prevoze blaga zaupal poklicnemu avtoprevozniku. Sicer pa ni z ničemer dokazano, da je ta avtoprevoznik 5 oziroma 8 ur dnevno opravljal prevozniške storitve za tožnika zaradi nemotenega poslovanja tožnikove prodaje sadja in zelenjave na drobno. Tožnik bi lahko sam opravil vse potrebne prevoze z najetim nadomestnim vozilom, s čimer bi zmanjšal škodo, ki je nastala, ker je prevoze in dostavo blaga prepustil avtoprevozniku. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo nesorazmerno visoko denarno odškodnino za zatrjevano škodo zaradi prevoznih storitev poklicnega avtoprevoznika Č. Đ., ne glede na to, da tudi najem nadomestnega vozila ne bi mogel trajati do 27.11.1992, ker je bilo njegovo vozilo popravljeno že 19.11.1992. Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zahtevkom za plačilo 128.616,00 SIT za najem drugega vozila v času, ko je bilo tožnikovo vozilo v popravilu, ga je pa nujno potreboval za opravljanje svoje dejavnosti razvoza sadja in zelenjave na drobno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imel tožnik v najemu avtomobil 12 dni po cca 5 ur, pri čemer pa je tožniku priznalo po 8 ur dnevno, ker naj bi prevoznik pogojeval uporabo svojega vozila s plačilom zneska po računu in je tako izkoristil stisko tožnika, ki je prevoze rabil takoj. Pritožbeno sodišče ob proučitvi navedb tožnika in listin ugotavlja neskladje med njegovim navajanjem, da je bil avtomobil v popravilu 12 dni (v tožbi govori le o 10 dneh) in računom za popravilo avtomobila, iz katerega izhaja, da je bil ta izdan 19.11.1992. Ker gre za nejasnost koliko časa je avtomobil dejansko bil v popravilu in tožnik z njim ni mogel razpolagati, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, bodisi z zaslišanjem samega avtomehanika, bodisi s pribavo listinskih dokazov, porabljen čas za popravilo tožnikovega avtomobila. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazložilo, zakaj priznava tožniku škodo, ki mu je nastala, ker je prevoze blaga zaupal poklicnemu avtoprevozniku in ni jasno ali se odškodnina nanaša na kompletno storitev prevoza ali le na najem avtomobila, ki je predmet trditvene podlage tožbe. V tem delu se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

Po 1. odst. 189. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Da je šlo v konkretnem primeru za nastalo navadno škodo, sodba ni prepričljiva. Kaj predstavlja račun Č. Đ., izdan tožniku za lokalni prevoz, ni popolnoma razjasnjeno. Vprašanje je, ali je to izdatek za kompletno avtoprevozniško storitev, vključno z uporabo avtomobila, avtoprevoznikovim delom in dejanskimi stroški v zvezi s tem, ali pa kaj drugega. To bo moralo ugotoviti še sodišče prve stopnje, kot tudi, koliko dni je bilo njegovo vozilo v popravilu, ker je le za tiste dneve lahko opravičen do odškodnine. Utemeljeno pa ima tožena stranka tudi pomisleke zoper priznanje 8-urnih storitev dnevno za avtoprevoznika, glede na izpoved tožnika, ko je povedal, da je zanj opravljal avtoprevoznik storitve cca 5 ur dnevno. V kolikor je tožnik prepustil kompletno storitev avtoprevozniku v spornem času, pa bi bil tožnik upravčen le do izgubljenega dobička, t.j. tistega dobička, ki bi ga bil lahko utemeljeno pričakoval glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi poškodbe njegovega avtomobila ni bilo mogoče doseči. Vendar pa to ni podlaga tožbe. Pritožbenim trditvam, da bi v kritičnem času lahko tožnik dobil v najem druga vozila in cenejša, pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je na strani tožene stranke, da dokaže, da je takšno možnost imel, vendar pa zato tudi v pritožbi ne ponuja nikakršnih dokazov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, ker sta podana uveljavljana pritožbena razloga, ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, da o njej, po dopolnitvi dokaznega postopka, v razveljavljenem delu znova odloči. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je pridržana za končno odločbo, podlago pa ima v določbi 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).