20. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 868/2002 z dne 27. 6. 2002 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Kranju, št. P 70/2002 z dne 5. 4. 2002 in št. P 70/2002 z dne 23. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik navaja, da je bilo njegovi pravni prednici z odločbo z dne 26. 8. 1980 razlaščeno zemljišče parc. št. 425/1 k.o. Z. Razlastitveni upravičenec naj bi ne začel z gradnjo, pritožnik in prejšnja lastnica pa naj bi to zemljišče imela v dejanski posesti tudi po izdaji razlastitvene odločbe. Leta 2001 je pravni naslednik razlastitvenega upravičenca to zemljišče prodal drugi gospodarski družbi. Pritožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti te prodajne pogodbe v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 425/1 k.o. Z. Hkrati s tožbo je predlagal zaznambo spora v zemljiški knjigi in izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi sodišče prepovedalo odtujitev in obremenitev navedene nepremičnine. Okrajno sodišče je oba predloga zavrnilo s sklepom št. P 70/2002 z dne 5. 4. 2002. Dne 15. 4. 2002 je pritožnik predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvi toženi stranki prepovedalo kakršnokoli poseganje v zemljišče in vpis te prepovedi v zemljiško knjigo. Okrajno sodišče je tak predlog zavrnilo s sklepom z dne 23. 4. 2002.

2.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo navedena sklepa sodišča prve stopnje.

3.Ugotovilo je, da predlagani začasni odredbi ne moreta zavarovati postavljenega tožbenega zahtevka, ker tožnik ne zahteva niti ugotovitve lastninske pravice niti ne terja njene vrnitve, temveč zahteva ugotovitev, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, nična. Po mnenju Višjega sodišča tudi v primeru, da bi tožnik z zahtevkom uspel, to še ne bi pomenilo, da bi tožnik lahko na podlagi te odločbe zahteval izročitev nepremičnine, ali da bi prepovedal gradnjo na tem zemljišču. V zvezi s tem je zavrnilo pritožnikovo razlogovanje, po katerem naj bi 33. člen Ustave zagotavljal varstvo nekih bodočih stvarnih pravic, do katerih utegne priti po nekem pričakovanem normalnem teku stvari. Višje sodišče je pritrdilo tudi odločitvi o zavrnitvi predloga za zaznambo spora, ker v obravnavani zadevi ne gre za enega izmed primerov, v katerih je po 44. členu Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK) zaznambo spora mogoče dovoliti.

Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje pravnim stališčem, na podlagi katerih so bili sprejeti izpodbijani sklepi. Meni, da so ta stališča nepravilna, nezakonita, in da zato izpodbijani sklepi kršijo načela pravne države (2. člen Ustave) ter človekove pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 69/99 z dne 1. 3. 2000 in na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301). Zatrjuje tudi, da se tožbeni zahtevek glasi na izbris lastninske pravice prve tožene stranke in na vpis pravice uporabe oziroma lastninske pravice na drugo toženo stranko. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi, dovoli zaznambo spora v zemljiški knjigi in odloči o predlaganih začasnih odredbah.

B.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi kljub temu, da zatrjuje kršitev človekovih pravic, predvsem ponavlja argumente za izdajo predlaganih začasnih odredb, s katerimi ni uspel pred rednimi sodišči. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Po navedenem Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker člen 2 Ustave ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države, med katera sodita tudi načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo, ki ju pritožnik izrecno navaja), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

6.Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem nezakonitosti zavrnitve predlogov za izdajo začasnih odredb in za zaznambo spora ni izkazal zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Očitane kršitve mora pritožnik ne le zatrjevati, temveč tudi dokazovati (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišč, ne more zadostovati za ugotovitev, da so bile kršene ustavno varovane pravice. Teh kršitev pritožnik ne more utemeljiti niti z zatrjevanjem, da sta pritožnik in njegova pravna prednica imela zemljišče v posesti kljub razlastitvi vse do sklenitve izpodbijane pogodbe. Zgolj okoliščina, da sta bila pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena, pa še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave. Izpodbijanim sklepom tudi ni mogoče očitati, da so tako zelo očitno napačni, da bi jih lahko šteli za arbitrarne ali samovoljne, oziroma, da bi sodišče dalo zakonu vsebino, ki bi bila v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave).

7.Pritožnik sicer zatrjuje, da je bila pogodba med toženima strankama sklenjena, da bi se preprečila vrnitev razlaščenega zemljišča v naravi, vendar ne pojasni, zakaj meni, da bi bil na podlagi morebitne ugotovitve, da je ta pravni posel ničen, upravičen do tega zemljišča. Prav tako ne pojasni svoje trditve, da se tožbeni zahtevek glasi na izbris lastninske pravice prve tožene stranke in na vpis pravice uporabe oziroma lastninske pravice na drugo toženo stranko. Iz priložene tožbe je razvidno, da se tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Morebitna ugotovitev ničnosti pravnega posla, sklenjenega med toženima strankama, pa še ne bi pomenila hkrati tudi odprave razlastitvene odločbe. Da bi bila odločba o razlastitvi (že) odpravljena, pritožnik ne navaja (ustavni pritožbi je priložil le tožbi, s katerima v upravnem sporu izpodbija odločbi Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi zahteve za obnovo razlastitvenega postopka in o zavrnitvi zahteve za izrek ničnosti odločbe o zavrnitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe). Zato v obravnavanem primeru pritožnik zahteve za izdajo začasne odredbe tudi s sklicevanjem na varstvo bodočih stvarnih pravic, ki naj bi ga zagotavljal 33. člen Ustave, ne more utemeljiti.

8.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bil kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger