Jedro

Ni zakonito, če v napovedi o začetku stavke ni določen dan začetka stavke, saj ni mogoče šteti, da lahko po tem, ko je stavka napovedana, stavkovni odbor kadarkoli sam določi, kdaj se bo stavkalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je sklenilo, da se umik predloga, da so udeleženci stavke dolžni povrniti predlagatelju odškodnino za vsako uro nezakonite stavke v višini 2.996,00 EUR na uro, v osmih dneh vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi. Razsodilo je, da se ugotovi, da je stavka nasprotnega udeleženca X, v družbi Y, ki se je začela 19.12.2006 nezakonita.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje nasprotni udeleženec iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se zahtevek predlagatelja zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa odloči, da je predlagatelj pritožniku dolžan povrniti celotne stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da izvršilni odbor sindikata stavke za izplačilo novembrskih plač ni napovedal, stavka s strani strokovnega odbora pa je bila napovedana 18.12.2006 za 19.12.2006. Stavka je bila napovedana dne 17.11.2006 in ne 18.12.2006, kot je zmotno ugotovilo sodišče. IO sindikalne podružnice S. X je dne 17.11.2006 prejel sklep, da se z dnem 17.11.2006 napove stavka zaradi neizplačane oktobrske plače do 18.11.2006. Imenovani so bili člani stavkovnega odbora. O napovedi stavke in stavkovni zahtevi po izplačilu plač za mesec oktober 2006, o imenovanju stavkovnega odbora ter o stavkovnih pravilih S. je IO sindikalne podružnice S. X obvestil upravo družbe, direktorja X dne 17.11.2006, kar ni sporno. Ker oktobrske plače delavcem niso bile izplačane do 22.1.2006 in so delavci prejeli le akontacijo plač v obliki kratkoročnega posojila, je stavkovni odbor dne 22.11.2006 sprejel sklep, da napoved stavke z dne 17.11.2006 ostane v veljavi in še dodatno stavkovno zahtevo, da direktor družbe najkasneje do 10.12.2006 delavcem pošlje pisno zagotovilo, da bodo v prihodnje plače delavcev izplačane do 18. v mesecu. Delavci so preostanek oktobrske plače prejeli 30.11.2006 medtem, ko druga stavkovna zahtevka z dne 22.11.2006, da je direktor dolžan delavcem podati pisno zagotovilo, da bodo v prihodnje plače izplačane do 18. v mesecu, ni bila izpolnjena. Zaradi neizpolnitve vseh stavkovnih zahtev in na podlagi informacij direktorja družbe, da novembrske plača prav tako ne bo izplačana 18.12.2006, je stavkovni odbor dne 18.12.2006 sprejel sklep, da se stavka, ki je bila napovedana 17.11.2006 oziroma dne 22.11.2006 izvede dne 19.12.2006 ob 9:00 uri. Ker do dne 10.12.2006 oziroma do dneva stavke 19.12.2006 direktor družbe delavcem ni podal pisnega zagotovila, da bodo plače v prihodnje do 18. v mesecu, je bila stavka v družbi X izvedena 19.12.2006 v skladu z zakonom, saj je bila napovedana s strani pristojnega organa IO in je bila napovedana več kot pet dni pred izvedbo. Zakon o stavki v 6. členu določa, da se stavka konča s pisnim sporazumom med delavcem in delodajalcem oziroma udeležencem v stavki. Stavka tako še ni zaključena in je še vedno napovedana oziroma še vedno traja. Stavkovna zahteva po izplačilu novembrskih plač pa ni bila nikoli postavljena in izplačilo novembrskih plač tudi ni bil razlog za stavko. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v sklepih z dne 17.11.2006 in 22.11.2006 ni določen čas stavke. Potrebno je namreč ločiti med datum napovedi stavke in datumom izvedbe stavke. Zakon o stavki v 3. členu določa, da mora stavkovni odbor napovedati in ne izvesti stavko najmanj pet dni pred njen izvedbo oziroma njenim pričetkom. Tako določa le obveznost, da je stavka napovedana pet dni pred njeno izvedbo in ne določa, da je v sklepu o napovedi stavke potrebno določiti točen datum pričetka stavke. Glede na navedeno je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje v postopku tudi bistveno kršilo določila postopka, saj je predlagatelj predlog za ugotovitev zakonitosti stavke vložil zoper nasprotnega udeleženca kot organizatorja in delavce udeležene v stavki. Sodišče prve stopnje pa je izpodbijano sodbo izdalo le zoper X ter o zahtevku zoper delavce udeležence v stavki ni odločilo. Pritožnik je v odgovoru na predlog ugovarjal tudi pasivno legitimacijo delavcev udeleženih v stavki.

Predlagatelj je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške. Strinja se z argumentacijo sodišča prve stopnje in dodatno dodaja, da morajo biti ekonomske in socialne zahteve delavcev določene, razumne in utemeljene. Pavšalna zahteva po pisnem zagotovilu direktorja, da bodo plače izplačevane redne do 18. v mesecu, ne ustreza tem kriterijem. Direktor je že tako ali tako zavezan izplačevati plače do 18. v mesecu in za kršitev tudi odgovarja. V konkretnem primeru argumentacija tudi ne zadrži razumne presoje niti testa sorazmernosti, saj če ji sledilo pridemo do zaključka, da lahko delavci še vedno kadarkoli v prihodnosti nemudoma izvedejo stavko, če iz takšnih ali drugačnih razlogov razlogov pride do zamika izplačila plač za en dan. Odrekajo pravico delodajalcu, da se stavka ob nastopu zamude izplača naprej napove in se izvede še po preteku petih dni, ki so namenjeni za rešitev nastale situacije ter za pomiritev. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni odločilo o zahtevku zoper delavce udeležene v stavki, ker je predlagatelj na prvem naroku delno spremenil svoj predlog, k čemur je nasprotni udeleženec dal svoje soglasje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem delovnem sporu presojalo o zakonitosti stavke, za kar je pristojno po določbi 6. člena točka č Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004). Ugotovilo je, da je bila stavka nezakonita iz razloga, ker ni bila napovedana najpozneje pet dni pred dnevom določenim za njen začetek, kot je to določeno v 3. členu Zakona o stavki (ZStk - Ur. l. RS, št. 23/91, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je pravica do stavke ustavna pravica, zagotovljena v 77. členu Ustave RS in v številnih mednarodnih aktih, ki jih je sprejela tudi Republika Slovenija. Po Aktu o notifikaciji nasledstva glede Konvencije organizacije Združenih narodov in konvencij sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur. l. RS - MP, št. 9/92) je Slovenija prevzela mednarodni Pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Ur. l. SFRJ - MP, št. 7/91), po katerem se pravica do stavke uveljavlja v zakonih posamezne države. To je v konkretnem primeru ZStk.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec pri organizaciji in vodenju in izvedbi stavke upošteval določbe ZStk, razen da ni spoštoval določbe 3. člena ZStk in ni določil časa stavke najmanj pet dni pred dnevom določenim za njen začetek. Stališče nasprotnega udeleženca, da so izpolnjene zakonske zahteve s sklepom o začetku stavke z dne 17.11.2006 in 22.11.2006, je pravno zmotno. V sklepu o začetku stavke mora biti namreč določen tudi čas začetka stavke in kraj stavke, kar v sklepih z dne 17.11.2006 in 22.11.2006 ni bilo. Sklep o začetku stavke 19.12.2006 je bil sprejet šele 18.12.2006, zato ni bil spoštovan zakonski petdnevni rok, ki mora preteči od napovedi do dneva stavke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila stavka iz tega razloga nezakonita, pravilna.

Zmotno je stališče udeleženca, da zadostuje napoved stavke, ki vsebuje le zahteve, ne pa čas začetka stavke in da je v takem primeru potrebno le, da poteče pet dni od napovedi stavke in nato lahko stavkovni odbor določi datum stavke katerikoli dan, dokler zahteve niso izpolnjene. Tudi v takem primeru, namreč če stavkovni odbor meni, da je dovolj napoved stavke in da se bo lahko izpogajal ter da do stavke dejansko ne bo prišlo in ne določi datuma, mora, v primeru da se odloči, da stavko izvede, le-to napovedati tako, da napove čas začetka stavke na način, da od napovedi datuma stavke do same stavke preteče najmanj pet dni, kot to določa 3. člen ZStk. Navedeni čas je namreč minimalni čas, ki je določen, da se delodajalec lahko pripravi na stavko in organizira poslovanje tako, da prepreči nastanek večje škode. Zakon v dejavnostih posebnega pomena za te primere določa daljši desetdnevni rok od napovedi stavke do izvedbe stavke. Ob razlagi nasprotnega udeleženca bi tudi v teh primerih bilo možno, da stavkovni odbor v organizacijah posebnega družbenega pomena napove stavko s stavkovnimi zahtevami brez opredelitve časa in kraja stavke, nato počaka deset dni in v nadaljnjem obdobju kadarkoli čez noč izvede stavko. Iz tega primera je povsem jasno, da je udeleženčevo razumevanje minimalnega roka od napovedi do izvedbe stavke popolnoma zgrešeno.

Sodišče prve stopnje se z vsebino stavkovnih zahtev zaradi ugotovljene nezakonitosti ni ukvarjalo, zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Vsekakor pa meni, da je vprašljiva zakonitost stavke iz razloga, ker direktor ni podal pisnega zagotovila, da bodo plače v bodoče izplačane do 18. v mesecu, saj je to njegova zakonska obveza. Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) je namreč delodajalec dolžan delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133 do 135. in 1137. člena tega zakona. Po določbi 134. člena ZDR se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in se izplača najkasneje 18. dni po preteku plačilnega obdobja. Tako je stavkovna zahteva vsebovala nekaj, kar že določa zakon in kar je delodajalec dolžan izpolnjevati, zato take zahteve ni mogoče opredeliti kot zahtevo za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela.

Neutemeljene in tudi nedovoljene so pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da sodišče ni odločalo o zahtevku zoper delavce udeležene v stavki. V kolikor bi bilo to res, bi lahko v zvezi s tem zahtevala izdajo dopolnilno sodbo le predlagateljica in sicer v roku 15 dni, v primeru, da to ne stori, se šteje predlog za umaknjen. Z vpogledom v spis pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je predlagateljica že na prvem naroku spremenila svoj predlog za rešitev spora in ni več uveljavljala zahtevka proti delavcem udeleženim v stavki. Po določbi 46. člena ZDSS-1 lahko predlagatelj postopka umakne predlog do konca glavne obravnave brez privolitve nasprotnega udeleženca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, nasprotni udeleženec, ker s pritožbo ni uspel, predlagatelj pa, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, poleg navedenega pa je potrebno tudi ugotoviti, da stroški sodnih taks niso potrebni stroški, saj se pod določbi 57. člena ZDSS-1 v kolektivnih delovnih sporih sodne takse ne plačujejo.