Jedro

Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik predhodno v RS že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in sicer dne 23. 5. 2018. Ker je nato dne 1. 6. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, je bil njegov postopek dne 8. 6. 2018 s sklepom ustavljen in je sklep postal pravnomočen dne 21. 6. 2018. Tožnik je dne 23. 4. 2019 izrazil namen, da želi podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vendar je prostore azilnega doma ponovno samovoljno zapustil, še preden je zahtevek dejansko podal. Nato je dne 7. 6. 2020 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je s sklepom z dne 28. 8. 2019 tožniku dovolila podajo ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in je ponovno prošnjo podal 24. 9. 2019. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s tem, da je v Pakistanu ogrožen zaradi zemljiškega spora, ki je pripeljal do prepira, v katerem je tudi sam ubil eno osebo. Zaradi strahu pred stricem in maščevanjem z njegove strani je Pakistan zapustil. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo z dne 7. 11. 2019. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Odločitev je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča I U 1863/2019 z dne 19. 2. 2020. Tožnik je 15. 8. 2020 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 21. 8. 2020, ki je postal pravnomočen s sodbo Upravnega sodišča I U 1265/2020 z dne 5. 10. 2020. Tožnik je nato 23. 10. 2020 podal namero za vložitev tretjega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je dejansko podal na zapisnik 11. 11. 2020. 3. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s strahom pred stricem in njegovim sinom, ki naj bi ga želela videti mrtvega, saj si želita prilastiti njihovo zemljo in hišo, v kateri prebiva njegova družina (po smislu gre za zemljiški spor). Ta razlog pa tožena stranka ne more šteti kot novo dejstvo, ki bi tožniku bistveno povečalo možnosti za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj je zemljiški spor (in z njim povezane težave - grožnje zaradi zemlje s strani strica, poskusi za prilastitev itd.) obstajal že pred njegovo zapustitvijo države (nekje konec leta 2017) in ga je tožnik uveljavljal že v predhodnem postopku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Navedeno potrjujejo tudi tožnikove izjave, da je »tudi prej to povedal“ in „to sem že večkrat povedal“. Kar je novega, je zgolj to, da je tožnik povedal, da se je njegov bratranec domnevno vrnil v Pakistan, česar pa tožena stranka ne more sprejeti kot zadostno podlago za zaključek, da bi bila zaradi tega tožnikova možnost do upravičenosti za mednarodno zaščito večja; še zlasti, ker po smislu dejansko uveljavlja iste razloge kot v predhodnih postopkih. Namero za vložitev ponovne prošnje je podal že 23. 10. 2020, po njegovih zatrjevanjih pa naj bi za domnevno nova dejstva izvedel 6. 11. 2020, ko je govoril s starši, ki naj bi mu povedali, da se je stričev sin vrnil v Pakistan februarja letos. Kot zelo neprepričljivo tožena stranka ocenjuje dejstvo, da je tožnik zgolj nekaj dni pred podajo tretjega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka govoril z družino, za katero je še pri drugem zahtevku zatrjeval, da ne ve, kje je in da nima stikov z nikomer iz Pakistana. Po primerjavi tožnikovih izjav s tistimi iz predhodnih postopkov je tožena stranka zasledila tudi nekaj kontradiktornosti (npr. pri navajanju glede bratov), kar je pri njej, upoštevajoč tudi, da je tožnik že v predhodnem postopku svoje izjave občutno spreminjal, vzbudilo dvom v resničnost povedanega. Glede na to, da so po samem smislu tožnikove težave, ki jih uveljavlja v tretjem zahtevku, obstajale že, preden je državo zapustil in glede na to, da je že v predhodnih postopkih obljubljal dostavo nekaterih dokazil (npr. potrdilo o lastništvu zemlje), pa slednjega še do danes ni storil, tožena stranka tudi tožnikovi izjavi, da dokazil nima, saj bi edini dokaz bila beseda njegovih staršev, ne more slediti. Krivda, da tožnik v vsem času svoje prisotnosti na ozemlju RS in ob vseh z njim izvedenih postopkih, dokazila za nobeno od navedb ni predložil, je torej izključno na njegovi strani.

4. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je dolžan vlagatelj zahteve sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Tožnik je kot edino novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec februarja vrnil v Pakistan, kar pa ne povečuje tožnikove možnosti do upravičenosti za mednarodno zaščito. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka tretji zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

5. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je novo dejstvo, na katerega opira svoj zahtevek, vrnitev stričevega sina iz Afrike, ki bi ga ob vrnitvi v Pakistan brez dvoma ubil, zaradi družinskega spora in instituta krvnega maščevanja. Novica je res iz letošnjega februarja, a je tožnik zanjo izvedel šele nekaj dni pred podajo tretjega zahtevka (približno 6. 11. 2020), med pogovorom z družino. Tožnikova upravičenost do mednarodne zaščite je zato večja, saj ima njegov stric pravico do krvnega maščevanja svojega sina, ki ga je tožnik v sporu leta 2009 ubil, kar je tožnik povedal že na osebnem razgovoru dne 16. 10. 2020. Tožnik poudarja, da vrnitev bratranca zanj pomeni gotovo smrt, mučenje ali nečloveško ravnanje, zaradi uzakonjenega instituta krvnega maščevanja. Preganjanje zaradi krvnega maščevanja pa spada med razloge iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V skladu s paštunskim zakonikom je med vzroki krvnega maščevanja tudi zemlja (najpogosteje), tudi leta kasneje po storjenem prekršku, kar je vzrok za tožnikov strah in ogroženost v konkretnem primeru. Tožnik je svoj drugi zahtevek pri toženi stranki vložil 15. 8. 2020, svoj tretji zahtevek pa 11. 11. 2020. Tožnik je imel tako dovolj časa, da je stopil v stik s svojo družino. Tožena stranka torej zmotno ocenjuje neprepričljivost tožnikovih navedb glede njegovega kontakta z družino. Tožnik prereka navedbe tožene stranke, da so njegove izjave neprepričljive, ker je bilo v njih mogoče zaslediti nekaj kontradiktornosti (glede navajanja njegovih bratov). Omenjene izjave so popolnoma nerelevantne pri upoštevanju upravičenosti za mednarodno zaščito. Nečloveške so zahteve tožene stranke, da bi moral tožnik predložiti dokazila glede potrdila o lastništvu zemlje oziroma druga dokazila, ki bi potrjevala njegove izjave. Glede na trenutno epidemiološko situacijo po svetu in ob upoštevanju vseh restriktivnih ukrepov je nemogoče pričakovati, da bi tožnik pridobil kakršnakoli dokazila od staršev iz Pakistana. Kot je že navedel na osebnem razgovoru dne 16. 10. 2019, je njegova družina revna ter se ukvarja s poljedelstvom in sploh nima dostopa do računalnika, da bi lahko tožniku poslali dokumente. Tožnik vztraja, da so njegove izjave resnične in zato utemeljujejo upravičenost do mednarodne zaščite. Tožena stranka v zadnjem odstavku na 3. strani navaja, da naj bi tožnik svoje izjave občutno spreminjal, kar naj bi vzbudilo dvom v resničnost povedanega. Tožena stranka ni pojasnila, kaj naj bi tožnik spreminjal, sploh pa ne, kako naj bi to bilo občutno in kako naj bi to vplivalo na sam postopek priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev pravil postopka. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/17 z dne 18. 9. 2019. Poudarja, da Pakistan še vedno ni na seznamu varnih držav. Tudi MNZ odsvetuje vsa potovanja v Pakistan, če le-ta niso nujna, ker v državi obstaja utemeljeno tveganje terorističnih napadov. Možne so tudi ugrabitve, kraje ter izbruhi nasilnega kriminala in spopadov med frakcijami. Odločitev tožene stranke je nepravilna tudi iz razloga, ker le-ta ni presojala, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ter kršitev načela nevračanja, ki je temeljno načelo azilnega prava (dolžnost tožene stranke po uradni dolžnosti pridobiti relevantne podatke iz 22. in 23. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru ni izpolnjena). Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka še navaja, da je v tožbi navedeno krvno maščevanje tožbena novota, ki je nedopustna. Namen razgovora ob podaji zahtevka je zgolj ugotoviti, ali prosilec zatrjuje morebitna nova dejstva in okoliščine, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite, ne pa poglobljeno ugotavljanje in razpravljanje o zatrjevanem, kar je stvar ponovnega postopka, če do njega pride. Zatrjevana dejstva pa so v konkretnem primeru obstajala že pred tožnikovo zapustitvijo države in jih je tožnik tudi že uveljavljal v predhodnem postopku. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 9. Sodišče sledi bistvu utemeljitve izpodbijanega sklepa, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče se zato v pretežni meri lahko sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa sodišče dodaja :

10. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka že predhodno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločba je z zavrnitvijo tožnikove tožbe z odločbo Upravnega sodišča I U 1863/2019 z dne 19. 2. 2020 postala pravnomočna. Med strankama je tudi nesporno, da tožnik v tretjem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni predlagal novih dokazov.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka, kot je razvidno iz zapisnika z dne 11. 11. 2020, ki je del upravnega spisa, pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.

12. Sodišče še ugotavlja, da je sicer napačno sklicevanje tožene stranke na to, da navedba krvnega maščevanja v tožbi predstavlja tožbeno novoto. Ravno zaradi krvnega maščevanja tožnikove družine je tožena stranka dovolila tožniku vložitev nove prošnje, kot je razvidno iz sklepa z dne 28. 8. 2019, ki je sestavni del upravnega spisa. Maščevanje, ker je ubil bratranca (zaradi zemljiškega spora), tožnik omenja tudi ob podaji ponovne prošnje 24. 9. 2019, o tem pa govori tudi odločba tožene stranke z dne 7. 11. 2019, s katero je bila ponovna prošnja tožnika zavrnjena. O krvnem maščevanju se je izreklo tudi Upravno sodišče s sodbo z dne 19. 2. 2020. Glede na navedeno tako omemba krvnega maščevanja v tožbi ne predstavlja novote, hkrati pa iz navedenega tudi izhaja, da je o krvnem maščevanju bilo že pravnomočno odločeno.

13. Tožena stranka je sicer v izpodbijanem sklepu ugotovila še neverodostojnost izjav tožnika; tudi zato, ker ni predložil dokazil npr. o lastništvu zemlje, ker mu ni sledila, da je bil v stiku s svojo družino v Pakistanu glede na navedbe tožnika iz drugega zahtevka, da ne ve, kje je njegova družina in da nima stikov z nikomer iz Pakistana. Hkrati je omenjala kontradiktornost tožnikovih izjav (npr. glede navedb o bratih) in občutno spreminjanje njegovih izjav, ne da bi pojasnila katerih, kar je pri njej vzbudilo dvom v resničnost povedanega s strani tožnika. Tožnik v tožbi navedenemu ugovarja, da se v tem delu (občutnega spreminjanja izjav in posledičnega dvoma v resničnost tožnikovih navedb) odločbe ne da preizkusiti. Drži sicer, da navedenega tožena stranka ni posebej pojasnila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep se po presoji sodišča v bistvenem delu, ali je tožnik navajal nova dejstva in dokaze, ki bi bistveno povečale možnosti izpolnitve pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku, da preizkusiti, kot razlogovano predhodno v tej obrazložitvi.

14. Tožnik ugovarja še, da bi morala tožena stranka v izpodbijanem sklepu upoštevati načelo nevračanja in da bi morala presojati tudi, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena EKČP ter da bi morala pridobiti tudi informacije o izvorni državi. Po presoji sodišča toženi stranki v obravnavni zadevi, v kateri gre (zgolj) za zavrnitev tožnikovega tretjega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ni bilo treba presojati načela nevračanja, saj tožnik ni navedel, da je v postopku vrnitve, niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi mu (že) bila izdana odločba o vrnitvi. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna presojati, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Pač pa bo to lahko relevantno v postopku vračanja tožnika po določbah Zakona o tujcih, če bo do tega prišlo.

15. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka, ob tem, ko se je tožnik v tretjem zaporednem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje (zemljiški spor, uboj bratranca zaradi tega, krvno maščevanje), skliceval tudi na novo dejstvo (vrnitev bratranca iz Afrike v Pakistan) ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo tretjo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik tudi po mnenju sodišča ni uspel izkazati pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

16. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73). Določba člena 46(3) Procesne direktive II, pa glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.