Jedro

Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Ker je že iz listinskih dokazov razvidno, da je tožnikov odškodninski zahtevek absolutno zastaral, zaslišanje tožnika ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na domnevno "pravno zmedo" v zvezi z razlago spornih določb o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Ta namreč za uveljavljanje njegove odškodninske terjatve do toženke ni mogla predstavljati nepremagljive ovire, ki bi lahko zadržala zastaranje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 65.224,49 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.714,99 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Izbris tožnikove gospodarske družbe je bil nezakonit, Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki je izbris omogočil, pa neustaven. Zastoj plačilnega prometa na računu družbe je bil posledica dejstva, da družba ni prejela plačila od svojega največjega dolžnika, državnega podjetja P. d. o. o. - v stečaju. Tožnikova družba torej ni bila brez premoženja, saj so njeno premoženje bile obsežne terjatve do navedenega državnega podjetja. Ob nasprotujočih si pravnih naziranjih in odločitvah v zvezi z odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe, je nesprejemljivo zahtevati od tožnika, da bi mu morala biti že leta 2001 znana morebitna protipravnost toženkinega ravnanja. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je že takrat začel teči zastaralni rok za uveljavitev njegove odškodninske terjatve, je zato napačna. Odločilno je, kdaj je tožnik izvedel za škodo in ali je po nastopu škodnega dogodka ravnal s potrebno skrbnostjo. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in tudi predlagane poizvedbe o izvršilnih postopkih zoper tožnika pri Okrajnem sodišču v Radovljici, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno so bile uporabljene tudi zakonske določbe o zastaranju terjatev.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere meri pritožba, niti tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi ni bil neupravičeno prikrajšan za svojo pravico do obravnavanja v postopku. Sodišče je namreč sprejemljivo pojasnilo, zakaj je nekatere dokazne predloge zavrnilo. Sicer pa pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Zaslišanje tožnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi ničesar prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je že iz listinskih dokazov razvidno, da je tožnikov odškodninski zahtevek absolutno zastaral. Poizvedbe pri izvršilnem sodišču pa so bile predlagane prepozno, upoštevaje prepoved iz 286. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Za svojo presojo je izbralo ustrezno materialnopravno podlago. Vsebinsko enako pravilo o subjektivnem in objektivnem zastaralnem roku za uveljavljanje odškodninske terjatve kot v prvem in drugem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki velja od 1. januarja 2002, je bilo predpisano tudi v 376. členu prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih. Res je za začetek teka zastaralnega roka pomembno, kdaj je tožnik (lahko) izvedel za nastalo škodo, vendar je še prej treba odgovoriti na vprašanje, kaj sploh predstavlja tožnikovo škodo.

7. Tožnik terja od toženke znesek, ki naj bi mu pripadel v stečaju nad družbo P. d. o. o., a ga stečajni upravitelj tožniku ni nakazal. Če tožnik meni, da je za to odgovorna toženka, je zastaralni rok začel teči najpozneje oktobra 2001, ko je bil stečajni postopek zaključen, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Tožnik je začel terjati toženko več kot deset let pozneje, ko je potekel tudi objektivni zastaralni rok; od nastanka škode je namreč minilo pet let, kar pomeni, da je tožnikova pravica do uveljavljanja odškodninskega zahtevka na tej podlagi že prenehala.

8. Nadalje tožnik očita toženki, da bi namesto izbrisa njegove družbe K. d. o. o. morala predlagati njen stečaj, ter še, da je bil izbris te družbe iz sodnega registra nezakonit in neustaven. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zakonska ureditev, ki je omogočila izbris gospodarske družbe in posledično odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti takšne družbe, ni bila neustavna. K temu je treba dodati, da tudi ni kršila tožnikovih konvencijskih pravic. Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da ni izpolnjen pogoj protipravnosti zatrjevane škode. Predvsem pa tožnik svoje škode, ki naj bi mu nastala zaradi izbrisa njegove družbe, v svojem tožbenem gradivu ni ustrezno konkretiziral, saj ni pojasnil, za koliko oziroma v kakšnem obsegu in kdaj se je tožnikovo premoženje zmanjšalo (132. člen OZ). Potemtakem se tožnik ne more uspešno sklicevati niti na domnevno "pravno zmedo" v zvezi z razlago spornih določb o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Ta namreč za uveljavljanje njegove odškodninske terjatve do toženke ni mogla predstavljati nepremagljive ovire (360. člen OZ), ki bi lahko zadržala zastaranje. Kot že navedeno, je bistveno, da tožnik zahteva plačilo zneska, za katerega je ostal prikrajšan po sodnem sporu z nekdanjo družbo P. d. o. o., kar naj bi v nadaljevanju povzročilo likvidnostne težave tožnikove družbe in tožnika kot družbenika. Za opisano prikrajšanje pa je tožnik brez dvoma lahko izvedel takoj po koncu stečajnega postopka nad navedeno družbo.1

9. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožnik svojih pritožbenih stroškov ni priglasil, medtem ko mora toženka stroške za odgovor na pritožbo kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Ker je v odgovoru le pritrjevala razlogom prve sodbe, tako ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Njeni stroški za sestavo odgovora zato niso bili smotrni.

1 Morebitnega gmotnega prikrajšanja, ki ga je utrpel zaradi prenehanja njegove družbe in plačila njenih obveznosti, tožnik v tej pravdi ni pravočasno in opredeljeno uveljavljal, zato presoja začetka zastaranja te škode ni bila potrebna.