Jedro

Predmet izpolnitve po prodajni pogodbi z dne 28. 1. 1999 je vsekakor določen, saj se je tožnik že vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik dvosobnega stanovanja s kabinetom, glede sporne drvarnice oziroma kleti pa določljiv. Četudi ta del nepremičnine v pogodbi res ni označen tako, da bi se tožnik lahko na kleti kot posebnem delu stavbe v postopku vzpostavitve etažne lastnine vknjižil kot lastnik tega dela, je prodajna pogodba veljavno sklenjena, saj sta pogodbeni stranki opisno dovolj opredelili nepremičnino, ki je predmet dajatvene obveznosti prodajalca. To velja tudi v konkretnem primeru, ko gre za drvarnico kot pomožni prostor, ki potrditvah tožnika pripada stanovanju in z njim tvori nedeljivo celoto skladno z določbo 2. člena SZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se v zavarovanje njene denarne terjatve toženima strankama prepoveduje odtujitev in obremenitev vsakemu njegovega solastnega idealnega deleža 1/6 nerazdeljenih delov stavbe 0001 (ID ...), z zaznambo teh prepovedi v zemljiški knjigi, pri čemer bi ta zaznamba veljala še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe oziroma sklenitve poravnave.

2. V pritožbi tožnik navaja, da je zaključek sodišča o tem, da je drvarnica kot predmet pogodbe določena oziroma določljiva, napačen in preuranjen. Opozarja, da nikjer v pogodbi ni navedeno, v katerem delu pritličja se pripadajoča drvarnica nahaja, niti ni opisano, kako bi se to drvarnico dalo določiti, posledično pa predmet prodaje kot nedeljiva celota na način, kot je naveden v prodajni pogodbi, ni določen in tudi ne določljiv. Tožnik je že v tožbi izpostavil, da stanovanje tvorijo tako bivanjski prostori, kot pomožni prostori, ki so skupaj nedeljiva celota. Dodaja, da solastnina na skupni stvari preneha s soglasjem vseh solastnikov, ki pa ga v predmetni zadevi ni in ga nikoli ne bo, saj solastnica L. B. kakršnokoli soglasje zavrača. Toženca sta razpolagala z delom nepremičnine v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker sta tožniku prodala nekaj, za kar nista imela pravne podlage oziroma sta prodala "pripadajočo drvarnico", ki ni določljiva in zanjo tudi ni izkazano, da bi bila izključno njuna last in ne skupni del stavbe. Zaradi tega je pogodba nična, pri čemer je verjetnost, da je tožbeni zahtevek glede ničnosti in posledično vračila kupnine utemeljen, večja, kot pa verjetnost, da so zaključki sodišča o tem pravilni. Toženca svoje solastnine na stavbi ne uporabljata, saj živita povsem drugje, sama stavba pa zaradi nasprotovanj L. B. propada oziroma etažne lastnine na njej ni mogoče vzpostaviti. Zato toženca svoje nedoločene solastnine tudi ne moreta uporabljati. Z izdajo začasne odredbe jima ne bi nastala prav nikakršna škoda.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo, zavračata vse pritožbene trditve in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa ter priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zgolj pomotno sklicevanje na 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot materialnopravno podlago, čeprav sodišče vsebinsko pravilno povzame in odločitev opre na določbo 270. člena, ne pomeni očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je prvostopenjsko sodišče vestno in skrbno argumentiralo, zato je tudi očitek o kršitvi pravila iz 8. člena ZPP neutemeljen.

6. Predmet izpodbijanega sklepa o predlagani začasni odredbi za zavarovanje tožnikove denarne terjatve je del nepremičnine z ID znakom 0001, v solasti tožencev vsakega do 1/6 nerazdeljenih delov stavbe. Denarni zahtevek tožnika se nanaša na njegov kondikcijski zahtevek, ki naj bi bil posledica ničnosti med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe z dne 28. 1. 1999, katere predmet je bilo dvosobno stanovanje s kabinetom v II. nadstropju stanovanjske hiše v L., in pripadajoča drvarnica v pritličju objekta.

7. Začasne odredbe so sodne odločbe, katerih namen je dejansko zavarovanje tožbenega zahtevka še pred izdajo končne odločbe. Zato so po stališču sodne prakse začasne odredbe izjemni ukrepi za varstvo pravice stranke in je potrebno predpisane pogoje za njihovo izdajo strogo presojati. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, hkrati pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. Glede obstoja tožnikove denarne terjatve je, tudi ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda pri odločanju o začasnih odredbah, pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da že na podlagi trditev tožnika in predloženih listin ni verjetno izkazana. Zaenkrat je več okoliščin, ki kažejo na določljivost predmeta pogodbe, kot tistih, ki naj bi kazali na nasprotno stališče tožnika (10. točka obrazložitve sklepa) in posledično ničnost prodajne pogodbe na podlagi 47. člena v zvezi s 1. odst. 50. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (sedaj 35. člen v zvezi s 1. odst. 38. člena Obligacijskega zakonika – OZ) . Predmet izpolnitve po prodajni pogodbi z dne 28. 1. 1999 je vsekakor določen, saj se je tožnik že vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik dvosobnega stanovanja s kabinetom (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A5), glede sporne drvarnice oziroma kleti pa tudi po presoji pritožbenega sodišča določljiv. Četudi ta del nepremičnine v pogodbi res ni označen tako, da bi se tožnik lahko na kleti kot posebnem delu stavbe v postopku vzpostavitve etažne lastnine vknjižil kot lastnik tega dela, pa je prodajna pogodba veljavno sklenjena, saj sta pogodbeni stranki opisno dovolj opredelili nepremičnino, ki je predmet dajatvene obveznosti prodajalca. To velja tudi v konkretnem primeru, ko gre za drvarnico kot pomožni prostor, ki potrditvah tožnika pripada stanovanju in z njim tvori nedeljivo celoto skladno z določbo 2. člena Stanovanjskega zakona. Pritožbene trditve o ravnanju solastnice L. B., ki onemogoča vzpostavitev etažne lastnine na stavbi oziroma prenehanje navidezne solastnine, niso pomembne za odločitev, enako neutemeljeno pa tožnik vztraja pri stališču, da je pogodba nična tudi zato, ker naj bi mu toženca prodala drvarnico, čeprav ni njuna last. 9. Pravilno je stališče sklepa tudi glede odsotnosti ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Pritožba se sklicuje na obstoj predpostavke iz 3. odstavka 270. člena ZIZ in poudarja, da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda, ker svoje solastnine ne uporabljata in v stavbi ne živita. Večinska sodna praksa temelji na oceni, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika nastanek škode oziroma, da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja pomemben element lastninske pravice1. To velja tudi v primeru, če solastnika v nepremičnini, ki v naravi predstavlja večstanovanjsko hišo, ne bivata.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. v zvezi s 151. členom ZPP. Stroški v zvezi z začasno odredbo delijo usodo vseh drugih stroškov postopka glede na končno odločitev.

1 Primerjaj sklepe tukajšnjega sodišča II Cp 1886/2016, I Cp 3401/2014, I Cp 136/2014.