Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela predlog odvetniške pisarne za razrešitev, v kateri le-ta navaja razloge za svojo razrešitev, ki so na strani tožnika. Tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z navedbami odvetniške pisarne in je izpodbijano odločitev sprejela zgolj na podlagi navedb odvetniške pisarne, da obstajajo ovire, ki izvirajo iz sfere upravičenca za BPP in ki onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijanje odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijanje odločbe seznanjen z vlogo odvetniške pisarne oziroma predlogom, da se jo iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalca BPP. V konkretnem primeru tako tožnik ni imel niti možnosti, da se izjavi o navedbah odvetniške pisarne, ampak je to lahko storil šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 236/2017 z dne 3. 5. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka sklenila, da se Odvetniška pisarna A. d.o.o. iz Novega mesta razreši dolžnosti izvajanja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbah Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 236/2017, Bpp 286/2017, Bpp 287/2018, Bpp 288/2017, Bpp 289/2017, Bpp 299/2017 in Bpp 312/2017 ter se namesto nje določi odvetnik B.B. iz Črnomlja.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku, v skladu z njegovo izbiro, kot izvajalec za BPP določena Odvetniška pisarna A. d.o.o. Le-ta je 20. 4. 2018 podala prošnjo za svojo razrešitev, saj je tožnik izrazil resno in očitno nezadovoljstvo glede zastopanja in nima več zaupanja v delo svojih zagovornikov. Na sodišče je začel naslavljati vloge mimo vednosti odvetniške pisarne, zaradi česar normalno delo ni več mogoče. Tožena stranka je ugotovila, da je predlog odvetniške pisarne utemeljen, saj zaradi razlogov na strani upravičenca ni več mogoče v redu opravljati dolžnosti nudenja BPP. Tožena stranka je na podlagi devetega (pravilno desetega - opomba sodišča) odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), odvetniško pisarno A. d.o.o. razrešila dolžnosti izvajanja BPP. Namesto razrešenega odvetnika je tožena stranka kot izvajalca BPP iz liste izvajalcev določila odvetnika B.B. iz Črnomlja.

3. Tožnik taki odločitvi oporeka in v tožbi navaja, da se z razrešitvijo odvetnika C.C. ne strinja, ker je odvetniška pisarna A. njegov pooblaščenec že 20 let in odvetniku C.C. 100% zaupa, saj sta v vseh teh letih korektno in dobro sodelovala. Tožnik se sprašuje, kaj je napačnega storil, rekel, napisal, da je prišlo to takšnega izpodbijanega sklepa. V tožbi tožnik podaja še opravičilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu in Odvetniški pisarni A. za vsa pisanja, ki jih je poslal na sodišče ter v pisarno g. C.C. Pojasnjuje, da je to storil v obupu, v svoji nevednosti, saj je bil v času prestajanja zaporne kazni v novomeškem zaporu v takšni obupani situaciji, da se je celo obesil, ker ga ni obiskal njegov dolgoletni odvetnik C.C. Nadalje navaja, da je bil v obupu in takšni nekontroliranosti, da sploh ne ve, kaj vse je takrat počel in pisal. Prosi, predlaga, zahteva, da naslovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in mu omogoči, da ga še naprej zastopa odvetnik C.C., v nasprotnem primeru, pa tožnik želi, da ga zastopa odvetnik D.D. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri svoji odločitvi ter njenih dejanskih in pravnih razlogih. Navaja, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom in če tega zaradi razlogov na strani upravičenca ni, potem odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. V konkretnem primeru je bil razlog za razrešitev očitno nezadovoljstvo z delom odvetniške pisarne, kar se je med drugim kazalo tudi s podajanjem vlog na sodišče brez odvetnikove vednosti, s čimer je tožnik tvegal neugodne posledice zanj. Zgolj opravičilo za pretekla ravnanja in izražena želja, da ga zastopa isti odvetnik, pa ne zadostuje, da bi tožena stranka sprejela drugačno odločitev. Tožena stranka še meni, da je pravilno postopala, ko tožniku ni ponudila možnosti, da si sam izbere odvetnika, pač pa je le-tega določila po uradni dolžnosti s seznama izvajalcev BPP. Določilo desetega odstavka 30. člena ZBPP je po stališču tožene stranke jasno in ne omogoča proste izbire drugega odvetnika s strani upravičenca po svojih željah. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik, pač pa zato, ker je tožena stranka v postopku kršila pravico tožnika do izjave, torej bistveno kršila določbe upravnega postopka.

6. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 7. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela predlog Odvetniške pisarne A. d.o.o. za razrešitev, v kateri le-ta navaja razloge za svojo razrešitev, ki so na strani tožnika. Tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z navedbami odvetniške pisarne in je izpodbijano odločitev sprejela zgolj na podlagi navedb odvetniške pisarne, da obstajajo ovire, ki izvirajo iz sfere upravičenca za BPP in ki onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijanje odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijanje odločbe seznanjen z vlogo odvetniške pisarne oziroma predlogom, da se jo iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalca BPP. V konkretnem primeru tako tožnik ni imel niti možnosti, da se izjavi o navedbah odvetniške pisarne, ampak je to lahko storil šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu.

8. S tem ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, na katero je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti s predlogom Odvetniške pisarne A. d.o.o., mu dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa ponovno odločati o predlogu za razrešitev.

9. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, saj je šlo za enostavno dejansko in pravno stanje in ni šlo za pomembno pravno vprašanje.

1 VSRS Sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.