Jedro

Obdolženi je krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče. V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s predhodno sodbo. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja nato pa jo ponovno upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predlagano najvišjo možno izrečeno kazen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu ob nespremenjenih določenih kaznih 2 (dva) meseca zapora, 2 (dva) meseca zapora in 10 (deset) mesecev zapora, na podlagi prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika, izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Po prvem odstavku 55. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje del že prestane kazni, ki jo je obdolženec že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 15604/2019 z dne 4. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 15604/2019 z dne 13. 4. 2021, pravnomočno 26. 4. 2021, in sicer od 30. 7. 2021 dalje.

III. V nespremenjenih delih se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za vsako od njiju mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora. Nato je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni dveh mesecev zapora za vsako od zgoraj navedenih kaznivih dejanj in kazen deset mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 15604/2019 s 4. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 15604/2019 s 13. 4. 2021, pravnomočno 26. 4. 2021 (v nadaljevanju: sodba I K 15604/2019) izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obdolžencu v tako izrečeno enotno kazen vštelo del že prestane kazni po sodbi 15604/2019, od 30. 7. 2021 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca bremenijo namenska sredstva za brezplačno pravno pomoč ter, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi A., d.o.o., plačati znesek 788,30 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornik obdolženega iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 370. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in obdolženemu izreče „enotno kazen največ 1 leta zapora skladno z zakonom ter povrne stroške pritožbenega postopka.“

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je prvostopno sodišče odmerilo enotno kazen tako, da je štelo vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1 (v nadaljevanju: kaznivi dejanji tatvine) kot samostojno in za vsakega štelo po dva meseca zapora ter upoštevalo še izrečeno kazen zapora deset mesecev in tako izreklo enotno kazen trinajst mesecev, torej eno leto in en mesec, ker je upoštevalo dva meseca plus dva meseca (vse iz konkretnega postopka) in deset mesecev, ki so bili prisojeni že prej. Glede na predlog tožilstva, sprejem priznanja krivde ter določbo šestega odstavka 285. č člena ZKP pa bi moralo upoštevati za dve kaznivi dejanji tatvine predlog tožilstva v višini treh mesecev zapora, ko bi ta predlog tožilstva sodišče združilo z že izrečenimi desetimi meseci zapora, pa bi lahko izreklo enotno kazen največ dvanajst mesecev, torej eno leto, saj po pravilih za izrek enotne kazni po 53. členu KZ enotna kazen ne sme doseči seštevka (deset že prisojenih mesecev plus trije predlagani meseci po predlogu tožilstva iz konkretnega postopka), temveč mora biti nižja.

5. Obdolženi je (list. št. 107) krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče (list. št. 106 in 108). V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec (šesti odstavek 285. č člena ZKP), kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni.

6. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo I K 15604/2019. Pravilo o odmeri kazni obsojencu odkazuje na uporabo določb 53. člena KZ-1, v konkretnem primeru 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, kar je prvostopno sodišče tudi storilo. Pri izreku enotne kazni je upoštevalo pravilo, da se najprej določi kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje (v obravnavani zadevi kaznivi dejanji tatvine) in da se prej izrečeno kazen (t.j. po sodbi I K 15604/2019) upošteva kot že določeno ter nato izreklo za vsa kazniva dejanja enotno kazen. Tako je za vsako od kaznivih dejanj tatvine upoštevalo, skladno s predlogom državne tožilke, kot določeni kazni po dva meseca zapora, kar pa je v okoliščinah obravnavane zadeve napačno.

7. Res je državna tožilka v končni besedi predlagala, da se za vsako posamično kaznivo dejanje obdolženemu določi po dva meseca zapora in nato izreče enotna kazen treh mesecev zapora, vendar to ne pomeni, da je sodišče zavezoval predlog tožilke le glede tega, kakšna kazen naj se določi za posamezno kaznivo dejanje, pač pa tudi predlog, kakšna naj bo izrečena enotna kazen. Obdolženi je bil s takšnim kaznovalnim predlogom seznanjen še preden je krivdo priznal in je torej v skladu z navedeno določbo šestega odstavka 285. č člena ZKP, bil seznanjen z najvišjo možno odmero kazni, ki mu preti ob priznanju krivde, to je enotna kazen treh mesecev zapora. Ob priznanju krivde se je zanašal na to, da bo s priznanjem in s tem odpovedjo določenim procesnim pravicam dosegel izrek sankcije, ki bo zanj bolj ugodna kot če se ne bi izrekel za krivega in sicer takšne, katere zgornjo mejo postavlja pravilo iz šestega odstavka 285. č člena ZKP. V skladu s pravico do poštenega postopka se mora takšno pričakovanje odraziti tudi v končni odločitvi o višini kazni.

8. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja (v tej zadevi kaznivi dejanji tatvine) nato pa jo ponovno (glede na obveznost izreka enotne kazni ob upoštevanju že prej izrečene kazni po sodbi I K 15604/2019) upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predlagano najvišjo možno izrečeno kazen. To v obravnavani zadevi pomeni, da bi moralo upoštevati za obe kaznivi dejanji tatvine kot najvišjo možno kazen tri mesece zapora in bi torej v skladu s pravilom po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 smelo izreči enotno kazen največ v višini enega leta zapora, kot to predlaga tudi pritožnik.

9. Pri odmeri kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo iste okoliščine pomembne za odmero kazni kot sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni, je na njihovi podlagi izreklo enotno kazen v višini, ki je pravična in primerna.

10. Ker je izreklo novo kazen je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da se obdolžencu vanjo všteje del že prestane kazni po sodbi I K 156o4/2019, ki je bila upoštevana pri izreku enotne kazni.

11. Sodišče prve stopnje je, ker ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.