Jedro

Tožena stranka je pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ..., in sicer od 11. 6. 2020 od 18.35 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 9. 2020 do 18.35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika 6. 6. 2020 obravnavala policijska postaja Kozina, ker je bil v prevzet od italijanskih varnostnih organov. Hrvaško-slovensko mejo je ilegalno prečkal 4. 6. 2020, v Italijo pa je peš po gozdu ilegalno vstopil 5. 6. 2020. Tožniku je bila 6. 6. 2020 izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce, nato pa 9. 6. 2020 odločba o vrnitvi, s katero mu je bil izrečen ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v državo za čas šest mesecev. Tožnik je vložil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito 9. 6. 2020, prošnjo pa je podal 11. 6. 2020. 3. Ob vložitvi prošnje je tožnik povedal, da je potoval iz izvorne države najprej v Iran, nato do Turčije in naprej po balkanski poti, njegova ciljna država pa je bila Italija. Osebne dokumente so mu v Turčiji vzeli organizatorji poti. Navedel je, da se je njegov oče poročil več kot enkrat. Oče jim ni dal nič denarja, drugim bratom, sinovom drugih očetovih žena pa je dal vse. Druga težava je, da so šli v Pindi, kjer so imeli avtobusno postajo. Bogati ljudje, ki so tam živeli, so jim zavidali, da je njihov posel uspel. Pretepli so jih in jim grozili, da če ne bodo nehali s poslom, da jih bodo ubili. Zato je zapustil Pakistan.

4. Na razgovoru ob seznanitvi z omejitvijo gibanja je tožnik še navedel, da je eden od prijateljev, ki jih je spoznal v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH), preko navigacije na mobilnem telefon celotno skupino vodil do Italije, pri prečkanju hrvaško-slovenske meje niso videli kakšnih ograj ali žičnatih ovir. Povedal je še, da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem, ker tam policisti tepejo in vračajo prosilce v BiH, kar se je zgodilo tudi njemu. V Slovenijo je prvič vstopil 4. 6. 2020, a mu je prijatelj rekel, da v Sloveniji ne dajejo azila, poleg tega pa je pot nadaljeval v Italijo, rekli so mu tudi, da lahko v Italiji dobi azil. Ni imel dovolj informacij, saj če bi vedel, da lahko tukaj poda namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bi to storil že takrat. Ni pa imel konkretnih informacij, kje lahko zaprosi za mednarodno zaščito.

5. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč za mednarodno zaščito zaprosil šele po prejemu odločbe o nastanitvi v Centru za tujce do odstranitve iz države z dne 6. 6. 2020, ko mu je bilo s pomočjo tolmača pojasnjeno, da je zanj začet (neformalni) postopek vračanja hrvaškim varnostnim organom, predviden 7. 6. 2020 ob 12.00 uri (pri čemer je sicer Hrvaška prevzem tožnika zavrnila in zahtevala formalni postopek). Zato tožena stranka meni, da je to storil samo zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili. Tu namreč za zaščito ni zaprosil 4. 6. 2020. Navedel je, da mu je prijatelj povedal, da v Sloveniji ne dajejo azila. Tako je vedel, da možnost zaprositi za azil v Sloveniji obstaja, pa vendar se za to ni odločil. Tudi po vrnitvi iz Italije 6. 6. 2020 je šele po treh dneh podal namero prošnje za mednarodno zaščito, ko je že prejel odločbo o nastanitvi in ko se je bližal datum njegove predaje hrvaškim organom. Njegova ciljna država pa je bila Italija. Zato tožena stranka ocenjuje, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi preprečil predajo Hrvaški.

6. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Ocenila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb azilni dom samovoljno zapustila.

7. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je odločanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namenjeno primerom, ko je prosilec že v formalnem postopku vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), torej ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi. Poudarja, da je pridržanje na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1 mogoče le, če nacionalna zakonodaja države članice za to določi objektivna merila, ki po njegovem mnenju ne iz ZMZ-1, ne iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo.

8. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na zapisnik o omejitvi gibanja, iz katerega ni razvidno, da bi bil informiran o možnosti zaprositve za azil. Iz policijske depeše ni razvidno, da bi bil kot prava neuka stranka po 8. členu Procesne direktive II2 poučen o možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito.

9. Iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bilo razvidno niti to, zakaj je tožena stranka presodila, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi se izognil vrnitvi oziroma odstranitvi iz države. Tožnik trdi, da jo pred prihodom v center za tujce ni imel možnosti podati, podal pa jo je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, zaradi česar se ne želi vrniti v izvorno državo. Meni, da je odvzem prostosti nezakonit tudi zato, ker v ZMZ-1 niso urejene alternative pridržanju, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče opraviti strogega testa sorazmernosti. Le sklicevanje na pomanjkljivo varovanje azilnega doma po njegovem stališču ne more biti razlog za tako hud poseg v človekovo pravico. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

10. Tožnik zahteva še izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži prenehanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve, sicer mu bo prizadeta težko popravljiva škoda, saj se v Centru za tujce počuti zelo slabo.

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da je tožniku izdala odločbo o vrnitvi. Poleg tega je tožnik šele po seznanitvi s predvideno vrnitvijo na Hrvaško, dne 6. 6. 2020, tri dni kasneje podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pred tem bi prošnjo lahko podal, pa je ni. Tožnik je bil informiran tem, da lahko zaprosi za azil, saj je sam povedal, da so mu ljudje v BiH rekli, da v Sloveniji ni azila, da naj zanj zaprosi v Italiji. Oseba, ki mednarodno zaščito potrebuje, zaprosi za pomoč v prvi varni državi.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma ali ta zakonska določba sploh pomeni ustrezno pravno podlago za omejitev gibanja.

14. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

15. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju3, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

16. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z Ztuj-24. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma5, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

17. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da bi bila razlaga nacionalne zakonodaje v smeri, da je mogoče v situaciji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II prosilcu omejiti gibanje, ne da bi bila pred tem določena objektivna merila za utemeljenost domneve, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, v nasprotju tako z besedilom te direktive, kot z jasnim načelom, ki izhaja že iz 15. uvodne izjave k tej direktivi, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito. Vendar pa po presoji sodišča ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II.

18. Ta določba namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po presoji sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel. Na tak način ga očitno razlaga tudi tožena stranka, ki je v obravnavani zadevi obširno ugotavljala in v izpodbijani odločbi obrazlagala, zakaj meni, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito, še preden je bil zoper njega začet postopek vračanja in odstranjevanja po ZTuj-2. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da okoliščina, da se zakonodajalec ni odločil, da bi v ZMZ-1 določil še nadaljnja objektivna merila, ne more vplivati na presojo oziroma razlago zakonske ureditve v zadevi, kjer se tožena stranka sklicuje izključno na obstoj (čeprav edinega) merila, ki v zakonu je določeno.

19. Sodišče po tem, ko je na naroku pregledalo upravne spise in zaslišalo tožnika, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanim aktom niso utemeljeni. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v konkretnem primeru ustrezno uporabila navedeno objektivno merilo, saj je ugotavljala in razčistila okoliščine, na katere se je sicer skliceval tudi tožnik v zvezi s vprašanjem, ali je imel priložnost začeti azilni postopek, in ugotovila, da tožnik prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. V primeru uporabe 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti kumulativno izpolnjene tri predpostavke. da: (1) se prosilcu gibanje omeji zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, da se izvede in izvrši postopek vrnitve ali odstranitve: (2) je mogoče utemeljeno domnevati. da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

21. Sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo o namestitvi v Center za tujce v Postojni z dne 6. 6. 2020 omejeno gibanje po ZTuj-2. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), ki jo je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku izdala 9. 6. 2020. 22. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je sodišče upoštevalo, da tožnik na zaslišanju ni bil prepričljiv, ko je navedel, da je želel le priti v Ljubljano ter da ni rekel, da želi v Italijo. Pred tem je namreč v upravnem postopku ves čas zatrjeval, da je bila njegova ciljna država Italija, kamor se je tudi odpravil prek Slovenije. Med strankama ni sporno, da tožnik v Sloveniji ni podal prošnje za azil (oziroma namere) 4. 6. 2020, ko je Slovenijo prečkal na poti v Italijo, na naroku pa je celo dodal, da so mu prijatelji v BiH povedali, da bi v Ljubljani lahko dobil dovoljenje za bivanje. To svojo izjavo je naknadno spremenil in povedal, da je šele ob vrnitvi v Slovenijo od tolmača izvedel, da lahko v Sloveniji vloži azil. Za očitno nelogične in zato neprepričljive sodišče šteje tudi tožnikove izjave, da ni vedel, kje je, ker naj bi oseba, ki jih je vodila, podatke o poti skrivala pred ostalimi, saj naj bi - prav tako po tožnikovih izjavah - šlo za enega od članov skupine in ne plačanega vodnika.

23. Sodišče se zato strinja z ugotovitvami toženke, da bi tožnik lahko zaprosil za azil v Sloveniji že na poti iz BiH, vendar tega ni storil, saj je to nameraval storiti v Italiji, kjer naj bi imel po zagotovilih prijateljev večje možnosti za uspeh. Tožena stranka se sicer sklicuje tudi na tožnikovo ravnanje po vrnitvi v Slovenijo, vendar pa so tožnikove izjave, da je izrazil namero, zaprositi za mednarodno zaščito, že ob prvem stiku s slovensko policijo, ko mu je bil zagotovljen tolmač, povsem konsistentne. Sodišče jim zato sledi kljub temu, da kaj takega ne izhaja iz policijskega zapisnika, saj ni mogoče izključiti možnosti, da je ob hkratni obravnavi skupine tujcev ta zapisnik lahko pomanjkljiv. Vendar pa za ugotovitev, da je imel tožnik že pred tem možnost, zaprositi za azil, zadostujejo že prejšnje ugotovitve o tožnikovi poti prek Slovenije v Italijo, pri čemer iz tožnikove lastne izjave izhaja, da je vedel za možnost, v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Zato sodišče šteje, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

24. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti pa spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec ni v nacionalno pravo prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek te določbe) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek te določbe). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Vendar pa sodišče šteje, da bi v konkretni zadevi zaradi očitne begosumnosti tožnika bil neučinkovit vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, kar je izrecno navedla tudi toženka.

25. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

26. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 3 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 4 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 5 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.