Jedro

Prvostopenjska sodba zavzema prestrog standard glede trditvene podlage tožnika, da bi moral zatrjevati za opaže kakšne teže je tožena stranka dolžna zagotoviti žerjav ali avtodvigalo. Navedeno v zaznavno sfero tožnika ne sodi, temveč je na to lahko odgovoril šele v postopku postavljen izvedenec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje do plačila ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v višini 3.324,42 EUR in stranskemu intervenientu v višini 533,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Opozarja, da iz obrazložitve odločbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je odstranjevanje klem, s katerimi naj bi bila dva dela opaža pritrjena, ne glede na njuno težo, mogoče opraviti le ročno, in ali je pri ročnem razpenjanju klem težkih opažev potrebna mehanizacija, ki opaža v trenutku ročnega odstranjevanja klem fiksira, ter če ugotovi podano odgovornost tožene stranke, ugotavljati tudi vprašanje soprispevka tožnika. Sodišče prve stopnje pa je zgolj na podlagi dokazov, izvedenih že v prejšnjem postopku, brez izvajanja novih dokazov, prišlo do popolnoma nasprotnega zaključka kot v prejšnjem postopku. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil višjega sodišča, temveč je iste dokaze presodilo popolnoma drugače kot v prvem postopku, brez da bi postopek ustrezno dopolnilo skladno z navodili višjega sodišča. Tožnik je že ves čas postopka, torej že pred prvim narokom za glavno obravnavo zatrjeval, da so bili opaži, ki so jih odstranjevali, zelo težki, zaradi česar ročno odstranjevanje ni bilo primerno. Pravočasno je tudi navajal, da so bili opaži težki od 120 – 150 kg, na zaslišanju je tudi izpovedal, da je bila teža opažev od 120 – 150 kg, priča J. D. pa je tudi potrdil, da je šlo za tri opaže, od katerih je vsak tehtal 50 kg. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu dr. B. G., je mehanizacijo potrebno uporabiti v primeru, ko teža opaža presega 90 kg. Da je teža opaža presegala 90 kg, sta potrdila tako tožnik, kot tudi J. Đ., medtem ko B. B. ni vedel točno povedati, kateri opaži so sploh bili, niti točnih dimenzij ali teže le-teh. Tožnik je tudi že pred prvim narokom konkretno navedel in pojasnil, zakaj je bila potrebna uporaba avtodvigala, zato očitki sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral navajati tudi, zakaj bi v konkretnem primeru delo moral opravljati z avtodvigalom in zakaj dela nikakor ni mogoče opravljati ročno, niso utemeljeni. Če bi bilo za razopaženje na voljo avtodvigalo, ki jih je vedno primanjkovalo, do nezgode sploh ne bi prišlo, tožniku pa ob uporabi mehanizacije ne bi bilo potrebno uporabljati sile in do padca ne bi prišlo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči z dne 29. 7. 2008, ko se je telesno poškodoval zaradi padca z višine, ko je skupaj s sodelavcem skušal razopažiti (odstraniti) montažni kovinski opaž na vogalu stavbe.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že drugič odločalo. V prvem sojenju je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2010 do 10. 5. 2012, vse v roku 48 mesecev, šteto od pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi. Višje sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je od ugotovitve teže opaža odvisen odgovor na vprašanje, ali bi tožena stranka za razopaženje morala zagotoviti žerjav oziroma avtodvigalo, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi šele v primeru, ko bi teža opaža presegala težo 90 kg, bilo potrebno uporabiti mehanizacijo (lahko tudi avtodvigalo, ki bi imelo dovolj dolgo roko, da bi doseglo delovno mesto in bilo pri tem parkirano od roba brežine vsaj 1 m (del opaža v skupni teži 90 kg pa bi lahko dva delavca ročno dvignila). Potrebno bi bilo tudi ugotoviti, kakšen bi moral biti pravilen delovni proces odstranjevanja oziroma razopažanja montažnih kovinskih opažev glede na v postopku ugotovljeno težo posameznega opaža, ter ali je odstranjevanje klem, s katerimi naj bi bila dva dela opaža pritrjena, ne glede na njuno težo, mogoče opraviti le ročno, in ali je pri ročnem razpenjanju klem težkih opažev potrebna mehanizacija, ki opaža v trenutku ročnega odstranjevanja klem fiksira.

8. Sodišče prve stopnje napotkov, danih v razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje, ni upoštevalo, čeprav bi moralo ravnati v skladu z določilom prvega odstavka 362. člena ZPP in opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje zavrnilo, ker tožnik ni zadostil bremenu trditvene podlage, saj bi moral navesti, kakšna je bila teža konkretnega opaža ter za kakšno težo opažev je tožena stranka dolžna zagotoviti žerjav in avtodvigalo, in ker tožniku ni uspelo dokazati, kakšna je bila teža opaža v konkretnem primeru in da delo na višini 1,5 m ustreza standardu nevarne dejavnosti.

10. V nasprotju s tožnikovo trditveno podlago je ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni navedel teže konkretnega opaža. Tožnik je navedel, da je šlo v konkretnem primeru za opaže težke 150 – 200 kg, kar prvo sodišče v sodbo tudi povzame. Tako se kot zmotna izkaže presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi pojasnil teže opaža, stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje pa je, ali je imel opaž dejansko takšno težo, kakršno je tožnik zatrjeval. Prvostopenjska sodba zavzema tudi prestrog standard glede trditvene podlage tožnika, da bi moral zatrjevati za opaže kakšne teže je tožena stranka dolžna zagotoviti žerjav ali avtodvigalo. Navedeno v zaznavno sfero tožnika ne sodi, temveč je na to lahko odgovoril šele v postopku postavljen izvedenec. Gre za strokovno znanje, ki ga je v postopku podal sodni izvedenec za gradbeništvo - varstvo pri delu dr. B. G., in iz katerega mnenja izhaja, da bi lahko tožnik opaž odstranjeval tudi ročno do teže 45 kg (za dva delavca do skupne teže opaža 90 kg).

11. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker tožniku ni uspelo dokazati, kakšna je bila teža opaža v konkretnem primeru. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je priča J. Đ. izpovedal, da je šlo za tri opaže dimenzij 72 x 150 cm, vsak od njih naj bi tehtal 50 kg, tožnik je izpovedal, da je šlo za opaže dimenzij 82 x 120 ter teže 100 – 120 kg, priča B. B. je izpovedal, da so bili opaži dimenzij 30 x 30, tehtali pa so 80 – 90 kg, iz zapisnika o nezgodi pri delu z dne 29. 7. 2008 pa izhaja, da je bil vogalni opaž, ki ni bil pritrjen, dimenzij 60 x 60 cm. Kakšna je bila v konkretnem primeru teža opaža je torej stvar dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje.

12. Načeloma delo na višini 1,5 metra res ne ustreza standardu nevarne dejavnosti. Vendar pa bi v določenih okoliščinah, ob ugotovitvi, da je bilo potrebno stoje na odru ročno odstranjevati opaže težke 150-200 kg, lahko postalo nevarna dejavnost. 13. Izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je izostala dokazna ocena in argumentacija o pravno odločilnih dejstvih, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem bo moralo o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, upoštevaje ob tem opisano naravo kršitev, predvsem pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje že izvedlo številne dokaze, tako z zaslišanjem tožnika (tudi glede višine tožbenega zahtevka), kot tudi prič, ki jih sodišču prve stopnje ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, kar pa za primer izvedbe pritožbene obravnave nujno ne velja, pri čemer bo moralo poleg materialnoprocesnega vodstva le dokazno oceniti že izvedene dokaze ter izdati odločbo, s katero bo presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje ne bo povzročilo kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s tem pa bo tudi varovana pravica do ekonomičnosti postopka ter bo zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe.

14. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče izvede dokazno oceno že izvedenih dokazov glede teže konkretnega opaža. V okviru materialnega procesnega vodstva naj ugotovi, kakšen je glede na njihovo težo pravilen potek delovnega procesa odstranjevanja oziroma razopaženja montažnih kovinskih opažev. V primeru, da ugotovi, da je potrebna za odstranjevanje opažev strojna mehanizacija, naj ugotovi še, ali se mora tudi v tem primeru kleme odstranjevati ročno. Od teže opažev ter delovnega procesa je odvisna tudi odločitev, ali je tožnik opravljal nevarno dejavnost, ter ali je tožnik s svojim ravnanjem s tem, ko ni preverjal pritrjenosti opaža pred začetkom dela, na nastanek poškodbe vplival izključno sam.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

16. V skladu z določilom 356. člena ZPP je sodišče druge stopnje odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom posameznikom.