Jedro

Pri izdajanju začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja – ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Sodišče mora ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejevalno razlagati pojem „težko nadomestljive škode“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Zahteva pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki A.A. s.p., se prepove, da na kupce izdelka D. tožeče stranke, B.B. d.d., in sicer družbe: C.C. in vseh ostalih navedenih v točki 1. izreka prvostopenjskega sklepa, naslavlja prodajne ponudbe za izdelek V. ali za katerikoli D.–u zamenljiv izdelek oziroma izdelek, ki glede na svoje tehnične lastnosti in namen uporabe predstavlja izdelku D. konkurenčen izdelek ali biti z navedenimi kupci izdelka D. tožeče stranke, v kakršnemkoli poslovnem stiku, z namenom prodaje izdelka V. ali kateregakoli drugega D.-u zamenljivega izdelka oziroma izdelka, ki glede na svoje tehnične lastnosti in namen uporabe predstavlja izdelku D. konkurenčen izdelek; če tožena stranka, A.A. s.p. v roku 8 dni ne bo spoštovala prepovedi pod točko 1. te začasne odredbe, se ji izreče kazen v višini 10.000,00 € in se določi rok nadaljnjih 8 dni za upoštevanje prepovedi; če tožena stranka, A.A. s.p., kljub izrečeni kazni po prejšnjem odstavku v roku nadaljnjih 8 dni ne spoštuje prepovedi pod točko 1. te začasne odredbe, se ji izreče kazen v višini 20.000,00 €; za vsako nadaljnjo neupoštevanje prepovedi se toženi stranki, A.A. s.p., kazen povečuje vsakič za 5.000,00 €, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže 2.000.000,00 €; za izvršitelja v tej zadevi se imenuje D.D.; začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v zadevi; ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“ Sklenilo je, da bo o stroških postopka prvostopenjsko sodišče odločilo s končno odločbo (2. točka izreka).

Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo njenih prvostopenjskih in pritožbenih stroškov ali izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vsa določila ZPP je drugostopenjsko sodišče uporabilo na podlagi 15. in 239. člena ZIZ. Zato se v nadaljnji obrazložitvi na omenjena določila ZIZ ne bo sklicevalo.

Sodišče druge stopnje bo najprej obrazložilo stališče o časovnih okvirih odločanja o predlagani začasni odredbi, ki se je pokazalo kot bistveno pri odločitvi, ali je izkazan eden od pogojev, naštetih v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Tožeča stranka je vložila tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe 28.11.2007. Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, kjer je bila zaposlena na delovnih mestih na področju komerciale oziroma trženja, 31.1.2007. 1.1.2007 je tožena stranka pričela z opravljanjem gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik (s.p.). Tožena stranka je izdelek V. ponujala ter prodajala strankam oziroma poslovnim partnerjem tožeče stranke in neupravičeno izkoriščala poslovne tajnosti, s katerimi se je seznanila pri tožeči stranki, s tem pa opravlja dejanja, ki so usmerjena v prekinitev poslovnih razmerij med tožečo stranko in njenimi kupci oziroma poslovnimi partnerji. Tožeča stranka je očitala toženi stranki dejanja nelojalne konkurence v smislu 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) ter izpolnitev abstraktnega zakonskega dejanskega stanu iz 7. in 14. alineje 2. odstavka 13. člena ZVK. Vse trditve o upadu prihodkov, prometa v višini 127.800,00 EUR so se nanašale na obdobje avgust – december 2007, upad prodaje pa na leto 2008 (primerjaj v spisu trditve na list. št. 11, 12, 39 do 41). Zaradi domnevnih dejanj nelojalne konkurence tožene stranke naj bi bil ogrožen 47 % delež njene celotne prodaje vseh izdelkov in kar 65 % delež v pokritju (list. št. 11), kar bi lahko vplivalo tudi na odpust vseh delavcev, ki se ukvarjajo z aktivnostmi povezanimi s prodajo izdelka D. (list. št. 12), lahko bi prišlo celo do stečajnega postopka. Zaradi dejanj nelojalne konkurence tožene stranke tožeči stranki nastaja težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva škoda v smislu 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Po drugi strani pa toženi stranki z izdajo začasne odredbe škoda sploh ne bi nastala oziroma bi bila ta le neznatna. Tožena stranka je namreč z naslavljanjem ponudb kupcem D. – a šele začela in poslovna razmerja še niso vzpostavljena, zato v ničemer ne more biti oškodovana.

Predlogu za izdajo začasne odredbe, vloženem dne 28. 11. 2007, je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo (primerjaj I. Točko izreka v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 2521/2007-18 z dne 1. 4. 2008). S sklepom, opr. št. IV Pg 2521/2007-26 z dne 1. 4. 2008 je zavrnilo ugovor tožene stranke in svoj sklep potrdilo. Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep (odločitev o ugovoru) spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 1. 4. 2008 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 912/2008-31 z dne 20. 11. 2008).

Tožeča stranka je 17. 2. 2009 ponovno predlagala izdajo začasne odredbe (redna št. 33). Pri tem se je v trditveni podlagi novega predloga za izdajo začasne odredbe v celoti sklicevala na vse trditve navedene v prvem predlogu in na vse trditve v pripravljalnih vlogah, ki so bile vložene tekom prvega postopka odločanja o začasni odredbi. Od pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri je navedla svoje stališče v zvezi s težko nadomestljivo škodo, ki naj bi nastajala tožeči stranki zaradi ravnanj tožene stranke do vložitve novega predloga za izdajo začasne odredbe, je minilo več kot eno leto.

Z upoštevanjem omenjene časovne komponente je treba razlagati tudi odločbo ustavnega sodišča, opr. št. Up 275/97, na podlagi katere je bila povsem spremenjena praksa odločanja sodišč v regulacijskih začasnih odredbah. Tudi v tej luči je treba razumeti točko 12 omenjene ustavne odločbe, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi. Tožeča stranka bi morala namreč, da bi sodno varstvo v regulacijski začasni odredbi lahko doseglo svoj namen, v trditveni podlagi novega predloga za izdajo začasne odredbe (212. člen ZPP) zatrjevati, ali je dejansko prišlo do upada prihodkov, njenega prometa, upada prodaje v letih 2007 in 2008, kar naj bi vplivalo na delež celotne prodaje njenih izdelkov in spornega izdelka. S temi podatki bi namreč morala razpolagati v trenutku, ko je vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe.

Po drugi strani pa je treba poudariti, da je pri izdajanju začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja – ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku (1). Sodišče mora ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejevalno razlagati pojem „težko nadomestljive škode“. Ker tožeča stranka ni navedla takšnih dejanskih okoliščin, ki bi opravičevale izpolnitev pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu in se nanje tudi sklicuje. Pritožbene trditve o tem, da tožeča stranka ne bo mogla učinkovito odpraviti negativnih posledic glede izgube celotnega pomembnega deleža v prodaji, v zvezi z odpuščanji, stečaji se tako pokažejo kot neutemeljene. Tudi v pritožbi se tožeča stranka sklicuje izključno na svoje trditve, ki segajo v časovno obdobje vloženega prvega predloga za izdajo začasne odredbe.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (4. odstavek 272. v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ). Toženi stranki naj ne bi nastala škoda, ker je šele začela vstopati v poslovna razmerja, iz katerih nima še nobenih pravic in zato tudi ne more biti oškodovana, saj naj ne bi šlo za poseg v poslovna razmerja. Ob trditvah tožene stranke, da bi v kolikor bi bila izdana začasna odredba ostal brez prihodkov kaže na to, da bi toženi stranki lahko nastala z izdajo začasne odredbe znatna škoda. Ker se je tožena stranka začela ukvarjati kot s.p. s trgovskim zastopanje družbe D.D., Italija, ki proizvaja izdelku tožeče stranke D. identičen izdelek V. (znotraj linije izdelkov V. oziroma D.) iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka šele začela vstopati v poslovna razmerja v smislu prodajalec-kupec ne izhaja materialnopravna posledica, da bi lahko toženi stranki nastala le neznatna škoda oziroma, da ji škoda sploh ne bi nastala. S tem pa ni izpolnjen tudi pogoj predpisan v 3. odstavku 272. v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ.

Na ostale pritožbene navedbe, ker za odločanje v pritožbenem postopku niso bile pravno odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi pritožbene stroške.

(1) Primerjaj sklep VS RS II Ips 105/2008 z dne 26.6.2008.