Jedro

Za terjatev, ki jo ima lastnik proti najemniku na podlagi najemne pogodbe, ne velja enoletni zastaralni rok po 355. členu OZ, četudi gre za plačilo terjatve dobavitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8. dni plačati znesek 212,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 168,14 EUR s pripadajočimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka v višini 626,05 EUR s pripadajočimi obrestmi je sodišče zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju napačno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 3. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je odločilo, da terjatev ni zastarala. V nadaljevanju toženec ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti določbo 3. odstavka 352. člena OZ, po kateri uveljavljena terjatev zastara po enem letu. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2167/2004 z dne 14.9.2005, v kateri je v podobnem primeru višje sodišče zavzelo stališče, da je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Pritožnik zato meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki ni upoštevalo stališča višjega sodišča, nepravilna. Nadalje pojasnjuje, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka dokazala, da je plačala račun štev. 3606230, ki je zapadel v plačilo 21.10.2009. Tožnica je namreč šele naknadno predložila potrdilo o plačilu, iz katerega izhaja, da je bilo plačilo izvršeno 19.12.2005. Zato po njegovem mnenju ni dokazano, da je tožnica plačala račun, ki se nanaša na dobavljeno elektriko v obdobju, ko je toženec bival v tožničinem stanovanju. Nadalje pritožnik meni, da ob dejstvu,da tožnica ni skrčila tožbenega zahtevka, čeprav je to napovedala, sodišče s preračunavanjem ne bi smelo samo ugotavljati, kolikšen del tožbenega zahtevka je utemeljen. Ker je to storilo, je prekršilo pravila postopka, saj bi moralo po mnenju pritožnika tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje odločilne dejanske okoliščine:

1. pravdni stranki sta dne 11.10.2004 sklenili najemno pogodbo za tožničino stanovanje na Z. 4 v L. za obdobje od 15.10.2004 do 15.8.2005, po kateri je moral toženec kot najemnik poleg najemnine plačevati tudi stroške porabljene električne energije;

2. toženec stroškov elektrike ni plačeval, zato je tožnica kot lastnica stanovanja dne 19.12.2005 plačala neporavnane stroške elektrike;

3. od plačanega skupnega dolga se znesek 212,91 EUR nanaša na obdobje od 15.10.2004 do 16.4.2005, ko je toženec nedvomno bival v stanovanju.

Na navedene dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje vezano, saj obravnavano sporno razmerje predstavlja spor majhne vrednosti v smislu določbe 443. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti pa se glede na določbo 1. odstavka 458.člena ZPP sodba lahko izpodbija le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ker toženec ni poravnal vseh obveznosti, ki jih je prevzel s sklenitvijo najemne pogodbe, zaradi kršitve pogodbe pa je tožnici nastala škoda, saj je morala stroške elektrike plačati sama, je toženec dolžan tožnici škodo povrniti. Po ugotovitvah sodišča škoda predstavlja znesek 212,91 EUR. S tem, da je sodišče samo preračunalo, za kolikšen del škode je toženec odgovoren, ni kršilo nobenih pravil postopka, saj je sodišče dolžno na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih listin ugotoviti, ali je zahtevek utemeljen. Če ugotovi, da je utemeljen le deloma, zahtevku ugodi le v tem delu, ne glede na to, da tožnik zahtevka ne utesni. Pritožbeni očitki o kršitvah pravil postopka so zato neutemeljeni. Isto velja glede očitkov o tem, da ni dokazano, kdaj je tožnica račun plačala. Tožnica je pravočasno predložila dokazilo, da je to storila 19.12.2005 in ne ob zapadlosti 21.10.2005. To okoliščino je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka, ko je zakonske zamudne obresti prisodilo šele od tedaj dalje in ne od zapadlosti kot je tožnica zahtevala, saj je ugotovilo, da je tožnica toženca že pred tem pozvala na plačilo računa. Odločitev o plačilu temelji na določbah 239. in 243. člena OZ glede glavne terjatve ter določbe 378.člena OZ glede zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvostopnega sodišča o toženčevem ugovoru zastaranja, ki so tudi po presoji sodišča druge stopnje, kljub drugačni odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2167/2004, materialnopravno pravilni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z obširnimi argumenti, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Določba 355. člena OZ o enoletnem zastaralnem roku predstavlja izjemo iz povsem specifičnih razlogov, saj gre pri občasnih terjatev običajno za manjše zneske, upniki so profesionalci, dokazovanje plačil bi bilo v primeru daljšega zastaralnega roka lahko oteženo, krajši zastaralni rok preprečuje tudi kopičenje neplačanih terjatev v večjih zneskih. Sodna teorija in praksa sta že zavzeli stališče, da enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve, zato velja le za primere, ki so taksativno našteti v 355. členu OZ (primerjaj OZ s komentarjem, Splošni del, Druga knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, V. Kranjc, stran 487 in odločbi VS RS II Ips 608/2004 in VSL I Cp 2819/2009). Iz navedenih razlogov je neutemeljen tudi bistveni pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnih določb OZ o zastaranju, saj določbe 355. člena OZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za obravnavano terjatev velja določilo 3. odstavka 352. člena OZ, saj predmet spora predstavlja odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti. Po citiranem zakonskem določilu pa takšna terjatev zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. V konkretnem primeru obveznost izhaja iz najemne pogodbe, zato ni dvoma, da velja splošni zastaralni rok. Ob upoštevanju tega roka pa terjatev nedvomno ni zastarala, saj kaj takega ne zatrjuje niti toženec.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso upoštevni (glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) oziroma so neutemeljeni, saj je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.