Jedro

Ker stranki spora ne izpolnjujeta pogojev, ki gre za pristojnost slovenskega sodišča določa zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (toženec ni državljan RS, tožena stranka kot tuja pravna oseba nima sedeža v RS) ni podana pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v tej zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu tožeče stranke za povrnitev gmotne in negmotne škode, ki jo je kot delavec tožene stranke utrpel na njeni ladji, je sodišče prve stopnje sklenilo, da za odločitev o tem sporu ni pristojno slovensko sodišče in zato tožbo zavrglo (3. odstavek 16. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99-2/04-ZPP). Ugotovilo je, da stranki spora ne izpolnjujeta pogojev, ki jih za pristojnost slovenskega sodišča določa zakon.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta sklep.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP in predlagal, naj sodišče ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se zadeva vrne v meritorno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ni imelo pred tem nobenih pomislekov glede pristojnosti za odločanje v konkretni zadevi. To je tudi razumljivo, saj se je po vedenju tožnika vsaj deset istovrstnih zadev že pravnomočno zaključilo z meritorno odločitvijo, tudi z obravnavanjem pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem pa tudi pred Vrhovnim sodiščem RS. Ker je bila v 117. členu Kolektivne pogodbe sklenjene med sindikatom pomorščakov podjetja G. in Odborom direktorjev podjetja G. bila dogovorjena pristojnost sodišča v Kopru, je sodišče z drugačno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe glede neizvedenega dokaza, da tožnik ni pridobil slovenskega državljanstva, pa je bistveno kršilo določbe ZPP.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločitvi o reviziji Vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ki jih revizija ni določno opredelila - in se po mnenju revizijskega sodišča nanašajo na prvi odstavek 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ni ugotovilo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni slovenski državljan, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za vprašanje pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 370. člena ZPP pa revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, v katero revizijsko sodišče vsled izrecne prepovedi iz 3. odstavka 370. člena ZPP ne sme poseči, da tožnik ni državljan R Slovenije, da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v Liberiji (brez podružnice v Sloveniji) in da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, je pravilna odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča. Slovenska sodišča izvršujejo sodno funkcijo na ozemlju Republike Slovenije. Po določbi 29. člena ZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo, če pa take izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora ni, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Vendar ZPP v 4. točki drugega poglavja, to je v določbah o krajevni pristojnosti (členi od 46 do 69) vsebuje ureditev, ki v celoti prepušča določanje mednarodne pristojnosti slovenskih sodišč drugemu zakonu in na več mestih določa krajevno pristojnost sodišča tedaj, kadar je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, torej kadar obstaja mednarodna jurisdikcija slovenskih sodišč (drugi odstavek 47. člena, drugi in tretji odstavek 50. člena, 51. člen, drugi odstavek 54. člena, 55. člen, drugi odstavek 56. člena, 58. in 59. člen). ZPP torej predpostavlja, da drug zakon (prej veljavni Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih) ureja mednarodno pristojnost slovenskega sodišča in nato za primer, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, določa krajevno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji.

Slovensko sodišče bi bilo po 46. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), ki ga je glede na čas nastanka spora uporabiti, pristojno za odločanje, če bi imela tožena stranka ali njena podružnica sedež v Sloveniji. Sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča po 49. členu omenjenega zakona bi bil pravnoveljaven le v primeru, če bi bila vsaj ena od strank državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Ta odločilna dejstva, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč v času vložitve tožbe (81. člen Zakona o ureditvi kolizije) niso obstojala. Ker stranki spora ne izpolnjujeta pogojev, ki jih za pristojnost slovenskega sodišča določa zakon, je pravilna odločitev obeh sodišč, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi. Procesna predpostavka za dopustnost tožbe, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni bila izpolnjena.

Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).