Jedro

Izpodbijani sklep o odmeri sodne takse je bil izdan v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse. Zato ga je pritožbeno sodišče spremenilo in določilo, da se taksa ne odmeri.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se taksa ne odmeri. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,23 EUR v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo sodno takso za tožbo (v višini 800 točk) in sodno takso za opomin (v višini 250 točk), pri čemer je vrednost točke na dan nastanka obveznosti znašala 0,07 EUR. Svojo odločitev o odmeri sodne takse je oprlo na 1. odstavek 3. člena in 4. odstavek 26. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04), višino takse pa določilo po 1. odstavku Tarifne številke 27 (za tožbo) in Tarifne številke 37 (za opomin). Glede na to, da je tožnik z vložitvijo tožbe sprožil upravni spor, dolžne takse pa ob tem ni poravnal, mu je prvostopenjsko sodišče izdalo sporni opomin.

Tožnik obravnavani sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je s tožbo, ki jo je sodišče vpisalo pod opr. št. U 289/2001, izpodbijal tri odločbe tožene stranke, pri čemer je takso za to tožbo plačal. Po opozorilu prvostopenjskega sodišča pa je nato vložil nove tožbe za vsak izpodbijani akt posebej, da bi se izognil zavrženju tožbe, vpisane pod opr. št. U 289/2001. Meni, da pri tem ne gre za nove tožbe, saj je bila zoper vse izpodbijane upravne akte že vložena ustrezna tožba, nove tožbe pa so tej identične. Sklicuje se na 33. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), ki je stranki izrecno priznaval pravico uveljavljati več zahtevkov z eno tožbo. Sodišče ima vse možnosti razdružiti eno tožbo na tri dele, vendar takšno ravnanje ne bi smelo imeti taksnih posledic za tožnika. Takse, ki je bila plačana v zadevi z opr. št. U 289/2001, prvostopenjsko sodišče sploh ni upoštevalo kot takse za tožbo. Meni, da je z izdajo izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče kršilo njegove človekove pravice iz 14., 22., 23. in 26. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06). Poleg tega opozarja, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse, glede na to, da je bila tožba v zadevi z opr. št. U 289/2001 vložena 8.3.2001, zastarala. Predlaga, naj sodišče vpogleda v spis zadeve z opr. št. U 289/2001 in v spis vseh tistih zadev, ki so iz nje nastale, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo obravnavana kot razdruženo zadevo. Zahteva tudi povrnitev stroškov za pritožbo, skupaj z zamudnimi obresti od dneva vložitve zahtevka za plačilo stroškov do plačila.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

V skladu s 4. členom ZST-UPB1 je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka). Po določbi 9. člena ZST-UPB1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok).

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava. Na to okoliščino je opozoril tudi tožnik, ki sicer zmotno meni, da je zastaranje začelo teči z vložitvijo tožbe v zadevi, ki se vodi pod opr. št. U 289/2001, s katero je bil torej začet upravni spor, ki ne predstavlja obravnavanega upravnega spora (z opr. št. U 32/2002).

Kot izhaja iz sodnega spisa obravnavanega upravnega spora, je taksna obveznost za tožbo nastala dne 21.2.2002, ko je bila tožba poslana priporočeno po pošti. Prvostopenjsko sodišče je tožniku dne 14.3.2002 poslalo opomin za plačilo sodne takse za tožbo, ki mu je bil vročen dne 18.3.2002. Tožnik je nato dne 2.4.2002 vložil zahtevo za odmero takse, prvostopenjsko sodišče pa je o njegovi zahtevi odločilo šele dne 13.9.2007, ko je izdalo izpodbijani sklep. Iz tega sledi, da je absolutno zastaranje za plačilo takse za tožbo nastopilo dne 21.2.2006, za plačilo takse za opomin pa dne 18.3.2006, torej štiri leta od vložitve tožbe oziroma vročitve opomina. To pa pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan v času, ko je že nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po določbah ZPP-UPB3, ki se v upravnem sporu uporabljajo na podlagi 1. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mora njegove stroške v pritožbenem postopku glede na načelo uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP-UPB3 povrniti tožena stranka. Pri določitvi njihove višine je upoštevalo Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/03, 70/03 – popr.) in določbo 155. člena ZPP-UPB3, po kateri sodišče prizna le potrebne stroške. Tako je priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe po 4. točki tarifne številke 30 (v povezavi s 1. točko tarifne številke 18) v višini 125 točk ter stroške za materialne izdatke v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti storitve. Ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT (1. odstavek 15. člena OT) oziroma 0,459 EUR (1. odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura, Uradni list RS, št. 114/06), to predstavlja 58,52 EUR. Na ta znesek je obračunalo še 20% davek na dodano vrednost, tako da je končni znesek priznanih stroškov 70,23 EUR.

Tek zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka je določen skladno z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006.