Jedro

Ob dejstvu, da so podani vsi elementi iz delovnega razmerja (tožnica je vsakodnevno prihajala na delo k toženi stranki, kjer se je prostovoljno vključila v njen organizirani delovni proces, delo je opravljala na sistemiziranem delovnem mestu kontinuirano, uporabljala je sredstva za delo, ki so v lasti tožene stranke, o svojih odsotnostih z dela je morala toženo stranko poprej obvestiti), je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja za tisto delovno mesto, za katerega tožnica izpolnjuje pogoje.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „ I. Ugotovi se, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 13. 9. 2005 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,00, v roku 8 dni pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati razliko v plači, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar z mesečno osnovno plačo z indeksnim razmerjem 3,00 in plačilom za delo, ki ga je prejemala pri toženi stranki ter od tako obračunane razlike za obdobje od 13. 9. 2005 dalje, za tožnico plačati pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati razliko med neto plač, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializiran novinar in plačilom za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki za čas od 13. 9. 2005 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz I. tč. tega izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2005, regres za letni dopust za leto 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010, v roku 8 dni pod izvršbo.

V. Višji tožbeni zahtevek (tj. ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,20 in da ji je tožena stranka dolžna izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,20; zahtevek za izplačilo razlike v plači med dosojeno razliko in plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,20; višji zahtevek iz naslova obračuna plače in plačila davkov ter prispevkov ter celoten tožbeni zahtevek za obdobje od 9. 8. 2005 do vklj.12. 9. 2005), se zavrne.

VI. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 501,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 9. 8. 2005 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,00, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici: pravilno obračunati plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar z mesečno osnovno plačo z indeksnim razmerjem 3,00 za obdobje od 9. 8. 2005 dalje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 9. 8. 2005 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializiran novinar in plačilom za delo, ki ga je prejemala za delo pri toženi stranki za čas od 9. 8. 2005 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz I. tč. tega izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka); izplačati sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2005, regres za letni dopust za leto 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici znesek 501,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VI. točka izreka) .

Smiselno zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Navaja, da tožnica od 1. 4. 2011 ne dela več za toženo stranko. Zadnji dan je bila na delu dne 31. 3. 2011, zato ji tožena stranka po tem datumu ne more več priznati delovnega razmerja. Tožnica ne more uveljavljati pravic za delovno mesto Specializirani novinar, ker ga tožena stranka nima sistemiziranega. Prav tako tudi ni opravljala dela, ki bi ustrezalo opisu navedenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je spregledalo bistveni del izpovedb zaslišanih prič, da so vsi, ki so delali na črni kroniki načeloma imeli status poročevalca. Sodišče ne more prisiliti tožene stranke kot delodajalca, da sklepa pogodbo o zaposlitvi z drugačno vsebino, kot bi jo sklenil, če bi jo sklepal sam. Tudi kot priča zaslišani T.R. je izpovedal, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu Poročevalec. V zvezi z vprašanjem obstoja delovnega razmerja tožena stranka izpostavlja odločitev VS RS, opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008. Iz izpovedbe odgovornega urednika izhaja, da tožnica nima izkušenj za delovno mesto Specializirani novinar. Izpodbijana odločitev pomeni poseg v pogodbeno svobodo in v delodajalčevo pravico, da določa pogoje zaposlitve. Volja pravdnih strank je bila skleniti avtorsko pogodbo, ker je bil njun izrecen dogovor, da tožnica lahko piše članke tudi za druge medije. Sklenjene avtorske pogodbe slednja tudi ni izpodbijala zaradi napake volje ali kot navidezno pogodbo. Tožnica pred predmetnim postopkom ni zahtevala sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pred sodiščem prve stopnje je zamolčala obseg prihodkov od drugih medijev. Trdila je, da je pri toženi stranki zaslužila 90 % svojih prihodkov, podatki iz primerjave dohodninskih odločb pa kažejo drugače. Tožena stranka kot delodajalec je imela vsekakor interes, da zaposleni njeni dejavnosti ne konkurirajo. Sodišče prve stopnje vseh okoliščin, v zvezi z delom tožnice za druge medije, ni raziskalo, tako da je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prepoved konkurence je ena izmed elementov delovnega razmerja, zato po mnenju tožene stranke odločilno vpliva na obstoj delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica morala toženi stranki javljati svojo odsotnost. Priča E.P. pa je izpovedala nasprotno, torej, da tožnici ni bilo treba javljati svoje odsotnosti. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačilom razlike med neto plačo, ki bi jo slednja prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar in plačilom za delo, ki ga je prejemala pri toženi stranki, je nezakonita in nepravilna. Slednja bi namreč lahko bila upravičena le do izplačila razlike med neto plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki in plačilom, ki ga je prejemala za delo v posameznem koledarskem letu in ne le pri toženi stranki, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. Če bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki glede na konkurenčno prepoved, ne bi prejemala dohodkov drugje. S tem je postavljena v drugačen položaj kot ostali zaposleni, saj se ji priznava več pravic. Upoštevati pa je tudi treba, da je slednja sama plačala prispevke, prav tako je bila tudi že plačana akontacija dohodnine, kar je razvidno iz dohodninskih odločb. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora zastaranja v zvezi z zahtevkom za obdobje od 9. 8. 2005 do 13. 9. 2005, opredelilo se je le do ugovora zastaranja v zvezi z zahtevkom iz naslova neizplačanega regresa za leto 2005. Tožena stranka je v pritožbi priložila še elektronsko sporočilo z dne 24. 3. 2011 in povzetek obračuna odhodkov za leta 2005 do 2010. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna povračilo vseh priglašenih pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek. Navaja, da je tožnica članica sindikata, kateri ima za pravno svetovanje in zastopanje sklenjene pogodbe z izbranimi odvetniki, med katerimi je tudi tožničin pooblaščenec. Slednji je na naroku dne 27. 1. 2011 med drugimi priglasil stroške za prihod na narok dne 27. 1. 2011 in dne 1. 3. 2011, na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana (skupaj 580 km po 0,375 EUR in 20 % DDV). Sodišče prve stopnje tožnici povrnitve teh stroškov ni priznalo in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, saj je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela. V zvezi s povračilom stroškov pa je napačno uporabilo tudi določbo 155. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katero se sklicuje tožnica in katero smiselno uveljavlja tudi tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeni očitek pravdnih strank, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena.

Tožnica navaja, da pri toženi stranki opravlja delo kot novinarka v dopisništvu v Celju. Piše zlasti prispevke za rubriko črna kronika. Navaja, da med pravdnima strankama obstojijo vsi elementi delovnega razmerja in ker tožena stranka zavrača njeno zahtevo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s tem povezanih pravic, v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja sodno varstvo. Zahteva, da se ugotovi, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 9. 8. 2005 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi za nedoločen čas, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,20 ter plačilo denarnih zahtevkov, ki so vezani na obstoj delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo z izjemo dela, ki se nanaša na indeksno razmerje (namesto zahtevanega v višini 3,20 ji je priznalo 3,00). Zavrnilni del sodbe tožnica ne izpodbija, zato je ta njegova odločitev že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da v obravnavanem pravnem razmerju med pravdnima strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, zaradi česar se domneva njegov obstoj. Ugotovilo je, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo v dopisništvo tožene stranke, kjer se je prostovoljno vključila v njen organizirani delovni proces, kjer so vsak dan sestavili plan dela, na podlagi katerega ji je bilo sporočeno, kaj se od nje pričakuje. Na sistemiziranem delovnem mestu je opravljala svoje delo kontinuirano, zanj pa je prejemala tudi plačilo. Uporabljala je sredstva za delo, ki so v lasti tožene stranke. Dežurala je celo leto, pri čemer je morala biti toženi stranki dosegljiva 24 ur na dan. O svojih odsotnostih z dela je morala toženo stranko poprej obvestiti. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev teh svojih ugotovitev navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijajo, so v celoti neutemeljene.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da delovnega mesta Specializirani novinar nima sistemiziranega. Da navedeno ne drži je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene sistemizacije (priloga B2). Tudi pritožbeno sodišče se je z vpogledom v navedeno prilogo prepričalo, da tožena stranka ima sistemizirano delovno mesto Specializirani novinar (3, 2 in 1), zato navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot pravilno. Tožena stranka nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica morala javljati svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo dokazno oceno oprlo zlasti tudi na izpovedbo zaslišanih prič F.K. in E.P., da je tožnica vsako svojo odsotnost morala javiti v naprej, da se je lahko organiziralo delo. Prav tako pa je v svoji dokazni oceni upoštevalo tudi izpovedbo priče T.R., odgovornega urednika tožene stranke, da honorarnim sodelavcem ni potrebno najavljati odsotnosti in dopustov, pri čemer pa je ustrezno upoštevalo tudi njegovo nadaljnjo izpovedbo, da nekateri urednike o tem seznanijo, da se lahko zadeve „pokrijejo“ z drugimi sodelavci. (stran 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Z ozirom na navedeno je zato, glede na naravo tožničinega dela, po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica morala javljati svojo odsotnost. Navedeno je bilo namreč potrebno iz razloga, da je tožena stranka lahko svoje delo organizirala tako, da je nemoteno potekalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob navedenih ugotovitvah štelo, da so podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kakor so določeni v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ugodilo tožničinemu zahtevku na priznanje delovnega razmerja, ko je slednja, sicer na podlagi avtorske pogodbe, opravljala delo pri toženi stranki. Prvi odstavek 4. člena ZDR namreč delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Podlago za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje imelo tudi v določbi drugega odstavka 11. člena ZDR, ki določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu z 4. členom ZDR v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR. ZDR ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstojijo elementi. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca. Glede na navedeno pritožbene navedbe tožene stranke, da med pravdnima strankama zaradi navedenih razlogov (dogovora glede spoštovanja konkurenčne prepovedi idr.) ni bilo volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je sodišče prve stopnje, pri odločanju o vtoževanem zahtevku, pravilno upoštevalo tudi stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) že večkrat zavzelo v svojih odločitvah, med drugimi tudi v zadevi, ki jo tožena stranka v pritožbi posebej izpostavlja (VIII Ips 321/2009 z dne 15. 1. 2008) in sicer, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t.im. direktna oblast delodajalca).

Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da tožnica do vložene zahteve za varstvo pravic z dne 9. 8. 2010 od nje ni zahtevala sklenitve delovnega razmerja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tej smeri podane pritožbene navedbe tožene stranke nedovoljena pritožbena novota, saj slednja v pritožbi niti ne navede razlogov za odstop od dokazne prekluzije (337. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče teh njenih navedb ni upoštevalo. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še navaja, da je tožnica v tožbi trdila, da je svojim nadrejenim večkrat predlagala, da želi s toženo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi, vendar od slednje ni dobila odgovora. Tem njenim navedbam tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni oporekala niti ni trdila nasprotno, zato v tej smeri podane pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne.

Na navedbe tožene stranke glede spoštovanja konkurenčne klavzule, ki jih slednja v pritožbi ponovno izpostavlja, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, in sicer je navedlo, da kršitev slednje ne vpliva na presojo o obstoju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedena okoliščina za odločanje o vtoževanih zahtevkih ni pravno odločilna in tudi ne drži, da je spoštovanje konkurenčne prepovedi element delovnega razmerja, kot to navaja tožena stranka v pritožbi (4. člen ZDR).

Tožena stranka spremembo izpodbijane odločitve s strani pritožbenega sodišča v pritožbi neuspešno utemeljuje tudi z navajanjem, da tožnica po svoji volji od 1. 4. 2011 ne dela več za toženo stranko. Sodišče namreč odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnica prenehala z delom 1. 4. 2011, kar je po tem, ko je bil opravljen zadnji narok za glavno obravnavo v tem sporu (1. 3. 2011), zato v skladu s 311. čl. ZPP (odločanje po stanju na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo), pritožbeno sodišče, pri odločanju o utemeljenosti pritožbe, te okoliščine ni upoštevalo. Okoliščine, ki so nastale po datumu zaključka zadnjega naroka za glavno obravnavo, so torej neupoštevne in ne morejo vplivati na presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ob dejstvu, da so podani vsi elementi iz delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR, je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja za tisto delovno mesto novinarja, za katerega tožnica izpolnjuje pogoje (tako tudi VS RS v odločbi opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011). Tožnica je trdila, da je bilo to delovno mesto Specializirani novinar. Tožena stranka je njenim navedbam nasprotovala in navedla, da za to delovno mesto tožnica ne more uveljavljati pravic, ker takega delovnega mesta nima sistemiziranega, da je tožnica pisala prispevke in naj ne bi opravljala dela, ki bi ustrezalo opisu zatrjevanega delovnega mesta. Ob upoštevanju tako podane trditvene podlage pravdnih strank, je sodišče prve stopnje, po izvedenem dokaznem postopku, iz že navedenih razlogov, pravilno ugotovilo, da tožena stranka delovno mesto Specializirani novinar (3, 2 in 1) ima sistemizirano ter na podlagi izpovedbe priče E.P. tudi pravilno zaključilo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu Specializirani novinar 3. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni preverjalo pogojev, ali slednja morebiti izpolnjuje pogoje za delo na delovnem mestu Poročevalec. Da bi tožnica lahko izpolnjevala pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, dokazi pa tudi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank, ker so namenjeni potrjevanju strankinih trditev. Tožnica je trdila, da je opravljala delo Specializirani novinar, kar je v dokaznem postopku potrdila omenjena priča, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno štelo za dokazano in jo posledično vključilo v dejansko podlago izpodbijane odločitve. Tožena stranka pa tako šele v pritožbi prvič navaja, da je tožnica lahko zasedala samo delovno mesto Poročevalec, pri čemer niti ne navede razlogov za odstop od dokazne prekluzije, zato pritožbeno sodišče te njene navedbe ocenjuje kot nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Glede na navedeno ter ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica VII. stopnjo izobrazbe ter ob dejstvu, da tožena stranka ni niti zatrjevala, da tožnica ostalih predpisanih pogojev za zasedbo navedenega delovnega mesta naj ne bi izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu Specializirani novinar 3 in posledično, ob upoštevanju pravila, da sodišče odloča v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, tožničinemu zahtevku pravilno ugodilo za delovno mesto Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,0. Tožena stranka prav tako šele v pritožbi prvič navaja, da tožnica naj ne bi imela izkušenj za to delovno mesto, kar je, ob upoštevanju 337. člena ZPP, prav tako označiti kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

Pač pa pritožbeno sodišče uradoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu izpodbijane odločitve, ker je ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji je tožena stranka dolžna obračunati plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar in od tako obračunane plače za tožnico plačati pripadajoče davke in prispevke (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Takšna odločitev je nepravilna, saj je tožena stranka za sporno obdobje za tožnico dolžna obračunati in plačati le davke in prispevke od razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,00 in plačilom, ki ga je prejemala za opravljeno delo na podlagi avtorske pogodbe. Sodišče prve stopnje je na tak način toženi stranki naložilo izplačilo razlike v plači, zato ni nobene osnove za to, da bi odločalo drugače, ko gre za plačilo davkov in prispevkov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. tč. izreka ustrezno spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi razliko med plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Specializirani novinar in plačilom za delo, ki ga je prejemala (ne le pri toženi stranki), pa je glede na navedene razloge, neutemeljen. Z ozirom na odločitev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati ustrezne dajatve samo od navedene razlike in ne od celotne plače, ki bi jo prejela pri toženi stranki na navedenem delovnem mestu, pa je postal brezpredmeten tudi pritožbeni očitek tožene stranke o dvakratnem plačilu teh dajatev.

Okoliščine, ki jih tožena stranka v pritožbi izpostavlja v zvezi z višino prejetih plačil tožnice pri toženi stranki in drugih medijih, za odločanje o vtoževani terjatvi niso pomembne. Odločitev sodišča prve stopnje v delu glede izplačila razlike (II. in III. tč. izreka izpodbijane sodbe) dejansko predstavlja vmesno sodbo, s katero je odločeno o temelju. V kolikor tožena stranka te obveznosti ne bo prostovoljno izpolnila, bo tožnica lahko vložila novo tožbo, s katero bo zahtevala po višini opredeljen znesek, ne da bi tožena stranka lahko ugovarjala, da gre za že razsojeno stvar. Šele v takšnem novem postopku se bo natančno ugotavljalo, koliko ta razlika dejansko znaša. Nenazadnje se lahko celo ugotovi, da je tožnica na podlagi pogodb civilnega prava, že prejela vse, kar ji gre iz naslova plače za delovno mesto Specializirani novinar 3, za katerega je določeno indeksno razmerje 3,0 in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pritožba tožene stranke utemeljena v delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njenega ugovora zastaranja v celoti, pač pa zgolj pri odločitvi o izplačilu regresa za letni dopust. Glede na to, da je tožnica predmetno tožbo vložila 13. 9. 2010, pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so njeni zahtevki, ki se nanašajo na obdobje pred tem datumom, že zastarani, zaradi česar jim sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo ugoditi (206. člen ZDR). Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (torej tožničinim zahtevkom je ugodilo za obdobje od dne 13. 9. 2005 dalje in ne že od 9. 8. 2005 dalje, kot je to storilo sodišče prve stopnje).

V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevanem plačilu iz naslova neizplačanih regresov, tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožba tožnice, ki graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, je v celoti neutemeljena. Slednja navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo povračila stroškov v zvezi s prihodom njenega pooblaščenca na narok. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima tožena stranka sedež v Mariboru, tožnica živi v Celju, pooblaščenec pa v Ljubljani) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), vendar stroški pooblaščenca, katerega sedež je izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča, niso potrebni stroški, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka (155. členu ZPP). Pooblaščenec tožnice bi si lahko določil substituta iz kraja sedeža sodišča, s čimer bi se tem stroškom lahko izognil. Sodišče prve stopnje zato tožnici utemeljeno ni priznalo povrnitve teh priglašenih stroškov, dejstvo, da te svoje odločitve ni posebej obrazložilo pa, glede na navedene razloge, ne vpliva na zakonitost in pravilnost te odločitve, zato ni utemeljn pritožbeni očitek, da je v tem delu podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo stroškovno odločitev res oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, vendar tudi to ne vpliva na pravilnost te izpodbijane odločitve. Ob dejstvu namreč, da tožnica v tem sporu ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), kot je to odločilo sodišče prve stopnje sicer na podlagi prvega odstavka istega člena tega zakona.

Delna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva bistveno na uspeh tožene stranke v tem sporu, zato pritožbeno sodišče iz tega razloga v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede nespremenjenega, izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke in pritožbo tožnice in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo, saj je ugotovilo, da v tem delu niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih slednja v pritožbi ni zaznamovala.