Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tujcu je utemeljen le do dneva prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja, saj s tem po samem zakonu preneha pogodba o zaposlitvi. Iz tega razloga po tem času vrnitev tožnika na delo k toženi stranki ni več mogoča, je pa upravičen do odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR. Pri presoji višine odškodnine je potrebno upoštevati, da pravična odškodnina znaša vsaj toliko, kolikor bi znašale tožnikove plače do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če ne bi bila predčasno nezakonito odpovedana, ter dejstvo, da tožnik ne more sam pridobiti delovnega razmerja za delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu 2. odstavka izreka spremeni tako, da se 2. odstavek v celoti na novo glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 382,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 137,70 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja med strankama dne 7.12.2006 in obstoj delovnega razmerja med strankama do 7.12.2006 (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 dalje do plačila, ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 382,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo (2. odstavek). Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek za nadaljevanje delovnega razmerja s toženo stranko do poteka pogodbe o zaposlitvi 16.9.2007 in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačami, zamudnimi obrestmi do ponovnega poziva nazaj na delo (3. odstavek).

Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da odločitev sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenih dokazih, da tožnikova vrnitev na delo ni možna. Res je sicer, da je tožnikova vrnitev na delo odvisna od pridobitve delovnega dovoljenja, s čimer pa načelno ni težav. Le-to se pridobi v nekaj dneh. Za izdajo dovoljenj se uporablja ZUP, zato bi morala biti odločba glede pridobitve delovnega dovoljenja izdana najkasneje v 30 dneh. Če pa obvelja odločitev sodišča prve stopnje, da tožnika ni možno vzeti nazaj na delo, potem tožniku pripada odškodnina, ta pa nikakor ne more biti nižja od plače, ki bi jo prejel tožnik, če bi delal do poteka sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Če se tožnik ne vrne nazaj na delo, nima priznane pokojninske dobe, poleg tega pa ima izgubljeno plačo. Sodišče je navedlo, da tožniku ni priznalo odškodnine iz razloga, ker je mlad in bo novo zaposlitev dobil relativno hitro, pri tem pa sodišče tožniku prisodi 2.000,00 EUR odškodnine. Če tožnika res ni mogoče ponovno zaposliti pri tožencu, potem se mora tožniku priznati vsa plača, ki bi jo prejel, če bi delal do poteka veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi, iz razloga, ker ne bo imel 9 mesecev pokojninske dobe. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajala je, da se tožena stranka ne pritožuje zoper sodbo zgolj iz razloga, da ne bi nastajali dodatni stroški postopka, čeprav se ne strinja v celoti s sodbo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je že izvršila nakazilo dosojene odškodnine in stroškov ter obresti, nakazilo pa je bilo izvedeno dne 19.4.2007 na račun pooblaščenca tožnika. Odločitev sodišča je pravilna, saj vrnitev tožnika nazaj na delo ni bila mogoča, ker je podlaga za izdajo dovoljenja za zaposlitev ali delovnega dovoljenja poleg ostalih zakonskih pogojev tudi dovoljenje za začasno bivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ga tožnik nima in bi ga tudi težko pridobil. Izdaja delovnega dovoljenja je vezana tudi na zaposlitvene kvote, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. Tako je šlo za objektivno okoliščino po določilih 2. odstavka 118. člena ZDR, ki daje podlago za odločanje o odškodnini. Pravilen je zaključek sodišča, da bo tožnik kot relativno mlad proizvodni delavec lahko dokaj hitro dobil novo zaposlitev. Višina odškodnine, ki pripada tožniku je odmerjena po pravilih civilnega prava. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP - UPB3 - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa v delu glede višine odškodnine delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta od 17.9.2004 do 16.9.2007 za delovno mesto proizvodni delavec, kot to izhaja iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tuj državljan, tako da je tožena stranka zanj na podlagi 4. in 11. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 66/2000 - ZZDT) pridobila delovno dovoljenje, oziroma dovoljenje za zaposlitev za čas trajanja predmetne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnika pa je tudi odjavila iz zdravstvenega zavarovanja dne 5.12.2006 in tudi odjavila dovoljenje za zaposlitev z dnem 7.12.2006. Ker je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika upoštevaje pri tem tudi določila ZZDT, ko z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja preneha tudi pogodba o zaposlitvi oziroma delovno dovoljenje po samem zakonu na podlagi 2. odstavka 119. člena ZDR, ki določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da vrnitev tožnika nazaj na delo ni mogoča in je pravilno v nadaljevanju odločalo o višini odškodnine po pravilih civilnega prava, smiselno upoštevaje pri tem določila 1. odstavka 118. člena ZDR, ki sicer dejansko ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Tožnikova vrnitev nazaj na delo tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoča iz razlogov po določilih ZZDT - na kar pa ne more vplivati ne tožena stranka niti tožnik.

Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da je delovno dovoljenje mogoče pridobiti z lahkoto in da je to le vprašanje časa, pri čemer pa mora državni organ upoštevati določila ZUP-a glede izdaje dovoljenja. ZZDT namreč celovito ureja zaposlovanje in delo tujcev v Republiki Sloveniji in tako na primer v 5. členu določa, da vlada v skladu z migracijsko politiko in ob upoštevanju stanja in gibanja na trgu dela letno določi kvoto delovnih dovoljenj, s katero omeji število tujcev na trgu dela. 6. člen ZZDT pa določa način določanja prioritet zaposlovanja, v nadaljevanju pa zakon določa tudi pogoje za pridobitev delovnega dovoljenja, ki se izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo, pri čemer se na primer dovoljenje za zaposlitev praviloma izda za dobo do enega leta, če s tem zakonom ni drugače določeno (4. odstavek 8. člena ZZDT). Ker tožnik nima osebnega delovnega dovoljenja (obnovljiva ali stalna oblika po določilih 10. člena ZZDT), zanj torej veljajo vse zakonske omejitve, na katere pa tožena stranka nima nikakršnega vpliva.

Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za 12 mesecev, pri čemer je tožnik dejansko delal 5 mesecev, tako da bi do poteka pogodbe o zaposlitvi delal še skoraj 9 mesecev. Ker je bila tožnikova plača približno 500,00 EUR mesečno, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik mlad proizvodni delavec, ki bo novo zaposlitev relativno hitro našel. Pritožbeno sodišče ob naštetih zakonskih omejitvah, ki sicer veljajo za zaposlitev tujcev v Republiki Sloveniji ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da bi popolna in pravična odškodnina morala znašati vsaj toliko, kolikor znašajo tožnikove plače do konca prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pripada tožniku pravična odškodnina v višini 4.500,00 EUR (plača 500 EUR pomnoženo z devet mesecev do konca trajanja pogodbe o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče je pri tem tudi upoštevalo, da tožnik v Sloveniji ne more sam pridobiti delovnega dovoljenja za delo ter da se mu ne bo priznala pokojninska doba za čas do konca pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa je bil za čas zaposlitve oziroma za čas trajanja podpisane pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v povsem enakopravnem položaju z vsemi ostalimi delavci.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer v višini 250 točk ter 20 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR tako pritožbeni stroški znašajo skupaj 137,70 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka na podlagi določil 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).