Jedro

Predlog za zavarovanje nedenarne terjatve je bil z izvršilnim sredstvom denarne kazni neutemeljen že iz razloga, ker tako sredstvo zavarovanja pri predlagani začasni odredbi ni dopustno. Denarna kazen kot sredstvo zavarovanja je dopustna pri začasni odredbi iz 3. točke 273. člena ZIZ.

Terjatev iz 592. člena ZGD-1 je tako imenovana terjatvena pravica (terjatev na vzpostavitev primernega zavarovanja) in se razlikuje od kavzalne terjatve, to je terjatve, za katero je upnik zavarovanje sploh zahteval. Terjatvena pravica je po svoji pravni naravi nedenarna terjatev, dolžnik pa jo izpolni s tem, da zagotovi ustrezno zavarovanje (ustanovitev zastavne pravice na premoženju). Zanjo veljajo vsa splošna pravila, vključno z možnostjo zavarovanja z začasno odredbo, na način in pod pogoji iz ZIZ. Eden od pogojev za zavarovanje nedenarne terjatve je tudi, da bi bila njena uveljavitev kasneje onemogočena ali vsaj znatno otežena.

Nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je opredeljena objektivno, to pa pomeni, da razloge za ogroženo uveljavitev ni nujno iskati zgolj v dolžnikovem ravnanju, temveč lahko izhajajo iz katerega koli vzroka (dolžnikovega ravnanja, zunanjega vzroka ali celo iz stvari same). Bistvo objektivnosti je, da so možne različne poti (načini oziroma viri) ogrožanja uveljavitve nedenarne terjatve, ki same po sebi nujno ne izhajajo iz dolžnikovega ravnanja, lahko pa.

Zahteva po konkretizaciji predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ daje zelo podobne rezultate kot presojanje istovrstnih dejanskih stanov po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Zlasti takrat, ko že sam predlagatelj za obstoj tega zakonskega pogoja zatrjuje, da bo nevarnost podana zaradi nakazanih subjektivnih okoliščin na strani toženca.

Trditveno breme obstoja nevarnosti otežene uveljavitve terjatve je bilo vsekakor na tožnici, ta pa je to nevarnost utemeljevala predvsem s toženkinim subjektivnim ravnanjem, pri čemer so vse zatrjevane okoliščine stare, medtem ko trenutne (aktualne) razmere, vključno s toženkino zmožnostjo izpolnjevati dolgoročne in kratkoročne obveznosti (zmožnost servisiranja dolga), ne kažejo na to, da bo uveljavitev pritožničine nedenarne terjatve otežena.

Materialno procesno vodstvo je procesno dejanje sodišča, katerega namen je prispevati k zgradbi končne sodbe. Je tipičen institut pravdnega postopka in se v postopku zavarovanja z začasno odredbo uporablja le smiselno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano zavarovanje nedenarne terjatve, s katero je tožnica predlagala (1.) prepoved odtujitve in obremenitve toženkinih nepremičnin in stavbnih pravic (navedenih na straneh 2 do 9 izpodbijanega sklepa); (3.) prepoved odtujitve in obremenitve njenega poslovnega deleža v družbi H. d.o.o.; (5. in 6.) prepoved štirim organizacijam za plačilni promet, da toženki izplačajo denarna sredstva iz naslova pogodb o vodenju transakcijskih računov v obsegu glavnice s pripadki, ter prepoved taistim organizacijam za plačilni promet, da v tem obsegu izplačajo sredstva na podlagi naloga toženke ali tretjega. Za primer kršitve je predlagal denarno kaznovanje 50.000,00 EUR.

2. Tožnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Pritrjuje sodišču prve stopnje glede obstoja terjatve, pritožuje pa se zoper tisti del razlogov, kjer je sodišče pojasnilo, da ni uspela izkazati verjetnega obstoja nevarnosti po 1. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V bistvenem navaja, da ji je sodišče naložilo pretirano procesno breme glede zatrjevanja dejstev, ki ji ne morejo biti poznana, kršilo je načelo dispozitivnosti in zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ločilo med pogoji za zavarovanje denarne in (v tem postopku uveljavljane) nedenarne terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje je predlagano zavarovanje zavrnilo z naslednjimi nosilnimi razlogi: a) Tožnica ni zatrjevala, da je celotno toženkino premoženje obremenjeno, čeprav zatrjuje, da je temu tako (glej 10. in 11. točko razlogov). V tem delu je sodišče prve stopnje pojasnilo, da toženkin račun ni blokiran, na nepremičninah ima sicer vpisane hipoteke (večina od njih v času od 2009, 2010 in 2012, le ena od hipotek je bila pridobljena v pomembnem obdobju, to je 28. 1. 2016; zavarovanje kredita Banke X v višini 500.000,00 EUR). Ugotovilo je še, da del nepremičnin (13 nepremičnin v k.o. 1399) ni obremenjenih. Vrednosti neobremenjenega premoženja tožnica ni podala, niti ni navedla, da bi toženka imela kakšne likvidnostne težave.

b) Glede zatrjevanega splošnega slabega premoženjskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima toženka sicer velik delež dolžniškega kapitala, vendar si je hkrati težko predstavljati družbo, ki bi se financirala samo z lastniškim kapitalom in ne bi imela dolgoročnih obveznosti do virov sredstev. Če jih ima, je splošno znano dejstvo, da si viri financiranja zagotovijo zavarovanje, pri čemer je zavarovanje s hipotekami na nepremičninah povsem običajno in verjetno tudi najbolj zaželjeno, saj ima nizko stopnjo tveganja. Ugotovilo je, da toženka ima premoženje, ki ni v celoti obremenjeno z zavarovanji (hipotekami), in če lahko poravnava svoje dolgoročne in kratkoročne obveznosti (tožnica ne navaja, da je toženka nelikvidna oziroma insolventna) ter ni kazalcev, ki bi kazali na spremembo v prihodnosti, je zaključilo, da to ne more biti razlog za obstoj objektivne nevarnosti za uveljavljanje terjatev.

c) Glede razpolaganja s poslovnim deležem v M. d.o.o. v letu 2014 in prodaje nepremičnin v k. o. X ter opreme na lokaciji hotela X je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za pavšalne in nepomembne trditve, kolikor se nanašajo na verjetno odprodajo še kakšnega premoženja. Sodišče prve stopnje je še opozorilo, da zgolj odprodaja nekega dela premoženja, pri čemer praviloma družba za to pridobi ekvivalent (kupnino), še ne pomeni nevarnosti otežene uveljavitve terjatve.

č) Glede pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) je sodišče prve stopnje navedlo, da je v tej zadevi predlagan izredno obširen poseg v toženkino lastninsko pravico, saj tožnica predlaga poseg na skoraj celotno premoženje toženke, pri čemer je več kot očitno, da je premoženje, na katerem se predlaga zavarovanje, precej višje od tožničine terjatve. Zatrjevanje, kako bi lahko tako obsežno predlagana obremenitev predstavljala le manjšo škodo, je prepavšalno.

6. Že iz povzetega izhaja neutemeljenost pritožbenega argumenta, da odločitev sodišča prve stopnje ni razumno obrazložena (ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Torej tudi ni kršena pravica stranke do pritožbe, kot to zatrjuje pritožnica, sklicujoča se na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009. 7. Uvodoma višje sodišče navaja, da je bil predlog za zavarovanje nedenarne terjatve z izvršilnim sredstvom denarne kazni (glej 7. točko zahtevka) neutemeljen že iz razloga, ker tako sredstvo zavarovanja pri predlagani začasni odredbi ni dopustno. Denarna kazen kot sredstvo zavarovanja je dopustna pri začasni odredbi iz 3. točke 273. člena ZIZ. Pri drugih (v tej zadevi predlaganih) oblikah začasne odredbe so izvršilna sredstva določena; konkretno v 2. in 4. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ.

8. Po določbi 592. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 lahko upniki družb, ki so bile udeležene pri pripojitvi, zahtevajo zavarovanje za svoje nezapadle, negotove ali pogojne terjatve, če tako zavarovanje zahtevajo v šestih mesecih po objavi vpisa pripojitve v register. Upniki lahko to pravico uveljavljajo samo, če verjetno izkažejo, da je zaradi pripojitve ogrožena izpolnitev njihovih terjatev. Upnike je treba na to pravico opozoriti v objavi vpisa pripojitve v register. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev upnika, kot jo opredeljuje 592. člen ZGD-1, do standarda verjetnosti obstoji. Terjatev iz 592. člena ZGD-1 je tako imenovana terjatvena pravica (terjatev na vzpostavitev primernega zavarovanja) in se razlikuje od kavzalne terjatve, to je terjatve, za katero je upnik zavarovanje sploh zahteval. Terjatvena pravica je po svoji pravni naravi nedenarna terjatev, dolžnik pa jo izpolni s tem, da zagotovi ustrezno zavarovanje (ustanovitev zastavne pravice na premoženju). Zanjo veljajo vsa splošna pravila, vključno z možnostjo zavarovanja z začasno odredbo, na način in pod pogoji iz ZIZ.(1) Eden od pogojev za zavarovanje nedenarne terjatve je tudi, da bi bila njena uveljavitev kasneje onemogočena ali vsaj znatno otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

9. Ratio legis prepovedi odtujitve in obremenitve stvari pri nedenarni terjatvi služi temu, da bo dejansko in pravno stanje stvari omogočalo, da se na ta tej stvari upniku na podlagi pravnomočne sodbe ustanovi ustrezno zavarovanje. Nevarnost, da v času izvrševanja pravnomočne sodbe stvar ne bo več takšna, da bo lahko predmet zavarovanja, je praviloma podana takrat, ko bo dolžnik med pravdnim postopkom stvar prodal ali obremenil. V nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat. Nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je namreč opredeljena objektivno (za razliko od zavarovanja denarne terjatve, ki je subjektivna), to pa pomeni, da razloge za ogroženo uveljavitev ni nujno iskati zgolj v dolžnikovem ravnanju, temveč lahko izhajajo iz katerega koli vzroka (dolžnikovega ravnanja, zunanjega vzroka ali celo iz stvari same). Bistvo objektivnosti je, da so možne različne poti (načini oziroma viri) ogrožanja uveljavitve nedenarne terjatve, ki same po sebi nujno ne izhajajo iz dolžnikovega ravnanja, lahko pa. Nadalje velja, da mora biti objektivna nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ konkretizirana. Izhajati mora iz konkretnih okoliščin. Če upnik (tožnica) zatrjuje, da bo nevarnost podana zaradi nakazanih subjektivnih okoliščin na strani toženca, se konkretna nevarnost lahko nanaša le na odtujevanje ali obremenjevanje s strani tistega, ki ima stvar v posesti, je njen zemljiškoknjižni lastnik oziroma imetnik poslovnega deleža. Zahteva po konkretizaciji predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ daje zelo podobne rezultate kot presojanje istovrstnih dejanskih stanov po drugem odstavku 270. člena ZIZ.(2)

10. Pritožnica (tožnica) najprej navaja, da je sodišče kršilo določbi 7. oziroma 212. člena ZPP, ki določata, da sodišče odloča v okviru zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Navaja, da sodišče prve stopnje govori o trinajstih neobremenjenih nepremičninah (pravilno po pritožbi naj bi šlo za dvanajst nepremičnin), česar pa pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Zato naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago in samo iskalo dejstva in dokaze glede neobremenjenih nepremičnin, za kar ni bilo pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZPP.

11. Zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka ni podana. Drži sicer pritožničina navedba, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla števila neobremenjenih nepremičnin (in katerih) oziroma ni izrecno navedla, da poslovni delež v družbi H. d.o.o. ni obremenjen. Vendar hkrati ni res, da je sodišče to dejstvo ugotavljalo povsem zunaj trditvene podlage. Pritožnica je namreč na 21. in 22. strani tožbe in predloga za zavarovanje z začasno odredbo navedla, da: »... je premoženje K. že sedaj skoraj v celoti obremenjeno z zastavnimi pravicami, ustanovljenimi zaradi zavarovanja terjatev K. financerjev..., je razvidno, da so praktično vse nepremičnine, ki so v lasti K., obremenjene s hipotekami ...« Iz trditvene podlage same torej izhaja, da del premoženja, tudi nepremičnega, ni obremenjenega. Koliko je tega premoženja (koliko je vredno), pritožnica ni navedla, tudi sedaj v pritožbi ne. Na to je opozorilo že sodišče prve stopnje. Zatrjevana kršitev določb postopka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP).

12. Tudi ni podana relativno bistvena kršitev določb postopka, ki jo pritožnica zatrjuje v tem, da bi moralo sodišče, če je že menilo, da so njene navedbe o pomembnih dejstvih nepopolne in bi bilo treba dopolniti dokazila, izvesti materialno procesno vodstvo (primeroma se sklicuje na sklep VSC Cpg 111/2015). Materialno procesno vodstvo je procesno dejanje sodišča, katerega namen je prispevati k zgradbi končne sodbe. Je tipičen institut pravdnega postopka (285. člena ZPP) in se v postopku zavarovanja z začasno odredbo uporablja le smiselno (15. in 239. člen ZIZ). Postopek zavarovanja je v tej fazi hiter, ni naroka za obravnavanje predloga, zato stranka ne more računati z materialno procesnim vodstvom (primerjaj na primer sklep VSL II Cp 2942/2015 z dne 18. 11. 2015). Sicer pa sodišče predloga za zavarovanje ni zavrnilo, ker trditve in dokazi niso bili popolni, temveč zato, ker iz zatrjevanega ni izhajala utemeljenost predlaganega pravnega varstva.

13. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici naložilo pretirano trditveno breme. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

14. Po stališču Vrhovnega sodišče (VS RS sklep II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016) mora sodišče pri presoji potrebnega procesnega gradiva upoštevati tudi naravo zavarovane terjatve in fazo postopka zavarovanja. Tako je pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe tudi narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (preprečitev izigravanja upnikov), tudi zato, ker se o začasni odredbi odloča praviloma v začetni fazi postopka na podlagi omejenega procesnega gradiva in na podlagi načela hitrosti. Zato ocena sodišča v tej fazi postopka o neutemeljenosti predloga za začasno odredbo ne sme biti tako stroga, da bi zaradi previsoko zastavljenega dokaznega standarda to vodilo k napačni presoji vprašanja izpolnjenosti teh pogojev in tako napačni uporabi določila 272. člena ZIZ.

15. Vendar višje sodišče ugotavlja, da pritožnica tega bremena v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zmogla. Kot že povedano, je bilo trditveno breme obstoja nevarnosti otežene uveljavitve terjatve vsekakor na tožnici, ta pa je to nevarnost utemeljevala predvsem s toženkinim subjektivnim ravnanjem, pri čemer so vse zatrjevane okoliščine stare (izhajajo iz Letnega poročila toženke za leto 2014, pri čemer višje sodišče dodaja, da gre za selektivno navajanje njegove vsebine, glede na vsebino letnega poročila na A31), medtem ko trenutne (aktualne) razmere, vključno s toženkino zmožnostjo izpolnjevati dolgoročne in kratkoročne obveznosti (zmožnost servisiranja dolga), ne kažejo na to, da bo uveljavitev pritožničine nedenarne terjatve oteženo.

16. Pritožnica zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da je sodišče sprva pravilno navedlo, da po določbi prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za zavarovanje zadošča objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali vsaj precej otežena. Vendar je nato v nadaljevanju ta zakonski pogoj razlagalo v smeri subjektivne nevarnosti, čeprav je pritožnik predlagal zavarovanje nedenarne in ne denarne terjatve. Primeroma navaja razloge, zavzete v sklepih VSL I Cp 1854/2009, I Cpg 632/2015, in stališča pravne teorije (glej navedeno v opombi 2).

17. Višje sodišče je že zgoraj navedlo materialnopravno stališče, da zahteva po konkretizaciji predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ daje zelo podobne rezultate kot presojanje istovrstnih dejanskih stanov po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Zlasti takrat, ko že sam predlagatelj za obstoj tega zakonskega pogoja zatrjuje, da bo nevarnost podana zaradi nakazanih subjektivnih okoliščin na strani toženca. V konkretnem primeru gre za zatrjevani osebni substrat na toženkini strani, ki naj bi se kazal v tem, da je lastnik vseh povezanih družb v skupini A. A., nadalje pa razpolaganje s premoženjem v letu 2014. V tem primeru se namreč zatrjevana konkretna nevarnost lahko nanaša le na odtujevanje ali obremenjevanje s strani tistega, ki ima stvar v posesti oziroma je njen zemljiškoknjižni lastnik oziroma je imetnik poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Drži sicer pritožbena navedba, da tožnici ni bilo treba zatrjevati dejstev, ki bi utemeljevala subjektivno nevarnost, vendar hkrati iz predloga za zavarovanje izhaja, da je storila ravno to. Pritožnica je pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ utemeljevala prav v toženkinem obremenjevanju nepremičnin, razpolaganju z nepremičninami in premičninami (hotela X) in poslovnega deleža (v družbi M.), končno pa s trditvijo, da gre za družbo (povezane družbe), ki jo (jih) obvladuje ena oseba (A. A.). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je toženka gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu, zato zgolj odprodaja nekega dela premoženja (pri čemer ni navedeno kolikšen delež je to premoženje predstavljalo v siceršnjem premoženju toženke), ki ji praviloma sledi kupnina oziroma odplačna odmena, ne more biti sama po sebi pomembna, pa tudi ne pokazatelj (v sedanjosti obstoječe) nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj iz teh (časovno oddaljenih) dejstev še ne izhaja utemeljenost sicer povsem pavšalne tožničine trditve o verjetnosti odprodaje še kakšnega premoženja.

18. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je večina toženkinega (nepremičnega) premoženja obremenjenega in da ima zelo velik delež dolžniškega kapitala. Višje sodišče odgovarja, da je ostala neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je večina obremenitev nepremičnin iz časa od 2009, 2010 in 2012, le ena od hipotek je bila pridobljena v pomembnem času, to je 28. 1. 2016 (zavarovanje kredita Banke X v višini 500.000,00 EUR). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi časovno komponento trditvene podlage. Višje sodišče s tem v zvezi dodaja, da je tožnica celotno trditveno podlago za zavarovanje z začasno odredbo zgradila na okoliščinah od 2009 do 2014 (le ena hipoteka sega v leto 2016), kar pri gospodarskem subjektu, ki se očitno ukvarja z investicijami v nepremičnine, ne more utemeljiti izdaje začasne odredbe, ki v obsegu, kot je bila predlagana, dejansko posega na večino njegovega premoženja (preobširnost je ugotovilo že sodišče prve stopnje).

19. Višje sodišče je odgovorilo na posamezne pritožbene sklope, na koncu pa vseeno dodaja še naslednje. Pritožnica poudarja napake v posameznih sklopih obrazložitve sodišča prve stopnje, prezrta pa je splošna ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pri odločanju vse zatrjevane okoliščine povezalo v celoto in ugotovilo, da iz zatrjevanega izhaja, da toženka ima premoženje, da celotno njeno premoženje ni obremenjeno z zavarovanji (hipotekami), v letu 2016 je bila ustanovljena le ena hipoteka, da je očitno zmožna poravnavati svoje dolgoročne in kratkoročne obveznosti (tožnica ne navaja, da je toženka nelikvidna oziroma insolventna), da njeni transakcijski računi niso blokirani in končno, da ni kazalcev, ki bi kazali na spremembo v prihodnosti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da velik delež dolžniškega kapitala sam po sebi še ne predstavlja nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri pravni osebi je bolj kot to pomembno, ali je kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, torej ali je sposobna servisirati svoje obveznosti. Da jih ni (to bi lahko na primer predstavljalo objektivnost pogoja iz navedene alineje), pritožnica ni zatrjevala niti v predlogu za zavarovanje niti sedaj v pritožbi. Trditve so ostale na ravni hipoteze. Ob takem dejanskem stanju se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve. Ne gre torej za to, da je sodišče v tej zadevi odločilo drugače, kot v zadevah, na kateri se pritožnik sklicuje. Trditvena podlaga je bila v tej zadevi drugačna. Sodišče prve stopnje se v razlogih ni ukvarjalo z vzrokom, ki naj bi dal posledico, temveč s posledico samo, ko je zaključilo, da pritožnica že verjetnosti nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve, ni izkazala (primerjaj sklep VSL I Cp 1854/2009, na katerega se sklicuje pritožnica).

20. Iz povedanega sledi, da je odločitev sodišča pravilna tudi v delu, ki se nanaša na pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Predlog za zavarovanje nedenarne terjatve, ki je tako obsežen kot v tem primeru (na dolžnikovo nepremičnino premoženje, poslovni delež in vse račune dolžnika pri OPP) in celo posega na toženkina denarna sredstva pri OPP, po naravi stvari ne more biti utemeljen z razlogom, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel večjih posledic, kot bi jih upnik brez izdaje začasne odredbe. Ne more torej držati pritožbeni argument, da se toženka ukvarja z upravljanjem in oddajanjem v najem navedenih nepremičnin, zato je (zaradi njene dejavnosti) nadaljnja prepoved odtujevanja ne bi motila.

21. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. V tej fazi je postopek enostranski, zato višje sodišče toženkinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo. To velja tudi pri odločitvi o priglašenih stroških.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na smiselni uporabi šestega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP.

Op. št. (1): Glej Saša Prelič, Uveljavitev zavarovanja terjatev pri (od) delitvi, Podjetje in delo, 2015, št. 1; Gregor Drnovšek, Upnikova pravica do zavarovanja in registrska zapora pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala delniške družbe, Podjetje in delo, 2012, št. 8; tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 632/2015 z dne 8. 7. 2015 (glej zlasti 15. točko obrazložitve).

Op. št. (2): Glej mag. Miha Šipec … (et al.), Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravni sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, ZV Založba, Ljubljana 2001, str. 95 in 96.