Jedro

Izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila v obravnavani zadevi predlagana izvršba, je povsem primeren za izvršbo, saj je iz njega razbrati vse za izvršbo ključne podatke: upnika, dolžnika, predmet, vrsto in čas izpolnitve obveznosti, v njem je tudi obseg obveznosti razumljivo in dovolj določno opredeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen ugovor dolžnika z dne 1. 7. 2014 zoper sklep o izvršbi z dne 18. 6. 2014, s tem da sklep o izvršbi v I. točki izreka do besede dovoljuje pravilno glasi: „Na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014 se v korist upnika proti dolžniku“.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 1. 7. 2014. 2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja graja nepravilnost prvostopne ugotovitve, da naj bi znesek 34.792,82 EUR iz točke I.1. izreka sodbe delovnega sodišča, predstavljal neto znesek, čeprav to v izreku te sodbe ni zapisano. Poleg tega pa prvostopno sodišče ni ugotovilo, da je bila izvršba predlagana in dovoljena le na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti opr. št. Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014 (pravilno: 6. 2. 2014), ne pa tudi na podlagi sklepa istega sodišča opr. št. Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb pritožnik izpostavlja medsebojno nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa, v katerih sodišče po eni strani ugotavlja, da je dolžnik šele dolžan obračunati mesečne razlike med plačami (takrat bo šele znan obseg obveznosti), po drugi strani pa, da je obseg obveznosti že znan. Sicer pa je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 18. 6. 2014 dovolilo izvršbo le na temelju pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti opr. št. Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014, ne pa tudi na temelju sklepa tega sodišča opr. št. Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014, kar je jasno razvidno iz izreka sklepa o dovolitvi izvršbe. Tako je bila izvršba dovoljena na podlagi sodbe, v kateri ni bilo jasno opredeljeno, če gre pri znesku 34.792,82 EUR za bruto ali neto znesek - torej ni bil znan oz. določen obseg obveznosti. Zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) o primernosti izvršilnega naslova za izvršbo je bilo po mnenju pritožnika napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožnik predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške ugovornega in pritožbenega postopka.

3. Upnik se v odgovoru na pritožbo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v svojem odgovoru (na ugovor) z dne 31. 7. 2014 in se smiselno zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - sodbe na podlagi pripoznave Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014. Že iz točke I.1. njenega izreka (da je dolžan toženec (sedaj dolžnik) tožniku (sedaj upniku) obračunati mesečne razlike med plačo po pogodbi o zaposlitvi in posameznimi izplačanimi mesečnimi zneski nadomestil plače ter mu nato izplačati ustrezne mesečne neto razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako mesečno neto razliko od 18. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, kar znese 34.792,82 EUR), po presoji sodišča druge stopnje dovolj jasno izhaja, da v točki I.1. izreka navedeni znesek predstavlja seštevek neto razlik, torej neto znesek. Navedeno pa je bilo še precizirano s sklepom istega sodišča Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014, s katerim je bila navedena sodba v tej smeri (z dodatkom besedice „neto“ za zneskom 34.792,82 EUR) popravljena. Čeprav točka I.1. navedene sodbe uvodoma tožencu (dolžniku) šele nalaga obračun mesečnih razlik med plačami in nadomestili le-teh, iz njenega nadaljnjega besedila nedvomno izhaja, da je bil ta obračun že opravljen in da mesečne neto razlike (torej seštevek le-teh) znašajo 34.792,82 EUR, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila v obravnavani zadevi predlagana izvršba, je tako po presoji sodišča druge stopnje povsem primeren za izvršbo (prvi odstavek 21. člena ZIZ), saj je iz njega razbrati vse za izvršbo ključne podatke: upnika, dolžnika, predmet, vrsto in čas izpolnitve obveznosti, po že zgoraj obrazloženem pa je v njem tudi obseg obveznosti razumljivo in dovolj določno opredeljen. Z dovolitvijo izvršbe na tej podlagi tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi bila izvršba v obravnavani zadevi predlagana samo na podlagi zgoraj navedene sodbe delovnega sodišča, ne pa tudi na podlagi sklepa o popravi, saj je tudi slednjega upnik v predlogu za izvršbo z dne 11. 5. 2014 ter v njegovi dopolnitvi z dne 11. 6. 2014 izrecno navedel kot podlago predlagane izvršbe (vendar z datumom, s katerim je bil opremljen navedeni sicer identični sklep v madžarski različici - 6. 3. 2014, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje). Prvostopno sodišče je tako v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila izvršba predlagana na podlagi obeh odločb. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da iz samega izreka sklepa o izvršbi z dne 18. 6. 2014 ne izhaja, da bi bil izdan tudi na podlagi sklepa Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014, pri čemer pa gre po presoji sodišča druge stopnje glede na vsebino predloga za izvršbo in njegove dopolnitve zgolj za očitno pisno pomoto. Slednje je smiselno razbrati tudi iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014, v katerem je pravnomočnost in izvršljivost potrjena v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 10. 3. 2014, na katerem je isti datum pravnomočnosti in izvršljivosti, iz česar izhaja, da je sodbo Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014 in sklep (o njeni popravi) Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014 šteti kot neločljivo povezano celoto. Sicer pa je, kot že zgoraj izpostavljeno, po presoji sodišča druge stopnje že sam izrek prvostopne sodbe Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014 glede obsega obveznosti (v pritožbi spornega plačila zneska 34.792,82 EUR neto) dovolj razumljiv in določen.

7. Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ni zasledilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Vse obrazloženo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa, s katerim je bil utemeljeno zavrnjen ugovor zoper sklep o izvršbi in s tem smiselno potrjena pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe, katerega izrek pa je sodišče druge stopnje (v skladu z načelom ekonomičnosti postopka) z namenom jasnosti izreka in odprave očitne pisne pomote dopolnilo z navedbo sklepa (o popravi) Pd 114/2013 z dne 10. 3. 2014, tudi na podlagi katerega je bil po že zgoraj pojasnjenem sklep o izvršbi nedvomno izdan (člen 328 ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

8. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka. O v pritožbi ponovno priglašenih ugovornih stroških pa je bilo glede na neuspeh ugovora smiselno že pravilno odločeno z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi ugovora v celoti, vključno s predlagano stroškovno odločitvijo.