Jedro

Presoja razlogov o obsojenčevi krivdi pri kaznivem dejanju izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1. odstavku 253. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, ki so nastali v postopku z izrednim pravnim sredstvom, povprečnino, odmerjeno na 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z v izreku te odločbe navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.V. za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1. odstavku 253. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, določilo pa mu je tudi dodatni pogoj, da mora v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrniti oškodovani banki znesek 448.000,00 tolarjev, v tem znesku s pripadajočimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi pa je oškodovani banki priznalo tudi premoženjskopravni zahtevek. Plačila stroškov kazenskega postopka je obsojenca oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je v plačilo naložilo 40.000,00 tolarjev povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 01.06.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vse navedbe v zahtevi se namreč nanašajo na očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kaznivo dejanje, za katerega je obsojenec spoznan za krivega, pa ima tudi vse zakonske znake izdaje nekritega čeka po členu 253/1 KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi vidi kršitev določb materialnega zakona v tem, da izpodbijana pravnomočna sodna odločba ni ugotovila naklepa storilca, kar pa je bistveni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Obsojenec je namreč dal čeke le kot garant za zavarovanje posojila, ki ga je njegova družba najela pri družbi T. d.o.o. in bi ga lahko družba T. d.o.o. vnovčila šele, ko bi izkoristila vse druge garancije - akceptne naloge. Ta družba je vnovčevala čeke, ne da bi obvestila obsojenca, prav tako pa je to storila, preden je potekel rok za vračilo posojila. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je dal čeke v promet upnik, to je družba T. d.o.o., in ne obsojenec, ki si tako ni pridobil protipravne premoženjske koristi, saj je tedaj dolgoval banki, ki je čeke vnovčila. Glede na okoliščino, da je bil obsojencu tekoči račun ukinjen že 18.03.1995, gre v obravnavanem primeru lahko le za neprimeren poskus zavarovanja dolga, ki pa nima znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

Te navedbe pa, kot rečeno, niso utemeljene. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba namreč ugotavlja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje naklepno oziroma, da se je že tedaj, ko je izročil čeke posojilodajalcu v zavarovanje, zavedal, da kredita ne bo mogel vrniti ter da potem, ko bo družba T. d.o.o. čeke predložila v plačilo, na tekočem računu ne bo imel kritja, pa je dejanje hotel storiti, pri čemer sodišče prve stopnje utemeljuje takšen zaključek na podlagi dejstva, da je imelo obsojenčevo podjetje P. d.o.o. že pri prejemu posojila od podjetja T. d.o.o. velike likvidnostne težave in da je bilo dejansko neplačevito, v velikih finančnih težavah pa je bil tudi sam obsojenec, katerega tekoči račun je bil zaprt že več mesecev prej, preden je izročil čeke v zavarovanje dolga. Višje sodišče je takšno ugotovitev sodišča prve stopnje sprejelo ter zaključek sodišča prve stopnje dopolnilo še z ugotovitvijo, da je obsojenec do glavne obravnave, torej poldrugo leto po datumu vnovčitve zadnjih čekov, oškodovani banki M. poravnal le slabo tretjino dolžnega zneska. Ker je torej v nasprotju z navedbami v zahtevi bil z izpodbijano sodno odločbo ugotovljen tudi subjektivni element tega kaznivega dejanja, nižji sodišči nista kršili določb materialnega zakona. Kolikor pa zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost zaključkov v sodbah nižjih sodišč, pa s tem oporeka pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče nadalje tudi ugotavlja, da navedbe v zahtevi niso takšne, da bi vzbudile dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (člen 427 ZKP).

Neutemeljene so tudi nadaljnje trditve zagovornika v zahtevi, da obsojenec ni izdal nekritega čeka oziroma da s svojim ravnanjem ni izpolnil izvršitvenega dejanja kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka. S tem, ko je obsojenec dal ček upniku v zavarovanje dolga, je namreč omogočil družbi T. d.o.o., da je ček potem, ko dolga sam ni povrnil, vnovčila, o čemer imata obe izpodbijani odločbi prav tako razloge.

Ker torej Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik, zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pretežni del zahteve predstavlja lastno dokazno oceno zagovornika oziroma izpodbijanje dokaznih zaključkov izpodbijane pravnomočne odločbe), je bilo potrebno na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.