Jedro

Na podlagi prvega odstavka 80. člena ZOro-1 je inšpektor pristojen preverjati ne le, ali določena pravna oseba opravlja dejavnost civilnega strelišča, ampak je pristojen tudi za nadzor dejavnosti strelišča iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1. Tožeči stranki je bilo utemeljeno naloženo, da mora do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu ZOro-1 na strelišču prenehati z izvajanjem hrambe orožja in streliva. Ugotovljeno dejansko stanje namreč v zadostni meri utemeljuje zaključek, da se je na strelišču tožeče stranke in s strani tožeče stranke izvajala hramba orožja in streliva (druge osebe). Takšna hramba orožja in streliva sodi v dejavnost strelišča v smislu drugega odstavka 50. člena ZOro-1, ki jo pravna oseba - upravljavec strelišča v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZOro-1 lahko prične izvajati šele, ko dobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ki pa ga tožeča stranka nima. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da se je na strelišču opravljala še druga dejavnost, ki sodi v dejavnost civilnega strelišča, ne le hramba orožja, in se tudi zato tožeča stranka ne more sklicevati na izjemo po tretjem odstavku 50. člena ZOro-1, ki velja za strelišče, ki ga uporabljajo zgolj člani strelske organizacije.

Niti iz določil ZOro-1 niti iz določil ZIN niti iz določil ZUP ne izhaja, da bi bila za odločitev pomembna le dejstva, ugotovljena z neposredno zaznavo inšpektorja ob ogledu.

Določilo tretjega odstavka 50. člena ZOro-1 v nobenem primeru ne izključuje uporabe določb 54. in 56. člena ZOro-1 in predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču, med slednje pa sodijo tudi določila 2. in 7. člena Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje.

Materialnopravno zmotno je stališče, da je ob ugotovitvi, da je na svojem strelišču opravljala dejavnost civilnega strelišča, tožeča stranka dolžna vzpostaviti predpisane pogoje za opravljanje takšne dejavnosti. Ni sicer dvoma, da tožeča stranka, če ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, dejavnosti civilnega strelišča oziroma, konkretno, hrambe orožja in streliva ne sme izvajati. Vendar je ta cilj dosežen že z izrekom ukrepa prepovedi hrambe orožja in streliva. Tožeča stranka se nato lahko odloči, da bo pridobila ustrezno dovoljenje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča; izpolnitev za to predpisanih pogojev oziroma zahtev bo v tem primeru stvar postopka izdaje dovoljenja. Lahko pa se tudi odloči, da sporne dejavnosti ne bo več opravljala in s tem zadosti zahtevam zakona. Zato je tožena stranka ne more siliti, da za vnaprej vzpostavi pogoje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča. Kolikor pa tožena stranka meni, da mora tožeča stranka določene zahteve izpolnjevati v vsakem primeru, že glede na njeno siceršnjo društveno dejavnost, pa to ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni obrazloženo, tako da bi bilo odločitev sploh možno preizkusiti.

Izrek

Tožbi se delno ugodi ter se odločba Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 061-84/2012/10 (4-04) z dne 19. 4. 2012 odpravi v točkah 2., 4., 5. in 6. izreka ter v 7. in 8. točki izreka, kolikor se nanašata na 2., 4., 5. in 6. točko izreka, in se zadeva v tem delu vrne Inšpektoratu RS za notranje zadeve v ponovni postopek. V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 272,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za notranje zadeve (v nadaljevanju: Inšpektorat ali prvostopenjski organ) odločil, da mora tožeča stranka na notranjem klubskem strelišču na lokaciji A., takoj prenehati z izvajanjem hrambe orožja in streliva do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1, 1. točka izreka); v roku 15 dni po vročitvi odločbe vzpostaviti in voditi evidence o izvajanju streljanja, o prepustitvi orožja v uporabo, o oskrbi s strelivom in o hrambi orožja, ki morajo vsebovati podatke o osebi in orožju (2. točka izreka); v roku 30 dni po vročitvi odločbe posebej označiti varnostno cono, kjer strelci lahko prosto rokujejo s preverjenim in praznim orožjem, izhodiščno linijo, kjer strelci čakajo pred začetkom streljanja, in strelsko linijo, kjer strelci polnijo orožje (nabojnike), čakajo na signal za začetek streljanja in po prejetem signalu opravijo streljanje (3. točka izreka); v roku 90 dni po vročitvi odločbe vzpostaviti prostor, namenjen za hrambo orožja in streliva, ki bo ustrezal vsem zahtevam, podrobno opredeljenim v 4. točki izreka (ustrezna vrata, okna, sistem varovanja) in 5. točki izreka (namestitev ustreznih sefov oziroma protivlomnih vsebnikov), ter imenovati odgovorno osebo za hranjenje orožja in streliva (6. točka izreka). Nadalje je bilo odločeno, da mora tožeča stranka o izvršitvi odločbe v 3 dneh pisno obvestiti Inšpektorat in predložiti dokazila o izvršenih ukrepih (7. točka izreka) ter da pritožba zoper ukrepe iz 1. do 7. točke izreka ne zadrži njihove izvršitve (8. točka izreka); prvostopenjski organ pa je tudi odločil, da posebni stroški postopka niso zaznamovani (9. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil pri tožeči stranki 10. 4. 2012 opravljen inšpekcijski nadzor, in sicer se je preverjala skladnost njenega delovanja na zgoraj navedenem strelišču z določili ZOro-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov, to je Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja (v nadaljevanju Pravilnik) ter Pravilnika za izvajanje zakona o orožju. O opravljenem nadzoru je bil sestavljen zapisnik z dne 10. 4. 2012; z vsebino le-tega se je zakoniti zastopnik tožeče stranke, B.B. ki je bil poučen o svojih pravicah, seznanil in strinjal ter na zapisnik ni imel pripomb. Kot je navedeno v povzetku v izpodbijani odločbi, je bilo z zapisnikom ugotovljeno, da ima tožeča stranka omenjeno strelišče, za katero ni pridobila dovoljenja po 51. členu ZOro-1; da tožeča stranka organizira tečaje streljanja za posameznike, ki so pri C. d.o.o. dobili kupon na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju; da posameznikom, ki ne izpolnjujejo pogojev po prvem odstavku 56. člena ZOro-1 dovoljuje uporabo orožja pod neposrednim nadzorom B.B.; da na strelišču ne vodi s 77. členom ZOro-1 predpisanih evidenc; da je tožeča stranka po navedbah svojega zakonitega zastopnika za upravljavca strelišča oziroma odgovorno osebo imenovala B.B., vendar dokumentacije o tem ni predložila; da strelišče nima posebej označene varnostne cone; da je tožeča stranka 10. 4. 2012 v prostorih strelišča hranila dve puški (ANSCHUTZ serijska št. ..., MOSSBERG serijska št. ...), pištolo (BROWNING serijska št. ...) in strelivo (20 kosov 9X19 mm in 50 kosov 22 L.R.), orožje je bilo hranjeno ločeno od streliva v ognjevarni omari za orožje; da pri tem niso bila upoštevana določila 54. člena ZOro-1 ter 2. in 7. člena Pravilnika, pomanjkljivosti so konkretno opisane. Po proučitvi ob nadzoru posnetih fotografij, ki so priloga zapisnika, je inšpektor ugotovil še dodatne neskladnosti glede hrambe z določili 7. alineje prvega odstavka 2. člena Pravilnika, ki so tudi opisane.

Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku predložila del vsebine svojega statuta in pogodb o poslovnem sodelovanju s C. d.o.o. ter z D. d.o.o., na podlagi katerih posamezniki lahko kupijo ali dobijo kupone za tečaj streljanja. Prvostopenjski organ pa je od C. d.o.o. pridobil podatek, da je ta družba prodala 20 kuponov za tečaj streljanja na predmetnem strelišču in zato 29. 3. 2012 tožeči stranki nakazala 735,00 EUR. Iz ugotovitev nadzora in pridobljenih dokumentov tako izhaja, da tožeča stranka opravlja tudi pridobitno dejavnost, v okviru katere se je zavezala, da bo do 1. 6. 2012 za kupce kuponov izvedla tečaj streljanja, ki zajema teoretični del varnega rokovanja z orožjem, streljanje z malokalibrsko pištolo, revolverjem, različnimi pištolami in šibrovko ter potrebno opremo za streljanje. Takšen obseg tečaja streljanja je kot dejavnost civilnega strelišča opredeljen v drugem odstavku 50. člena ZOro-1. To dejavnost lahko pravna oseba v skladu z 51. členom navedenega zakona prične izvajati, ko dobi dovoljenje za notranje zadeve pristojnega ministrstva, ki ga tožeča stranka ni pridobila. Glede na navedeno ji je Inšpektorat s pisnim odpravkom ustne odločbe št. 061-84/2012/4 (4-04) z dne 11. 4. 2012 začasno prepovedal izvajati streljanje na predmetnem strelišču za posameznike, ki ne izpolnjujejo pogojev po prvem odstavku 56. člena ZOro-1 in ki se jim orožje ne sme posojati po 44. členu ZOro-1 ter ni pogojev, da se jim orožje prepusti v uporabo za streljanje po drugem odstavku 50. člena ZOro-1. Z omenjeno odločbo pa še niso bili naloženi ukrepi, povezani z izvajanjem hrambe orožja in streliva, zato je Inšpektorat odločil, kot sledi iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Pri utemeljevanju ukrepa iz 2. točke izreka (vzpostavitev in vodenje evidenc) se sklicuje na 77. člen ZOro-1. Ukrep iz 3. točke izreka (označitev na strelišču) temelji na določbah 3. alineje prvega odstavka 8. člena in drugega odstavka 12. člena Pravilnika o tehničnih pogojih. Glede 4., 5. in 6. točke izreka (vzpostavitev pogojev za hrambo orožja in streliva ter imenovanje odgovorne osebe) navaja določila prvega odstavka 2. člena ter 7. člena Pravilnika o tehničnih pogojih. 7. točka izreka odločbe ima podlago v 32. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), 8. točka izreka pa v 30. členu tega zakona.

Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V smislu pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe drugostopenjski organ izpostavlja še določila 1. in 80b. člena ZOro-1. Navedbe tožeče stranke, da nima izdanega orožnega posestnega lista in da kot pravna oseba ne poseduje orožja, so brezpredmetne. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na tretji odstavek 50. člena ZOro-1, saj iz ugotovljenih dejanskih okoliščin primera izhaja, da je opravljala dejavnost civilnega strelišča. Zato drugostopenjski organ potrjuje vse tožeči stranki naložene ukrepe.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano prvostopenjsko odločbo, v povezavi z njo pa tudi drugostopenjsko odločbo, in po potrebi zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne priglašene stroške postopka v upravnem sporu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi navaja, da je tožeča stranka strelska organizacija, zato zanjo po tretjem odstavku 50. člena ZOro-1 ne veljajo določbe tega zakona za civilna strelišča, z izjemo 54. in 56. člena. Za tožečo stranko torej ne velja 51. člen ZOro-1, zato ji ni mogoče očitati, da izvaja dejavnost (upravljavca) strelišča in posoja orožje brez dovoljenja iz tega člena. Ta očitek, ki ga je inšpektor utemeljil na okoliščini, da podjetje C. d.o.o. prodaja kupone za tečaj streljanja pri tožeči stranki (njene argumente pa brez pojasnila prezrl), ne drži, saj v strelskem društvu izključno športno streljajo, dostop na interno strelišče imajo le člani društva. Kdor želi opraviti tečaj streljanja, mora najprej izpolniti članske zahteve; o tem je predložila listinska dokazila (pristopne izjave članov, statut). Negativnih dejstev pa tožeča stranka ne more in ni dolžna dokazovati. Dokazov, da bi se na njenem strelišču izvajalo kaj drugega kot dejavnosti strelske organizacije, inšpektor nima in jih v tej smeri niti ni izvajal, sicer pa sploh ni bil prisoten, ko bi se na strelišču izvajalo streljanje. Tožeča stranka je na vse navedeno opozorila že v postopku na prvi stopnji in nato v pritožbi, vendar se prvo in drugostopenjski organ do tega nista opredelila. Kot strelsko društvo ni dolžna voditi evidenc iz 2. točke izreka odločbe in jih tudi ne more voditi glede na to, da nima orožja in streliva (saj nima niti izdane orožne posestne listine), da ga ne hrani in ga tako tudi ni mogla dati v uporabo. Oznake varnostne cone ni treba imeti nameščene ves čas, ampak glede na 24. točko prvega odstavka 82. člena ZOro-1 le, ko se izvaja streljanje. Ob tem inšpektor ni bil navzoč, zato poglavitni zakonski element očitane kršitve manjka. Isto velja glede ugotovitve, da naj bi se streljanje na strelišču izvajalo za zunanje strelce oziroma posameznike, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, oziroma naj bi se takim posameznikom v nasprotju z zakonom posojalo orožje oziroma se jim ga prepuščalo v uporabo.

Inšpektor torej pri nadzoru sploh ni neposredno zaznal, da bi tožeča stranka na nedovoljen način opravljala dejavnost oziroma storila očitane kršitve, saj ob pregledu na strelišču ni bilo nobenega strelca. Na opravljanje dejavnosti se sklepa na podlagi prodaje kuponov s strani C. d.o.o., ki pa ni stranka postopka in njen predstavnik tudi ni bil zaslišan. Ti kuponi so se nanašali na tečaje streljanja in ne na izvajanje streljanja. V postopku niso bili izvedeni neposredni dokazi o tem, kdo in v katerem svojstvu lahko strelja na strelišču tožeče stranke. Najmanj bi se moralo poizvedeti, komu (če sploh) so bili prodani kuponi s strani C. d.o.o., ali je pridobitelj kupona uporabljal strelišče in ali ga je uporabljal kot član društva, kar trdi tožeča stranka. Ob pomanjkanju neposredno izvedenih dokazov o kršitvah bi bilo treba skladno z domnevo nedolžnosti postopek ustaviti. Glede orožja v prostorih strelišča je bilo inšpektorju pojasnjeno, da ni last tožeče stranke in da ga ta ne hrani, ampak je last B.B.. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v napačni presoji, ali so sploh podani zakonski znaki prepovedanih dejanj glede na to, da kršitve niso bile neposredno zaznane. Sicer pa v tem pogledu tožeča stranka vztraja pri predhodno povzetih navedbah. Glede bistvenih kršitev pravil postopka ob sklicevanju na 80. člen ZOro-1 izpostavlja pomanjkanje pristojnosti inšpektorja za izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar postopek sploh ne bi smel biti uveden oziroma bi moral biti ustavljen. Nadalje tožeča stranka opozarja, da se prvo in drugostopenjski organ nista opredelila do listinske dokumentacije. Opustila sta tudi neposredno izvedbo ostalih dokazov: inšpektor bi lahko izvajal zaslišanja oziroma zbral dodatne dokaze. Upravna organa se nista opredelila do navedb oziroma zagovora tožeče stranke, izpodbijana odločba in odločba druge stopnje tako nimata argumentov glede odločilnih dejstev oziroma ugotovitev, kar pomeni, da gre za arbitrarno odločitev. Tožeča stranka ni imela možnosti, da bi se v postopku pretresli njeni argumenti, zato ji je kršena pravica do pravnega sredstva in do učinkovitega pravnega ter enakega sodnega varstva in še cela vrsta drugih pravic ustavnega ranga.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka podala tudi zahtevo, da sodišče izda začasno odredbo in z njo odloži oziroma zadrži izvršitev izpodbijane prvostopenjske odločbe do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče je zahtevo zavrnilo s sklepom št. I U 43/2013-5 z dne 18. 1. 2013. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Z izpodbijano odločbo tožeči stranki ni bilo prepovedano izvajanje streljanja ali očitano posojanje orožja, temveč ji je v 1. točki izreka naloženo, da na predmetnem strelišču preneha z izvajanjem hrambe orožja in streliva. V tem pogledu so bila ugotovljena vsa relevantna dejstva. Za izvajanje hrambe bi morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZOro-1, voditi ustrezne evidence in primerno urediti prostore. Nerelevantno je tožbeno sklicevanje na 24. točko prvega odstavka 82. člena ZOro-1. Brez podlage je tudi očitek o nepristojnosti inšpektorja: ta je, upoštevaje tudi 1. člen ZOro-1, dolžan ukrepati vedno, ko ugotovi, da določena ravnanja pravnih oseb v zvezi z orožjem lahko pomenijo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Zapisniške ugotovitve, na katere zakoniti zastopnik tožeče stranke ni imel pripomb, in priložene fotografije orožja, ki je bilo v času nadzora nepravilno hranjeno v prostorih strelišča, brez ustreznih evidenc, so zadosten in neposreden dokaz za očitano kršitev.

V vlogah z dne 14. 11. 2013 in 10. 1. 2014 tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah. Z dejavnostjo civilnega strelišča se ne ukvarja, niti v smislu hrambe orožja, zato ni dolžna voditi spornih evidenc in ne izvršiti drugih ukrepov. Med istima strankama se pred tem sodiščem vodi tudi postopek v zadevi št. I U 42/2013, v katerem je tožeča stranka obširno predstavila svoje argumente: na vse tam podane navedbe in dokazila se sklicuje tudi v obravnavanem upravnem sporu in predlaga, da sodišče zaradi reševanja predhodnega vprašanja, ali tožeča stranka izvaja dejavnost civilnega strelišča, vpogleda v omenjeni spis. Tožeča stranka orožja oziroma streliva nima v lasti in ga ne poseduje zase ter ga tudi ne hrani; že v inšpekcijskem postopku je navedla, da sta puški in strelivo last B.B., ki je dolžan poskrbeti za hrambo. O tem naj se imenovanega zasliši, potrdil bo tudi, da je o vsem navedenem opozoril že inšpektorja. Zadevo je preiskovalo tudi tožilstvo, ki pa ni začelo pregona tožeče stranke ali odgovorne osebe. V tej zvezi naj sodišče opravi poizvedbe pri tožilstvu in zasliši osebe, ki so tam opravljale uradna dejanja.

Tožena stranka v svojih vlogah zavrača navedbe tožeče stranke in dodatno pojasnjuje svoja stališča. ZOro-1 strelskim organizacijam kot takim ne daje posebnega položaja, ampak v tretjem odstavku 50. člena ureja le izjemo za strelišča ali zemljišča, ki jih uporabljajo posamezniki in strelske organizacije. To pomeni zgolj možnost, da člani posamezne strelske organizacije na takšnem zemljišču oziroma strelišču uporabljajo svoje orožje oziroma izvajajo streljanje v skladu s 54. in 56. členom ZOro-1. Tožeča stranka pa je ZOro-1 kršila, ko je opravljala dejavnost civilnega strelišča s tem, da je osebam, ki niso člani društva, temveč so na trgu kupili ustrezen kupon, proti plačilu omogočala streljanje z orožjem, ki je last drugih članov. Da je takšno dejavnost opravljala, je bilo ugotovljeno tudi v prekrškovnem postopku: iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. IV Ips 79/2013 z dne 9. 7. 2013 izhaja neutemeljenost trditve, da se določbe ZOro-1 o civilnih streliščih za tožečo stranko ne uporabljajo. Dejstva glede hrambe orožja so bile brez dvoma ugotovljena. Da je orožje last B.B., na odločitev ne vpliva. Iz spisa jasno izhaja, da imenovani ob začetku nadzora ni bil na strelišču, iskati ga je bilo treba na domu, in nadalje, da se je ob prihodu inšpektorja orožje nahajalo v omari na strelišču, torej je bilo tam hranjeno, hramba pa ni bila nikjer zavedena. Navedbe o tožilski preiskavi pa se ne nanašajo na ta, ampak na kazenski postopek.

Tožeča stranka v vlogi z dne 7. 3. 2014 vztraja, da orožje ni njeno in da ga ne hrani za kogarkoli. V zgoraj omenjeni sodbi se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z dejanskim stanjem, ampak je to predmet dokazovanja v obravnavanem postopku. Tožena stranka ni izkazala dejstev, ki bi nasprotovala trditvam tožeče stranke glede lastnine orožja oziroma hrambe, pri čemer je bilo dokazno breme na toženi stranki, saj tožeča stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Spletne strani, ki se nahajajo v upravnem spisu, niso od tožeče stranke ali v njenem upravljanju, prav tako niso njene navedbe na spletnih straneh, ki zato za presojo zadeve niso relevantne. V povezani zadevi št. I U 42/2013 je tožeča stranka vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS. Sodišče pripominja, da te vloge toženi stranki ni vročalo v izjavo, ker v njej ni nobenih novih navedb o odločilnih dejstvih in okoliščinah, ki so bistvene za utemeljitev izpodbijane odločbe, oziroma navedb o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so bile relevantne za presojo sodišča v tem upravnem sporu.

Obrazložitev zavrnilnega dela iz I. točke izreka sodbe: Sodišče kot neutemeljene zavrača tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na pristojnost prvostopenjskega organa oziroma inšpektorja za vodenje postopka in izdajo izpodbijane odločbe. Iz prvega odstavka 80. člena ZOro-1 izhaja, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje ali se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča, opravlja Inšpektorat RS za notranje zadeve. Nadzor opravljajo inšpektorji kot uslužbenci s posebnimi pooblastili (tretji odstavek 80. člena ZOro-1). V konkretnem primeru je šlo za inšpekcijski nadzor nad opravljanjem dejavnosti strelišča, kot to določa citirani prvi odstavek 80. člena ZOro-1. Na navedeni zakonski podlagi je inšpektor pristojen preverjati ne le, ali določena pravna oseba opravlja dejavnost civilnega strelišča, ampak je pristojen tudi za nadzor dejavnosti strelišča iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1. Inšpektor lahko za izvajanje svojih nalog zahteva tudi pomoč policije (četrti odstavek 80. člena ZOro-1); nadzor pa opravlja tako, da pri pravni osebi preverja statusne zadeve, izpolnjevanje splošnih pogojev za dejavnost strelišča po tem zakonu, prostore, kjer je shranjeno orožje in strelivo, pregled predpisane dokumentacije in evidenc, ki se nanaša na orožje oziroma strelivo itn. (peti odstavek istega člena ZOro-1). Glede na povedano ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je v konkretnem primeru inšpektor postopal izven svojih zakonskih pristojnosti in pooblastil. ZOro-1 v prvem odstavku 50. člena določa, da je civilno strelišče objekt, namenjen športno rekreativnemu streljanju, ki izpolnjuje tehnične in varnostne pogoje za uporabo varnostnega, lovskega in športnega orožja. Na strelišču se lahko izvaja dejavnost, ki obsega streljanje z orožjem določene vrste in kalibra, prepustitev takega orožja za streljanje ter oskrbo in hrambo takega orožja in streliva (drugi odstavek 50. člena ZOro-1). V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZOro-1 pravna oseba in podjetnik (upravljavec strelišča) lahko pričneta izvajati svojo dejavnost, ko dobita dovoljenje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Dovoljenje se po 52. členu ZOro-1 izda, če so izpolnjeni splošni pogoji za poslovanje, če strelišče izpolnjuje pogoje po predpisih o gradnji objektov in posebne pogoje po tem zakonu. Po določbi tretjega odstavka 50. člena ZOro-1, na katero se ves čas sklicuje tožeča stranka, pa določbe tega zakona o civilnih streliščih ne veljajo za strelišča ali zemljišča, ki jih uporabljajo posamezniki in strelske organizacije, razen določb 54. in 56. člena tega zakona in določb predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču. Pri tem 54. člen ZOro-1 v prvem odstavku določa, da morajo biti prostori in naprave, kjer se neposredno opravlja dejavnost strelišča, ustrezno varovani pred dostopom nepooblaščenih oseb, v drugem odstavku pa za notranje zadeve pristojnega ministra pooblašča, da predpiše podrobnejše pogoje o načinu varovanja objektov, prostorov in naprav, v katerih se izvaja dejavnost strelišča. 56. člen ZOro-1 pa ureja izvajanje streljanja in v zadnjem odstavku pristojnega ministra pooblašča za izdajo podrobnejših predpisov o redu na strelišču in drugih pogojih streljanja. Poleg tega je pomembno, da ima ZOro-1 tudi posebne določbe glede hrambe orožja: 25. člen ureja hrambo orožja s strani posameznika, ki ga ima v posesti, 26. člen hrambo orožja s strani drugih oseb (pravnih oseb in podjetnikov, ki jim je izdano dovoljenje za nabavo orožja oziroma streliva ali orožni posestni list v smislu določb 21. člena zakona), 27. člen pa oddajo orožja v hrambo, in tudi tu je pristojni minister pooblaščen za izdajo natančnejših predpisov o tehničnih pogojih varovanja, ki jih morajo izpolnjevati osebe, ki hranijo orožje (30. člen). Na podlagi omenjenih zakonskih pooblastil je bil izdan Pravilnik o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja.

Glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe - prenehanje izvajanja hrambe orožja in streliva: Upoštevaje v inšpekcijskem postopku ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj navedeno pravno podlago je bil po mnenju sodišča tožeči stranki na podlagi 1. alineje prvega odstavka 80b. člena ZOro-1 utemeljeno naloženo, da mora do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu ZOro-1 na strelišču prenehati z izvajanjem hrambe orožja in streliva. Za odločitev v tem delu so pomembne naslednje dejanske okoliščine, ki izhajajo iz inšpekcijskega zapisnika s prilogami, tožeča stranka pa jim niti ne oporeka: ob inšpekcijskem nadzoru 10. 4. 2012 je inšpektor v prostorih strelišča tožeče stranke našel v zapisniku navedeni puški in pištolo ter strelivo; orožje je bilo shranjeno ločeno od streliva v omari za orožje. Tožeča stranka sama navaja, da ne gre za njeno orožje in strelivo. Pojasnjuje, da sta puški in strelivo last B.B.; čigava naj bi bila pištola, tožeča stranka ni jasno navedla, je pa pojasnila, da naj bi B.B. orožje v prostorih strelišča imel zaradi čiščenja oziroma popravila. Pri tem pa v zadevi ni spora o tem, da B.B. ob začetku nadzora ni bilo v prostorih strelišča tožeče stranke, kjer se je v zaklenjeni omari nahajalo orožje in strelivo. Tako dejansko stanje v zadostni meri utemeljuje zaključek, da se je na strelišču tožeče stranke in s strani tožeče stranke izvajala hramba orožja in streliva (druge osebe). Takšna hramba orožja in streliva sodi v dejavnost strelišča v smislu drugega odstavka 50. člena ZOro-1, le-to pa pravna oseba (upravljavec strelišča) v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZOro-1 lahko prične izvajati (šele), ko dobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Takšnega dovoljenja, kar tudi ni sporno, pa tožeča stranka nima.

V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da se je na strelišču tožeče stranke opravljala še druga dejavnost, ki sodi v dejavnost civilnega strelišča, ne le hramba orožja, in se (tudi) zato tožeča stranka ne more sklicevati na izjemo po tretjem odstavku 50. člena ZOro-1, ki velja za strelišče, ki ga uporabljajo zgolj (člani) strelske organizacije. Tožeča stranka je namreč organizirala tečaje streljanja za posameznike, ki so pri C. d.o.o. kupili kupon za tak tečaj. Dejansko stanje v tem pogledu, ki temelji na ugotovitvah inšpekcijskega zapisnika, s strani tožeče stranke predloženih pogodbah o poslovnem sodelovanju in od C. d.o.o. pridobljenih podatkih, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil in to v izpodbijani odločbi tudi ustrezno obrazložil; sodišče v tem delu sledi utemeljitvi prvostopenjske odločbe in se nanjo sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Iz navedenih razlogov izhaja, da se je tožeča stranka ukvarjala (tudi) s tržno dejavnostjo, tako da je C. d.o.o. zanjo prodajala kupone za tečaje streljanja, zato je prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da ne gre za strelišče, ki bi ga uporabljali izključno člani društva. Sodišče pri tem izpostavlja, da je iz zapisnika o pregledu razvidno, da je zastopnik tožeče stranke jasno navedel, da tožeča stranka na svojem strelišču organizira tečaje streljanja ne le za obstoječe, pač pa tudi za bodoče člane. Tečaji so se torej organizirali tudi za nečlane. V izpodbijani odločbi je na podlagi pogodb, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ugotovljen obseg tečajev, ki vključujejo tudi samo streljanje; zato tožbenim navedbam, da so se kuponi nanašali na tečaje streljanja, ne pa na izvajanje streljanja, ni mogoče slediti. Do drugačne presoje sodišča ne morejo pripeljati niti splošne navedbe tožeče stranke v smeri, da posamezniki, ki še niso člani strelskega društva, ne morejo vstopiti na strelišče oziroma da so vsi imetniki kuponov pred izvajanjem streljanja oziroma vstopom na strelišče postali člani društva. Teh navedb namreč tožeča stranka ni konkretizirala: npr. z imeni kupcev oziroma imetnikov kuponov, podatki o njihovi včlanitvi v društvo, datumih izvedbe tečajev oziroma streljanja na podlagi kuponov; zato jih upravnemu organu ni bilo treba dokazovati, sodišču pa jih ni treba natančneje obravnavati. Tožeča stranka je sicer predložila obrazce pristopnih izjav, ki pa niso izpolnjeni, v njih ni nobenih konkretnih podatkov. Predloženi statut je dokaz o formalni organiziranosti tožeče stranke, kot tak pa ni relevanten za izpodbijanje inšpekcijskih ugotovitev o tem, kakšna dejavnost se je dejansko opravljala na strelišču tožeče stranke. Na tem mestu pa ni odveč pripomniti, da bi tudi v primeru, če bi tožeča stranka konkretizirala in dokazala svoje navedbe, da so vsi imetniki kuponov pred streljanjem oziroma vstopom na strelišče postali člani društva, upravni organ še vedno imel možnost ugotavljati, ali včlanjevanje ni zgolj navidezno, z namenom obida predpisov, ki urejajo civilna strelišča. Glede na navedbe iz tožbe in nadaljnjih vlog, tožeča stranka zmotno razume pravila o ugotavljanju dejanskega stanja ter o dokazovanju oziroma dokaznem bremenu. Kot izhaja iz več določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se ob upoštevanju četrtega odstavka 80. člena ZOro-1 in drugega odstavka 3. člena ZIN uporabljajo tudi v obravnavani zadevi, je upravni organ oziroma uradna oseba tisti, ki ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, ki so pomembna za izdajo odločbe. Drži tudi, da stranka negativnih dejstev načeloma ni dolžna dokazovati. Vendar pa teh pravil ni mogoče razumeti absolutno, ampak je pri njihovi interpretaciji oziroma uporabi treba upoštevati tudi pravilo iz 140. člena ZUP, po katerem je na stranki breme, da za svoje navedbe (te morajo biti vselej konkretne) utemeljeno predlaga dokaze in te tudi predloži. Po tem, ko je prvostopenjski organ ugotovil v prejšnjih točkah obrazložitve navedena pravno relevantna dejstva glede hrambe orožja in sploh glede dejavnosti (na strelišču) tožeče stranke, se je trditveno in dokazno breme obrnilo in je bilo torej na tožeči stranki breme, da ugotovitve upravnega organa izpodbija s konkretnimi nasprotnimi navedbami in zanje tudi predlaga dokaze. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pavšalnim zatrjevanjem, da ne hrani orožja ter streliva in da tudi sicer ne opravlja dejavnosti civilnega strelišča, in zmotnim sklicevanjem, da je, ker sama zatrjuje zgolj negativna dejstva, dokazno breme izključno na upravnem organu. Zmoten je tudi tožbeni očitek, da niso bili izvedeni nobeni neposredni dokazi, saj da bi moral inšpektor pregled opraviti v času, ko bi se izvajalo streljanje. To stališče bo podrobneje obrazloženo zavrnjeno še pri presoji zakonitosti ukrepa iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe. Na tem mestu pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da neposredno izvajanje dokaza pomeni (zgolj) to, da se dokaz izvede pred tisto osebo, ki nato odloči. Kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, ne zgolj ogled, pač pa tudi listine, izjave strank ipd. Povedano drugače, niti iz ZOro-1 niti iz ZIN niti iz ZUP ne izhaja, da bi bila za odločitev pomembna samo tista dejstva, ki so bila ugotovljena z neposredno zaznavo inšpektorja ob ogledu, ampak se odločilna dejstva lahko ugotavljajo tudi (z logičnim sklepanjem) na podlagi (dejstev, ki izhajajo iz) listin in izjav strank, kot v obravnavanem primeru. S tega vidika zato ni kršitev v dokazni oceni in vodenju dokaznega postopka. Iz nobene zakonske določbe tudi ne izhaja, da bi smel inšpektor podatke pridobivati zgolj od strank postopka ali da bi moral od tretje osebe pridobljene podatke v vsakem primeru preveriti še z zaslišanjem (predstavnika) te osebe. Preverjanje takšnih, v konkretnem primeru od družbe C. pridobljenih podatkov bi bilo potrebno le, če bi stranka konkretizirano ugovarjala njihovi pravilnosti, tožeča stranka pa tega v pritožbi (in niti v tožbi) ni storila.

Sicer pa se tožeča stranka glede obravnavanega ukrepa na tretji odstavek 50. člena ZOro-1 ne more sklicevati tudi zato, ker z omenjenim določilom v nobenem primeru ni izključena uporaba določb 54. in 56. člena ZOro-1 in predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču. Med takšne določbe sodijo tudi določila 2. in 7. člena Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, ki v obravnavanem primeru niso bila spoštovana. Konkretnih ugotovitev o tem, katere zahteve iz omenjenega Pravilnika niso bile upoštevane, ki so v izpodbijani odločbi podrobno navedene (prostor, v katerem je bilo orožje in strelivo, ni mehansko zaščiten, vrata v prostor nimajo večtočkovnega mehanizma zapiranja ali proti lomljenju varovane ključavnice in tudi ne prečne zapore itd.), tožeča stranka konkretizirano niti ne prereka; kot že rečeno, ugovarja le, da orožja ni hranila, kar pa je sodišče že zavrnilo.

Glede 3. točke izreka izpodbijane odločbe - označitev varnostne cone, izhodiščne linije in strelske linije: Po določbi 3. alineje prvega odstavka 8. člena Pravilnika mora imeti strelišče posebej označeno varnostno cono, kjer lahko strelci prosto rokujejo s preverjenim in praznim orožjem. Varnostna cona je posebej določen in označen prostor na strelišču, kjer lahko strelec brez ukaza vodje streljanja prosto rokuje z izpraznjenim orožjem, ga razstavlja, sestavlja, popravlja ali čisti (zadnja alineja 2. člena Pravilnika). Drugi odstavek 12. člena Pravilnika pa določa, da strelci orožje pripravijo in preverijo v varnostni coni, da pred začetkom streljanja čakajo na izhodiščni liniji in da gredo na strelsko linijo samo po ukazu vodje streljanja. Iz citiranih določb tudi po mnenju sodišča logično izhaja, da mora imeti strelišče posebej določeno in označeno varnostno cono ter označeno izhodiščno linijo in strelsko linijo. Sodišče kot prepričljivo sprejema tudi stališče, da pri tem zgolj začasna označitev oziroma označitev s premično tablo ne zadošča, saj v takšnem primeru lahko pride do premikanja oznak in posledično zmede ter s tem ogrožanja varnosti na strelišču. Prav zagotavljanje varnosti na strelišču pa je sploh namen navedenih določb Pravilnika. Ker gre za določila predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču, njihova uporaba tudi pri streliščih iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1 ni izključena. V tem delu je zato utemeljevanje, ali je strelišče tožeče stranke strelišče strelske organizacije ali civilno strelišče, nerelevantno, saj v vsakem primeru zanj veljajo navedena določila Pravilnika. Da bi na strelišču imela označeni izhodiščno in strelsko linijo, tožeča stranka v upravnem postopku konkretno ni niti zatrjevala, čeprav je bila najkasneje z izpodbijano odločbo seznanjena, da se ji na podlagi opravljenega inšpekcijskega ogleda očita tudi ta pomanjkljivost strelišča. Kaj takega niti v sodnem postopku ne trdi. Glede varnostne cone se je najprej sklicevala na označevanje s premičnimi tablami, kar pa ne zadošča, kot je bilo obrazloženo. S tem sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno stališče, da zadevnih oznak ni treba imeti nameščenih vedno, ampak le v času, ko se streljanje izvaja. 24. točka prvega odstavka 82. člena ZOro-1, na katero se pri tem sklicuje tožeča stranka, določa, kdaj (šele) gre za prekršek (če pravna oseba izvaja streljanje na strelišču ali zemljišču, ki ni primerno označeno, ali pri streljanju ne upošteva pravil, ki se nanašajo na red in varnost na strelišču) in s tem za ravnanje, ki se sankcionira po kaznovalnem pravu. Obravnavani inšpekcijski ukrep pa ima podlago v zgoraj citiranih določbah Pravilnika, ki je bil sprejet na podlagi 54. in 56. člena ZOro-1. Da bi tožeča stranka že pred izdajo izpodbijane odločbe izvršila, kar ji je naloženo v 3. točki izreka, kot je razumeti njeno pritožbo v tem delu, pa tudi po presoji sodišča ni izkazano in nasprotnega konkretno tožeča stranka v tožbi niti ne trdi, zato tudi v tem pogledu obravnavani odločitvi nezakonitosti ni mogoče očitati.

Kolikor se nanašajo na doslej obravnavani del tožbe oziroma izpodbijane odločbe, sodišče kot neutemeljene zavrača tudi vse ostale ugovore tožeče stranke o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka in s tem povezanih kršitvah ustavnih pravic. Tožeča stranka je bila namreč seznanjena z vsemi ugotovitvami postopka, ki so ključne za odločitev iz 1. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe, in je imela možnost, da se o njih v upravnem postopku izjavi, nenazadnje v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V tem delu je namreč izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Uspeti ne more niti z ugovorom, da se upravna organa nista izrekla oziroma presodila njenih navedb in argumentov. Zahtevi po ustrezni obrazložitvi odločbe je namreč zadoščeno tudi takrat, kadar se organ o posameznih ugovorih izreče implicitno, ob obravnavanju drugih relevantnih navedb; prav tako ni potrebno podrobno izrekanje o tistih navedbah, ki na odločitev ne morejo vplivati, in posledično tudi ne izvajati dokazov o teh dejstvih.

Ker po povedanem tožbeni ugovori, ki se nanašajo na 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe, niso utemeljeni, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Obrazložitev ugodilnega dela iz I. točke izreka sodbe: Glede 2., 4., 5. in 6. točke izreka izpodbijane odločbe - vzpostavitev in vodenje evidenc, ureditev prostora za hrambo orožja in streliva ter imenovanje odgovorne osebe za hranjenje orožja in streliva - sodišče ugotavlja naslednje: Pri nalaganju zgoraj navedenih ukrepov sta prvostopenjski in nato tudi drugostopenjski organ glede na razloge, ki sta jih navedla za odločitev v tem delu, izhajala iz zmotnega materialnopravnega stališča, in sicer, da je zato, ker je bilo ob inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, da je tožeča stranka na svojem strelišču opravljala dejavnost civilnega strelišča, tožeča stranka tudi dolžna vzpostaviti predpisane pogoje za opravljanje takšne dejavnosti. Tudi po mnenju sodišča sicer ni dvoma, da tožeča stranka, če ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, dejavnosti (civilnega) strelišča, oziroma konkretno, hrambe orožja in streliva ne sme izvajati. Vendar pa je ta cilj dosežen z izrekom ukrepa iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se nato lahko odloči, da bo pridobila ustrezno dovoljenje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča; izpolnitev za to predpisanih pogojev oziroma zahtev bo v tem primeru stvar postopka izdaje dovoljenja. Lahko pa se tožeča stranka tudi odloči, da sporne dejavnosti ne bo (več) opravljala in s tem zadosti zahtevam zakona. Zato je tožena stranka ne more siliti, da za vnaprej vzpostavi pogoje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča; za kaj takega namreč ne v ZOro-1 (prim. 80b. člen), ne v kakšnem drugem zakonu nima podlage. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da če tožeča stranka te dejavnosti nima namena opravljati, je v to nihče ne sili; vendar pa iz 2. ter 4., 5. in 6. točke izreka inšpekcijske odločbe sledi nasprotno, to je, da mora tožeča stranka v določenih rokih vzpostaviti in voditi evidence o izvajanju streljanja, o prepustitvi orožja v uporabo, o oskrbi s strelivom in o hrambi orožja, ki morajo vsebovati podatke o osebi in orožju, ter da mora vzpostaviti prostor, namenjen za hrambo orožja in streliva, ki bo ustrezal vsem podrobno opredeljenim zahtevam, ter imenovati odgovorno osebo za hranjenje orožja in streliva. Kolikor pa tožena stranka meni, da mora tožeča stranka te zahteve izpolnjevati v vsakem primeru, že glede na njeno siceršnjo društveno dejavnost, pa to ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni obrazloženo, tako da bi bilo odločitev sploh možno preizkusiti. V tem delu je zato sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v točkah 2., 4., 5. in 6. izreka ter posledično tudi v 7. in 8. točki izreka, kolikor se nanašata na navedene točke izreka, in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem bo moral prvostopenjski organ ugotoviti in seveda tudi ustrezno obrazložiti, ali mora tožeča stranka že kot strelsko društvo, ki ima strelišče (to je, glede na njeno dejavnost izven okvira sporne dejavnosti civilnega strelišča, katere opravljanje ji je bilo prepovedano z izpodbijano odločbo oziroma s predhodno izdano odločbo o prepovedi streljanja z dne 11. 4. 2012) izpolnjevati katero od zahtev iz 2., 4., 5. in 6. točke izreka izpodbijane odločbe. Če temu ni tako, pa bo moral postopek v tem delu ustaviti.

Tožeča stranka je v tožbi, s katero je sicer izpodbijala prvostopenjsko odločbo, predlagala tudi odpravo drugostopenjske odločbe. Po določbah 2. člena ZUS-1 so predmet izpodbijanja in s tem tudi presoje v upravnem sporu tisti dokončni upravni akti, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, to je upravni akti, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločba, s katero drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, tako pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso tudi ne predmet odprave v upravnem sporu, če niso podani kakšni posebni razlogi za to, ki pa jih v konkretnem primeru ni.

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov. V delu, v katerem je bilo tožbi ugodeno, je pravna podlaga za to v določilu 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zavrnilnem delu pa je ključno, da tožeča stranka v inšpekcijskem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na sprejeta pravna stališča bistvena za odločitev, konkretizirano ni prerekala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); vsi dokazi, ki glede na zavzeta pravna stališča sodišča lahko vplivajo na odločitev v tem delu, pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

Glede predloga tožeče stranke, naj sodišče kot dokaz vpogleda spis istega sodišča v zadevi št. I U 42/2013, in njenega sklicevanja na vse tam podane navedbe in dokaze, sodišče pojasnjuje, da je treba v vsaki posamezni tožbi navesti, zakaj se toži; pri tem mora stranka navesti dejstva in dokaze, ki jih zatrjuje oziroma predlaga (prvi odstavek 30. člena ZUS-1 ter primerno tudi prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso zato niti pavšalno sklicevanje tožeče stranke na navedbe in dokazne predloge iz pritožbe v upravnem postopku ni upoštevno; iz istega razloga ne more biti upoštevno sklicevanje na navedbe in dokazne predloge, podane v drugem sodnem postopku. Kot izhaja iz podatkov vpisnika, se je v zadevi št. I U 42/2013 presojala pravilnost in zakonitost odločbe z dne 11. 4. 2012, s katero je bila (kar je razvidno že iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe) tožeči stranki izrečena začasna prepoved izvajanja streljanja. Odločba z dne 11. 4. 2012 tako ne pomeni odločitve o nikakršnem predhodnem vprašanju, kot je definirano v prvem odstavku 147. člena ZUP, za obravnavano zadevo, na katerega bi bilo sodišče vezano pri presoji v tem upravnem sporu. Vprašanje, ali je tožeča stranka opravljala dejavnost civilnega strelišča, je stvar ugotavljanja dejanskega stanja in uporabe materialnega prava v vsaki od obeh zadev. Glede na vse povedano sodišče omenjenemu dokaznemu predlogu tožeče stranke ni sledilo.

Prav tako ni sledilo predlogu za zaslišanje B.B., sicer zastopnika tožeče stranke. Dejstva, ki naj bi se s tem dokazovala, namreč niso sporna (da na strelišču tožeče stranke hranjeno orožje ni njeno) oziroma so (potek inšpekcijskega postopka) izkazana z dokumentacijo v upravnih spisih, pri čemer je posebej pomemben zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ki je bil imenovanemu prebran in ga je podpisal brez pripomb. V zvezi s tem sodišče pripominja, da zaslišanja oziroma izjave stranke kot dokaznega sredstva, ki pride v poštev le, če ni drugih dokazov (188. člen ZUP), ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja stranke oziroma (tudi) ustavnopravno zavarovano pravico stranke, da se izjavi o za odločbo pomembnih dejstvih in okoliščinah ter predlaga svoje dokaze, ki je bila glede izpodbijane odločbe v potrjenem delu polno uresničena. Glede dokazne (ne)relevantnosti statuta se je sodišče že izreklo. Postopek, ki je v zvezi z delovanjem tožeče stranke tekel pri pristojnem tožilstvu, je samostojni postopek kazenskopravne narave in za ta sodni spor, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane inšpekcijske, torej upravne odločbe, ni relevanten. Povedano smiselno velja tudi za prekrškovni postopek. Zato sodišče ni sledilo niti dokaznemu predlogu tožeče stranke, naj opravi poizvedbe o opravljenih dejanjih pri tožilstvu oziroma pribavi tožilski spis in zasliši osebe, ki so tam opravljale dejanja.

Obrazložitev II. točke izreka sodbe: Podlaga za odločitev o stroških postopka v upravnem sporu na prvi stopnji je 25. člen ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev s tožbo priglašenih stroškov postopka, in sicer 206,70 EUR za tožbo, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve ter 20 % DDV, kar skupaj znese 272,04 EUR. Ker je s tožbo delno uspela in je bila torej tožba potrebna, je sodišče tožeči stranki priznalo uveljavljani znesek priglašenih stroškov (odločilo je v okviru postavljenega zahtevka), in sicer na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v sklepu št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljeno, tožeči stranki pripada tudi priglašeni 20 % DDV. Skupni znesek 272,04 EUR je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka je sicer v tožbi uveljavljala tudi povrnitev upravne takse, vendar zahtevka v tem delu ni specificirala. V tej zvezi lahko tako sodišče zgolj pripomni, da je upravna taksa stvar upravnega postopka, sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu pa vrne to sodišče po uradni dolžnosti.