Jedro

V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela zahtevka iz naslova plačila plače v času trajanja delovnega razmerja, tožnica uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazloži kot kršitvi, saj mimo vsebine kršitev, kot sta opredeljeni v ZPP, navaja, da se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča, ker naj bi bila dokazna ocena v nasprotju z nespornimi dejstvi; ta dejstva naj bi bila takšna po njeni lastni presoji in tolmačenju. Navedb v zvezi s tem torej ni mogoče razumeti kot uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, temveč kot nestrinjanje z dejanskimi zaključki, kar pa v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 v delovnem razmerju pri toženi stranki (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da tožnico za to obdobje prijavi v obvezna zavarovanja, in zanjo obračuna ter plača prispevke od bruto plač, ki jih je konkretiziralo za posamezne mesece, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova neto plače izplača posamezne zneske za november 2004, december 2004, maj 2006, avgust 2006 in april 2007, višji primarni in podredni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožnici od bruto zneskov regresa za letni dopust za leta 2005 do vključno 2009 vplača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške delovne obleke in obutve v višini 730 EUR, višji zahtevek za zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tožničin primarni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 5.000 EUR in njen podredni zahtevek za odškodnino v višini 2.198,05 EUR (VI. točka izreka sodbe). Tožbo je v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoj delovnega razmerja do odločitve sodišča ter plačilo odškodnine v višini 21.600 EUR zavrglo (1. točka izreka sklepa), nadalje vzelo na znanje umik tožbe za znesek 822,77 EUR in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka sklepa) ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki v navedenem obdobju, zavrglo pa tožbo v delu zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma nezakonitost prenehanja tega razmerja po 31. 11. 2009 in plačilo odškodnine v višini 18 plač, saj je tožnica ta zahtevek postavila prepozno. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica za delo plačana; ni sledilo njeni izpovedi o dogovorjenem fiksnem neto plačilu 1.200 EUR mesečno, temveč da je tožnici plača pripadala glede na izhodiščno plačo prvega tarifnega razreda po Kolektivni pogodbi o dejavnosti gostinstva in turizma. Prisodilo ji je le plačo za posamezne mesece, za katere tožena stranka ni dokazala, da bi ji karkoli plačala (za november in december 2004 in maj 2006 ter april 2007) oziroma razliko plače za avgust 2006. Sicer je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici plačevala tudi bistveno več, kot bi prejela, upoštevajoč podredni zahtevek tožnice. Nadalje je ugotovilo do kakšnih stroškov prevoza na delo in iz dela ter prehrane bi bila upravičena, vendar je glede na izvedena višja plačila štelo, da je tožnica te zneske prejela. Tožnici ni prisodilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen dopust, saj se je oprlo na izpoved direktorja ter odločilo, da ni bilo pravne podlage za to izplačilo. Tožnici je prisodilo regres za letni dopust, upoštevajoč v spornem obdobju veljavne kolektivne pogodbe, višji zahtevek pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Navaja, da revizijo vlaga zoper sodbo v delu, v katerem so bili njeni zahtevki zavrnjeni (del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnilnim delom II., III., IV., V. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) in zoper sklep sodišča druge stopnje v zvezi s 1. in 3. točko sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče naj bi z zaključkom, da je prejemala neto zneske plače, storilo bistveni kršitvi iz določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti in nima razlogov, oziroma so nekateri razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče navaja, da je verjelo direktorju, da je tožnici plačeval iz lastnih sredstev, na podlagi njenega lastnega obračuna ur, kar so izpovedale tudi priče, vendar je takšen zaključek napačen in v nasprotju z nespornimi dejstvi, ki jih nato konkretizira, in sicer da so bile listine s strani tožene stranke prirejene in sestavljene v času sodnega postopka, saj na nobeni od listin ni podpisa tožnice, ker v izkazu poslovnega izida tožene stranke ni razvidna nobena postavka, ki bi izkazovala odhodek tožene stranke za dvig mesečne plače in izplačilo tožnici, itd., zaradi česar je zaključek sodišča tudi nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, ker je A. B. zatrjevala, da je toženec tožnici izplačeval neto plačo, po drugi strani pa ni predložila nobenega računovodskega dokaza glede teh izplačil, ker nobena od prič ni konkretno videla izročanja denarja, ker A. B. ni delala pri toženi stranki od leta 2007, ker je ta zaključek v nasprotju s pravili glede veljavnosti listin v pravnem prometu, ker nobena od prič ni omenjala potrdila o prejemu denarja, in ker se je sodišče oprlo na izjavo B. Č., ki je hči direktorja tožene stranke, po drugi strani pa ni verjelo S. C., kar je nelogično. Nato se v zvezi s tem sklicuje tudi na kršitve iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 340. in 341. člen ZPP. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo stroškov prevoza in prehrane navaja, da naj bi sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Zaključka sodišča, da so bili v izplačilih zajeti tudi stroški prehrane in prevoza ni mogoče preveriti; tega ni izrecno omenjal niti izvedenec, zaradi česar je ponovno podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe dopusta in ni izplačala regresa, zaradi česar je „podana kršitev materialnega prava, ki je dopustna v reviziji in se vrhovno sodišče o njej mora izreči“. V zvezi s stroškovnim delom sodbe navaja, da bi ji moralo sodišče priznati stroške; ker jih ni, je prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Nadalje navaja, da revizijo vlaga tudi zoper 14. točko sklepa sodišča druge stopnje (?) v povezavi s 1. točko sklepa sodišča prve stopnje - zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, saj je takšno zahtevo vložila 17. 12. 2009 s tožbo in ne šele 26. 7. 2010. Zahtevek naj bi bil postavljen na 5. in 6. strani tožbe.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica izrecno izpodbija odločitev o stroških postopka, ker naj bi bili odmerjeni napačno. V tem delu revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških je sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija zoper sklep pa je po določbi 384. člena ZPP dovoljena le v izjemnih primerih. Lahko bi šlo za dovoljenost revizije po prvem odstavku 384. člena ZPP, če bi stranke izpodbijale sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Vendar po ustaljeni sodni praksi odločitev o stroških ni takšen sklep, zato ga tudi ni dopustno izpodbijati z revizijo. V skladu z določbo 377. in 374. člena ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo.

9. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela zahtevka iz naslova plačila plače v času trajanja delovnega razmerja, tožnica uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazloži kot kršitvi, saj mimo vsebine kršitev, kot sta opredeljeni v ZPP, navaja, da se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča, ker naj bi bila dokazna ocena v nasprotju z nespornimi dejstvi; ta dejstva naj bi bila takšna po njeni lastni presoji in tolmačenju. Navedb v zvezi s tem torej ni mogoče razumeti kot uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, temveč kot nestrinjanje z dejanskimi zaključki, kar pa v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Ob koncu teh navedb se tožnica sklicuje tudi na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter določb 340. in 341. člena ZPP - neutemeljeno. Kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se namreč nanaša na to, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, česar pa tožnica niti ne obrazloži, tudi sicer pa iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). 340. člen ZPP govori o tem, kdaj je podana zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar (kot že navedeno) ni revizijski razlog, določba 341. člena ZPP pa se nanaša na napačno uporabo materialnega prava. Nerazumljivo je, s čim naj bi pritožbeno sodišče bistveno kršilo prav to zakonsko določbo.

11. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in prehrane med delom tožnica očita sodišču bistveno kršitev določb postopka, ker naj zaključka sodišča ne bi bilo mogoče matematično preveriti, in ker naj bi tožnica nesporno delala tudi nadure oziroma, ker tudi izvedenec teh plačil ni omenjal. Tudi če bi šteli, da s tem v smislu uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnica spregleda, da za odločitev ni bilo bistveno matematično preverjanje. Ni odločilno, ali je izvedenec omenjal ta izplačila ali ne; sodba namreč izhaja iz tega, da je mesečno (razen izjem) tožnica prejela več sto evrov več, kot bi prejela, če bi ji bila neto plača obračunana v višini njenega podrednega zahtevka, zaradi česar je (tudi sicer ob nespecificiranem zahtevku) glede na izvedene dokaze presodilo, da so izplačila dejansko zajemala tudi stroške prehrane med delom in prevoza na delo in z dela. Gre za jasno obrazložitev oziroma razloge sodbe, ki omogočajo ustrezen preizkus.

12. Tožnica se v zvezi s tem tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev 130. člena ZDR, saj sodišče ni presodilo, da ji tožena stranka ni zagotovila povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela, temveč da je to povračilo zagotovila in plačilo tudi izvedla.

13. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka, ki se nanaša na izrabo letnega dopusta, tožnica postavi le trditev, da ji tožena stranka tega ni omogočila in ji ni izplačala regresa, prav zato pa je podana kršitev materialnega prava. V čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ne navede, zato teh nekonkretiziranih navedb ni mogoče upoštevati. Sodišče je sicer tožnici prisodilo regres za letni dopust, izpodbijana sodba pa temelji na ugotovitvi, da ji direktor ni onemogočil izrabe dopusta.

14. Revizija je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoja delovnega razmerja (po 30. 11. 2009) ter plačilo odškodnine po 118. členu ZDR in v katerem je prišlo do zavrženja dela tožbe. Tožnica zahtevka v tem delu ni postavila v tožbi (17. 12. 2009) in to tudi ne izhaja iz 5. in 6. strani tožbe. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno ugotovili, da je takšen zahtevek postavila šele 26. 7. 2010, to pa je prepozno.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo (razen v delu, v katerem je ni dovolilo) kot neutemeljeno.

16. Ker gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).